Jedro

Dvomljiva pomenskost v tehtanju položajev obeh pravdnih strank ne more iti na račun prikrajšanja ustavne pravice do popravka oziroma ne more biti razlog za poseg vanjo z zavrnitvijo objave popravka.

Če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka, tožba ni dopustna. Omenjena zahteva namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tč. II izreka črta tekst „v roku 48 ur“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna objaviti popravek v zahtevanem besedilu najkasneje v drugi tiskani izdaji časnika X v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe, pri tem navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek. Hkrati je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na objavo popravka v zahtevanem besedilu v spletni izdaji medija X.si. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka je zoper odločitev o zavrženju tožbe in stroškovno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno sledilo ugovornim navedbam tožene stranke glede njene pasivne legitimacije v zvezi z zahtevo za objavo popravka na spletni strani www.X.si. Toženka je odgovorila na zahtevo za prikaz nasprotnih dejstev, ki je bila poslana tako na elektronski naslov tožene stranke, kot tudi na elektronski naslov X@X.si, ki naj bi ga prejel odgovorni urednik spletnega medija X.si. Toženka je zavrnila tako zahtevo za objavo popravka v časniku X, kot tudi na spletnem portalu, zato je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da toženka deluje v svojstvu odgovornega urednika X kot celote, tj. tiskane in spletne izdaje. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tako v času objave članka kot v času zahteve tožeče stranke, delo odgovorne urednice spletnega medija X.si dejansko opravljala tožena stranka, kar (med drugim) potrjuje članek z naslovom „Spremembe v uredništvu X.si“ z dne 4. 7. 2014, iz katerega izhaja, da uredništvi medija X in spletnega medija X.si že nekaj časa nista ločeni. V času zahteve po objavi prikaza nasprotnih dejstev je bila tožena stranka v teku prevzema funkcije in je bila notranja odločitev o njenem odgovornem urednikovanju že sprejeta. Tekom postopka, t.j. po vložitvi tožbe za objavo popravka, pa je tudi uradno prevzela funkcijo odgovornega urednika spletne izdaje časnika X. 3. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo proti obsodilnemu delu, s katero uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, kaj je bistvo članka. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je vodilna tema članka neupravičenost pozitivne ocene A. A. Bistvo članka je v predstavitvi načina izdelave ocene predsednika in članov uprave banke in v predstavitvi zatrjevanega konflikta interesov v tej zvezi na primeru A. A., šefa državne banke, ki smo jo davkoplačevalci dokapitalizirali. Sodišče si je bistvo članka razložilo na vprašanjih, ki sta jih novinarki pred objavo članka poslali na N. Nerazumljiva je tudi argumentacija sodišča, kaj bi članek moral vsebovati, da bi bilo iz njega razvidno bistvo, da se ukvarja z načinom izdelave ocene predsednika in članov uprave bank. Sodišče je s tem pri ocenjevanju pravice do popravka preseglo svoje pristojnosti. Navedba tožeče stranke, da presoje primernosti „fit & proper“ ne izvajajo podrejeni za nadrejene, na kateri po oceni prvostopenjskega sodišča temelji popravek tožeče stranke, je laž, kar je razvidno tudi iz izjave B. S., ki je navedena v spornem članku. Tudi N. sama v popravku zapiše, da presojo primernosti izvaja komisija za prejemke in imenovanja in da se lahko opre na strokovne službe banke, torej na v banki zaposlene, podrejene upravi. Navaja še, da zahtevani popravek ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (ZMed). Predpogoj za objavo popravka je, da so najprej izpolnjeni pogoji za popravek v ožjem smislu – to je popravljanje napačnih ali neresničnih navedb. Šele če gre za napako ali neresnico, je treba to neresnico v popravku zanikati in jo mogoče dopolniti z drugimi dejstvi in okoliščinami, ki bistveno izpodbijajo navedbe v izvornem besedilu. V popravku tožnik ne zanika in ne izpodbija bistvenega sporočila članka: ne izpodbija, da je A. „fit & proper“ in ne izpodbija navedb B. S., to je svojega nadzornika, da je ocenjevanje primernosti, kot ga določajo pravila, lahko podvrženo določeni meri subjektivnosti. V nadaljevanju pritožbe opozarja, da pravica do objave popravka ni pravica do soočanja različnih mnenj, torej ni pravica do polemike, da je s spornim popravkom presežena pravica do popravka, saj v pretežnem delu v ničemer ne zanika navedb iz obvestila, da pravica do popravka ni namenjena satisfakciji posameznika ter da popravek ne sme biti žaljiv. Meni, da je zahteva za objavo popravka žaljiva skozi celotno besedilo, ko navaja besedne zveze kot so „zavajajoča sklepanja“, „zavajajoče interpretacije“, „namigovanja“. Žaljiv je tudi zapis: „Presoja o tem, kako „bedasti“ so argumenti, s katerimi želita avtorici prikazati nasprotno, in o motivih za to, pa prepuščamo bralcem.“ Gre za žaljiv zapis do novinark in do njunih argumentov, za jasno izraženo negativno vrednostno sodbo. Novinarkama se očita, da imata skrite motive in se jima pripisuje nezakonito, neetično, nestrokovno ravnanje, kar lahko škoduje nujni časti in dobremu imenu. Poudarja, da pravica do popravka ne vsebuje pravice kritike medija. Vztraja tudi na prvostopenjski trditvi, da izvorno zahtevani popravek in popravek, ki ga mora časnik X objaviti po sodbi prvostopenjskega sodišča, nista identična. Navaja še, da je točka 75 obrazložitve izpodbijane sodbe protispisna, kar pa ni bistveno. Nikoli se ni sklicevala na šesto alinejo prvega odstavka 31. člena oziroma trdila, da je popravek nesorazmerno dolg v primerjavi z obvestilom.

4. Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala objavo popravka v tiskani izdaji časnika X in v spletni izdaji na spletni strani www.X.si. Iz določila prvega odstavka 26. člena ZMed izhaja, da se objava popravka objavljenega besedila zahteva od odgovornega urednika medija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz razvida medijev izhaja, da gre za dva različna medija, ki sta imela v času izdaje članka zahteve za objavo popravka in vložitve tožbe različna odgovorna urednika. Ugotovilo je še, da je bil odgovorni urednik medija X.si do 7. 7. 2014 (tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 18. 6. 2014) C. C. in ne tožena stranka. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, da je objavo popravka zahtevala od omenjenega odgovornega urednika. Da gre za dva medija, je tožeča stranka izvedela šele iz odgovora na tožbo. Tudi v tožbi toženko naslavlja kot odgovorno urednico časnika X, ne pa tudi elektronskega medija X.si. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od odgovornega urednika elektronskega medija objave popravka ni zahtevala. Če je tako oziroma, če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka, tožba ni dopustna. Omenjena zahteva namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe (prim. prvi odstavek 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 33. člena ZMed) (1). Tudi okoliščina, da je bil na spletni strani www.X.si objavljen odgovor na obvestilo v smislu 42. člena ZMed, kar je bilo glede na navedbo tožene stranke posledica notranjega dogovora med uredniki, ne more vplivati na zaključek, da tožeča stranka od odgovornega urednika navedenega medija popravka ni zahtevala. Pritožba tožeče stranke se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

6. Pravica do popravka je ustavna pravica (40. člen Ustave Republike Slovenije). Gre za pravico odzvati se na informacije, ki so bile dane v javnost in ki posameznika neposredno zadevajo. Nosilec te pravice lahko v odgovoru na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost ali dostojanstvo). Bistvo pravice do popravka je v tem, da se sliši tudi druga stran (audiatur et altera pars). Namen pravice do popravka je varstvo zasebnega interesa prizadetega posameznika in varstvo interesa javnosti po vsestranski uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti javnosti (2). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je namen popravka omogočiti objektivizacijo opisa nekega dogajanja ali stanja. Pravica do popravka postane aktualna tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do objave žaljivih, pomanjkljivih ali napačnih trditev oziroma informacij v medijih.

7. Glede na navedeno mora sodišče prve stopnje najprej preizkusiti ali ima tisti, ki zahteva objavo popravka objavljenega besedila, za to pravni interes. Ta je torej izkazan, če je bila z objavljenim obvestilom prizadeta njegova pravica ali interes (prvi odstavek 26. člena ZMed). Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da je sporočilnost obvestila oziroma članka „A. o A.: Naš šef je fit & proper“, da predsednik uprave tožeče stranke ni bil korektno ocenjevan in da posledično tudi ni pravilna ocena nadzornega sveta. Pravilen je zato zaključek, da je takšno obvestilo nedvomno zadevalo pravice oziroma interese tožeče stranke.

