Jedro

Na podlagi poročil je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka napravila pravilno oceno stanja vojvodinskih Madžarov v Srbiji, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo odločitev upravnega organa, da pri tožniku niso podani pogoji za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1107/2003-15 z dne 9.7.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 7 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik vojvodinski Madžar, po veroizpovedi pa katolik. Iz Vojvodine je odšel v letu 1999, ker je nasprotoval režimu Slobodana Miloševića. in politiki Socialistične stranke Srbije ter zaradi svojega političnega prepričanja in narodne pripadnosti. Bal se je Šešljevih ekstremistov, ki so mu večkrat grozili. Član političnih strank ni bil, bil pa je simpatizer politične stranke Demokratične skupnosti vojvodinskih Madžarov. V Republiki Madžarski, kamor je odšel v letu 1999, bil pa je tam tudi od leta 1994 do 1995, ni dobil statusa begunca in je zato v letu 2001 odšel v Republiko Slovenijo, kjer je takoj zaprosil za azil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila vse okoliščine za priznanje azila po Ženevski konvenciji, prav tako pa ocenila subjektivne in objektivne okoliščine za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in pravilno ugotovila, da razlogi za priznanje azila po 2. in 3 odstavku 1. člena Zakona o azilu ne obstajajo. Sedanji položaj v izvorni državi je tožena stranka izčrpno proučila na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij, o položaju Madžarov v Vojvodini. Tožnik v tožbi tudi ne navaja konkretnih trditev oziroma dokazov, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Ob dejstvu, da v Haagu sodijo Miloševiću in Šešlju, je po presoji sodišča prve stopnje tožnikova trditev, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Srbijo in Črno goro v nevarnosti, nekonkretizirano in neargumentirano ter zgolj pavšalno. Sodišče je tudi zavrnilo tožnikov ugovor, da je njegovo zaslišanje potekalo v neprimernih prostorih, saj ni navedel morebitnih posledic oziroma vpliva neprimernih prostorov na sam azilni postopek. Prav tako ni upoštevalo tožnikovih navedb v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Madžarski, ker je ta postopek potekal pred pristojnimi organi druge suverene države. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Ur. l. RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001 v nadaljevanju ZAzil), v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000 v nadaljevanju ZUS).

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Pojasnjuje, da so bili prostori, v katerih je bil zaslišan, neprimerni zaradi tega, ker se je celotno zaslišanje slišalo do sob drugih prosilcev za azil, tudi do tistih, ki so mu bili sovražni. Njegova mati je namreč R., sam pa je dejal, da je njegov materni jezik madžarski jezik in so mu zato drugi prosilci očitali, da je zatajil svojo mater. V postopku tudi ni mogel predložiti listin v slovenskem jeziku, ker ni finančno zmogel teh prevodov. V svojo izvorno državo se sedaj ne more vrniti, kljub temu, da je sedaj politično stanje res bistveno drugačno kot ob njegovem odhodu iz Vojvodine. Tam namreč še vedno živijo isti ljudje, ki so mu bili sovražni in se mu bodo gotovo maščevali.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pogoje za priznanje azila določata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ur. l. RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli, št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom, št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Ur. l. RS - MP, št. 7/94, EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem oblasti v Vojvodini, saj glavnim nosilcem prejšnjega sistema Slobodanu Miloševiću in Vojislavu Šešlju sedaj sodijo v Haagu pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine, storjene v SFRJ. Prav tako tožnik ne izkazuje utemeljenega strahu zaradi zatrjevanega maščevanja nedoločenih ljudi, živečih v Vojvodini, zaradi katerega tožnikova vrnitev v Vojvodino naj ne bi bila varna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo odločitev upravnega organa in pravilno pritrdilo toženi stranki, da pri tožniku niso podani pogoji za priznanje azila. Tožnikove navedbe in nekonkretizirana bojazen pred maščevanjem glede na objektivne okoliščine v izvorni državi ne dajejo opore, ki bi kakorkoli lahko omajali ugotovitev in sklepanja tožene stranke, da tožnik v izvorni državi ne bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo oceno tožene stranke o sedanjih razmerah v Vojvodini, in sicer na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij, ki se nanašajo na sedanje razmere v Vojvodini in ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za verodostojni vir informacij. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne držijo tožnikovi pritožbeni ugovori o njegovi ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo, in zato je ta pritožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o neurejenih razmerah, v katerih je bil tožnik zaslišan, katerega je kot tožbeni ugovor že zavrnilo sodišče prve stopnje. Iz podatkov v upravnih spisih oziroma iz zapisnika o zaslišanju z dne 5.10.2001 ne izhaja, da bi bilo zaslišanje kakorkoli moteno, pa tudi na zapisnik tožnik ni imel pripomb. Tudi v pritožbi tožnik ne konkretizira posledic, ki naj bi jih imel zaradi domnevnih nepravilnosti pri zaslišanju.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.