Jedro

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev: pisnih opozoril, pisnih in ustnih odredb za odstranitev tožnika z dela, pisnih pozivov tožniku na delo s pogojevanjem PCT, obvestil, odredb, navodil in okrožnic toženca, ki zahtevajo izpolnjevanje PCT ali samotestiranje, sklepa toženca z dne 3. 12. 2021 in opozorila toženca z dne 23. 11. 2021 (II/1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 12. 2021 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (II/2. in II/3. točka izreka sodbe). Prav tako je zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik uveljavljal, da mu je toženec dolžan dopustiti opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT in brez nošenja kirurške maske, mu zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka in mu povrniti stroške postopka (II/4. do II/7. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo vlaga tožnik obsežno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 8. in 107. člena ZPP, 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in 6. člena EKČP, ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožnikovih trditev in dokazov. Ni upoštevalo pripravljalne vloge z materialnopravnimi stališči glede zadnjih dveh odločb Ustavnega sodišča RS, ki jo je vložil pred zadnjim narokom, in ni upoštevalo listin, s katerimi je želel dokazati, da je testiranje ter nošenje mask neutemeljeno, neprimerno in škodljivo, toženec pa ni želel namestiti naprav za odvajanje zraka iz prostora. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni presojalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali bi tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je bil zdrav, itd. Ker na koncu glavne obravnave ni razglasilo sodbe, je kršilo 321. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pogoj PCT ni bil skladen z URS in zakoni, predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz 17., 34. in 35. člena URS ter poseg v svobodo dela. Vrinjenje testne paličice globoko v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki (zlasti ob ponavljanju) lahko povzroči resno okvaro zdravja. Sklicuje se tudi na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nadaljnji). Za sprejem ocene tveganja, ki bi od delavca zahteval, da mora izkazati pogoj PCT in nositi obrazno masko, toženec ni imel podlage v zakonu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji) delodajalcu ne daje podlage za izvajanje testiranja glede nalezljivih bolezni. Brez spremembe pogodbe o zaposlitvi delodajalec ne sme enostransko spremeniti pogodbenih pogojev in delavcu brez njegovega soglasja nalagati nove obveznosti, tj. izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske (prim. VIII Ips 477/2006). Kljub temu toženec ni ravnal po drugem odstavku 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), niti smiselno po 112. do 115. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ker se cepljenim ni bilo treba testirati, čeprav tudi oni enako ali celo bolj prenašajo okužbo, je bil tožnik diskriminiran. Toženec ni imel zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnika, kar potrjuje ustavna odločba U-I-180/21-34. Z njo Ustavno sodišče RS ni razveljavilo 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/2004 in nadaljnji) in Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji), ki določa, katere podatke o delavcu lahko delodajalec zbira. Tožnik za obdelavo osebnih podatkov ni dal pisnega soglasja, 48. člen ZDR-1 pa tudi ni podlaga za zbiranje občutljivih osebnih podatkov. Sodišče je kršilo 2., 14. in 22. člen URS ter 6. člen EKČP, saj je s tem, ko je potrdilo zakonitost odpovedi, nad tožnikom uvedlo objektivno odgovornost. Tudi krivdno tožnik ni odgovoren, saj drugi odstavek 43. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dopustiti delavcu prost vstop v poslovne prostore. Odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep, še zlasti, ker so bili ukrepi v zvezi z virusom SARS-CoV-2 nato odpravljeni in bi tožnik lahko delo nadaljeval. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21, iz katere izhaja, da ukrep nošenja obraznih mask ni bil zakonit, sklicuje pa se tudi na judikat IV Ips 10/2021. Vsi povračilni ukrepi (izrek opozoril, uvedba postopka odpovedi in drugi) so diskriminatorni, zato tožnik vztraja pri odškodninskem zahtevku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto učitelj trobente in roga dne 8. 12. 2021 redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) zaradi neupravičenega izostanka z dela, ki je trajal od 23. 11. 2021 do podaje odpovedi. Enaka kršitev je bila tudi predmet predhodno podanega pisnega opozorila (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), ki je zajemal neupravičen izostanek z dela od 15. do 22. 11. 2021. Tožnik ni želel upoštevati navodil o izpolnjevanju pogoja PCT oziroma obveznosti samotestiranja ter o nošenju maske v prostorih toženca, zato na delo ni prihajal. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev vseh tožbenih zahtevkov. H ključnim pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbene zahtevke zavrnilo. Uveljavljane kršitve iz 15. točke citiranega člena, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba ne konkretizira, zato tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi drugega odstavka 321. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje takoj po koncu glavne obravnave ni izdalo sodbe in je razglasilo. Utemeljeno se je odločilo za uporabo tretjega odstavka 321. člena ZPP, ki v bolj zapletenih zadevah, kakršen je bil tudi ta spor, sodišču omogoča, da izda sodbo pisno - v takem primeru se sodba ne razglasi.

9. V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Tega prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. S tem, ko sodišče na podlagi predloženih listin ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemal tožnik, ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter ni kršilo 107. člena ZPP, 22. člena URS in 6. člena EKČP, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi ta pritožbeni razlog v obravnavanem primeru ni utemeljen. Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem. Delovni spor namreč ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve oziroma ali mu je toženec kršil pravice.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da ni bila upoštevana pripravljalna vloga z materialnopravnimi stališči glede zadnjih dveh odločb Ustavnega sodišča RS, ki jo je tožnik vložil pred zadnjim narokom. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je vzelo na znanje tudi pravna naziranja iz te vloge. Opredeliti se je bilo dolžno le do odločilnih razlogov, kar pa je v izpodbijani sodbi storilo.

11. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je toženec upošteval takrat veljavne predpise, pri čemer je v spornem obdobju veljal Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021; v nadaljevanju Odlok 174/21). Z več okrožnicami in tudi ustno je toženec seznanil delavce o obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT za opravljanje dela ter o obveznosti nošenja obrazne maske. Ti obveznosti je vključil tudi v sprejeti hišni red in v revidirano izjavo o varnosti z oceno tveganja.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neustavnosti toženčevega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT. Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja obsežnih prvostopenjskih razlogov o tem, da se je Ustavno sodišče RS v ustavnih odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti Odloka 174/21 in v njem predpisanega izpolnjevanja pogoja PCT, pri čemer je ključno stališče, da testiranje ne predstavlja posega v telesno in duševno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep je primeren, nujen, prestal pa je tudi test sorazmernosti v ožjem smislu. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT tudi ni posegla v 49. člen URS (svoboda dela), saj je tudi z vidika te ustavne pravice testu sorazmernosti zadoščeno.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali bi tožnik sploh lahko koga ogrožal, glede na to, da je bil zdrav, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/1995 in nadaljnji) med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 zavzelo naslednja stališča: obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, je dopustno odrediti tudi zdravim osebam oziroma osebam, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen; ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca; odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, se tudi šteje za usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi je bil zdrav, za potrebe opravljanja dela ni mogel izogniti izpolnjevanju pogoja PCT oziroma samotestiranju pri delodajalcu.

14. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati ter nositi obrazne maske, ni imel podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT oziroma nošenje obrazne maske tako ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

15. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, niti ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju obrazne maske spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobna dejanska in pravna vprašanja kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženčeva zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila nezakonitega zbiranja osebnih podatkov tožnika. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je vprašanje izpolnjevanja pogoja PCT predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnik zaradi varovanja zasebnosti ni bil dolžan posredovati tožencu, ker naj bi za to ne obstajala pravna podlaga. Toženec je imel podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju pogoja PCT v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje pogoja PCT. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

17. S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnika. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika, kar je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

18. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ZPacP, ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora namreč ni bila presoja pravnega položaja tožnika kot pacienta.

19. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022, s katero so bile kot neskladne z Ustavo RS ugotovljene določbe odlokov o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/2020, 60/2020, 90/2020) v delu, v katerem so urejale ukrep obvezne uporabe zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela. Odloki so bili v tem delu razveljavljeni, ker ni bilo zakonske podlage za uvedbo navedenega ukrepa v zaprtih javnih prostorih, medtem ko se na obveznosti, ki jih je imel v svojih aktih določene delodajalec, niso raztezali. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na judikat IV Ips 10/2021 z dne 21. 9. 2021, v katerem je Vrhovno sodišče RS ustavilo postopek o prekršku iz 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, ker je ocenilo, da ni bil skladen z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu. Dejanske in pravne okoliščine iz tega delovnega spora se v ničemer ne navezujejo na vsebino citirane določbe ZNB in judikata, temveč je bistvo v presoji, ali je tožnik kršil navodila delodajalca in ali izrečena sankcija ustreza zahtevam ZDR-1. 20. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da sta bila tožniku pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga podana utemeljeno, saj je bil izostanek z dela, do katerega je prišlo zaradi njegove odklonitve upoštevanja toženčevega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask, neupravičen in je predstavljal kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter prvega odstavka 12. člena ZVZD-1. 21. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je toženec izgubil zaupanje v tožnika, ki je kljub pozivom zavračal dokazovanje izpolnjevanja pogoja PCT, nenazadnje pa tudi nošenje maske v prostorih toženca. Ker pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ni doseglo svojega namena in je tožnik z istovrstno kršitvijo nadaljeval, je toženec utemeljeno ocenil, da delovnega razmerja z njim ne more nadaljevati in mu izrekel sankcijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

22. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena URS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo nad tožnikom objektivno odgovornost. Ta očitek v razlogih izpodbijane sodbe nima nobene podlage, saj se ti nanašajo izključno na presojo obstoja krivdnega odpovednega razloga. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni krivdno odgovoren, ker mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov, medtem ko je tožnika, ki je na delo prišel, toženec poslal domov. Sodišče prve stopnje je namreč kot nesporno med strankama ugotovilo, da tožnik od 8. 11. 2021 do podaje odpovedi sploh ni prišel na delo, kar izhaja nenazadnje tudi iz njegove izpovedi.

23. Upoštevajoč vse obrazloženo je pravilna tudi prvostopenjska presoja o zakonitosti toženčevih okrožnic, navodil, pozivov in drugih izpodbijanih aktov. Ker je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo zakonito, je že iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za dopustitev opravljanja dela pri njem brez pogojevanja z izpolnjevanjem pogoja PCT, nošenjem kirurške maske in ob uvedbi naprav za odvajanje izdihanega zraka.

24. Za obravnavani spor niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin ter na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki), ki se nanašata na cepljenje. V obravnavanem sporu sta bila namreč presojana vsebinsko drugačna ukrepa. Do teh pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.

26. Pritožba neutemeljeno navaja, da so bili vsi povračilni ukrepi toženca diskriminatorni, zaradi česar tožnik vztraja pri odškodninskem zahtevku. Takšnega tožbenega zahtevka sploh ni postavil. 27. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).