8. Vsebina popravka je v prvi vrsti pogojena z vsebino prvotno objavljenega besedila. Četrti odstavek 26. člena ZMed poleg popravka v ožjem smislu (t.j. zanikanja oziroma popravljanja zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu) dopušča tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (t.j. popravek v širšem smislu). Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da ni podan uveljavljani izključitveni razlog za zavrnitev objave popravka iz druge alineje 31. člena ZMed. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe izčrpno opredelilo do vseh delov popravka in pravilno zaključilo, da je v skladu z določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed. Na navedene razloge izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pri tem pa je materialnopravno napačno pritožbeno izhodišče, ki meri na to, da mora predstavljati vsak popravek zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu. To izhaja že iz samega zakona, ko navaja, da je popravek tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Ne gre torej le za neposredno izpodbijanje objavljenih navedb (da niso resnične, da ne držijo), ampak tudi posredno izpodbijanje oziroma v obravnavanem primeru, da je bil predsednik uprave tožeče stranke ocenjen kot „fit & proper“, da pa so bile okoliščine, ki takšen zaključek prikazujejo v bistveno drugačni luči, prikazane nepopolno in tendenciozno. Napačno je tudi stališče tožene stranke, ko meri na zaključek o pravilnosti popravka zgolj v primeru, če ta zanika oziroma popravlja ali izpodbija vse navedbe v objavljenem besedilu. Končno so napačne pavšalne pritožbene navedbe, ki merijo na zaključek, da je popravek tožene stranke bližji polemiki oziroma, da je namenjen satisfakciji posameznika.

9. Odveč je pritožbeno poudarjanje toženke, katera navedba v popravku je laž, in da laži prostovoljno ne bo objavljala. Takšno stališče izhaja iz nerazumevanja instituta popravka. Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče (3). Gre za odsev pravice do svobode izražanja, za ustvarjanje enakopravnejšega položaja in ravnotežja nasproti sredstvom množičnega obveščanja, ko je poseženo v pravico in interes prizadetega, za varovanje načela enakosti orožja. Objava popravka je sestavni del medijske svobode, ne pa pravna sankcija za pravno kršitev (4). V pravdi za objavo popravka zato resničnost ali neresničnost obvestila in popravka ni predmet dokazovanja.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika zaključka prvostopenjskega sodišča, da popravek ni žaljiv. Očitki navedb, da „članek namiguje“, da na „namigih gradi zavajajoče sklepanje“, ne pogojujejo žaljivost popravka v takšni meri, da bi ga odgovorna urednica lahko zavrnila. Enako velja glede navedbe: „Presojo o tem, kako „bedasti“ so argumenti, s katerimi želita avtorici prikazati nasprotno, in o motivih za to, pa prepuščamo bralcem“. Pri navedbi „bedasti“ gre za ravnovesje med uporabljenim tonom v povodu (članku) in popravku. Novinarki sta namreč zapisali, da je način, kako je nadzorni svet ugotovil, da je predsednik uprave „fit & proper“, bedast. Poleg tega je beseda bedast dana v narekovaje. Tudi navedba besede „motivi“ ni enoznačna in ne implicira izključno na nemoralnost novinark, kot meni pritožba. Že navedena dvomljiva pomenskost v tehtanju položajev obeh pravdnih strank, ne more iti na rovaš prikrajšanja ustavne pravice do popravka oziroma ne more biti razlog za poseg vanjo z zavrnitvijo objave popravka.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja na trditvi, da izvorno zahtevani popravek ter popravek, ki ga mora časnik X objaviti po sodbi prvostopenjskega sodišča, nista identična. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v zahtevi za objavo in v tožbenem zahtevku za popolnoma enak tekst, poudarjeni del teksta v zahtevi pa ne predstavlja dela popravka, kar izhaja že iz same vsebine tega dela, v katerem se obrača na odgovornega urednika s prošnjo za takojšnjo objavo „pričujočega prikaza nasprotnih dejstev v skladu z Zakonom o medijih“.

12. Po določbi drugega odstavka 27. člena ZMed mora biti popravek objavljen, če medij ne izhaja mesečno ali v večjih časovnih presledkih, najkasneje v drugi izdaji po prejemu popravka, pri elektronskih publikacijah pa v roku 48 ur po prejemu popravka. Odločitev, da je tožena stranka dolžna popravek objaviti najkasneje v drugi tiskani izdaji v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe, je v nasprotju z navedeno materialnopravno določbo. Pritožbeno sodišče je navedeno nasprotje odpravilo s črtanjem teksta „v roku 48 ur“ (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, pritožbeni uspeh tožene stranke pa je bil minimalen. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 199/2013. (2) Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja – A, stran 638, 639. (3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 737/2007. (4) Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev komentarja – A, stran 648.