Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se morata od ugotovljenega dohodka zavezanca odšteti varstveni dodatek in nakazilo po vojnih zakonih. Navedena dohodka namreč v smislu določil 101. in 102. člena ZIZ nista izvzeta iz izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka zavrnil tožnikovo vlogo z dne 18. 11. 2009 za odpis davčnega dolga in pod 2. točko izreka odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Navaja, da iz knjigovodske evidence organa na dan 30. 11. 2009 izhaja, da znaša tožnikov dolg iz naslova stroškov davčne izvršbe 20,86 EUR in iz nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini glavnice 35,66 EUR. Tožnik je k svoji vlogi priložil tudi dokazila o svojih dohodkih in prejemkih, prav tako je organ pridobil manjkajoče podatke iz svojih uradnih evidenc in iz evidenc drugih državnih organov. Na podlagi razpoložljivih podatkov je ugotovil, da tožnik živi sam in da je v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge, to je v obdobju od maja do oktobra 2009, prejel naslednje dohodke in prejemke: pokojnino v višini 1.691,88 EUR, letni dodatek v višini 183,97 EUR, varstveni dodatek v višini 651,00 EUR in nakazila po vojnih zakonih v višini 120,81 EUR, tako da je njegov povprečni mesečni dohodek znašal 441,27 EUR, kar presega osnovni znesek minimalnega dohodka, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, znaša 226,80 EUR. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis in delni odpis davčnega dolga po drugem odstavku 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik) in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v navedenem obdobju znašal 441,27 EUR. Tožnik je v letu 2009 prejel letni dodatek v višini 367,95 EUR, pri čemer je prvostopenjski organ upošteval višino 183,97 EUR, to je znesek, ki se nanaša na polovico leta. Glede na to, da varstveni dodatek tožnik prejema vsak mesec, je prvostopenjski organ upošteval višino tega dodatka za šest mesecev, to je 651,00 EUR. V zvezi z navedbo tožnika, da se njegovi prejemki po vojnem zakonu ne bi smeli upoštevati, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se na podlagi 30. člena Pravilnika kot dohodek upošteva vsak dohodek in prejemek zavezanca, ne glede na to ali je obdavčljiv ali ne, kar pomeni, da je prvostopenjski organ kot dohodek pravilno upošteval tudi omenjeni prejemek. Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil višino tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka in zato glede na ugotovljeno višino tožnikovega mesečnega dohodka in glede na višino davčnega dolga, ki znaša 56,52 EUR, ugotavlja, da je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da niso podani pogoji za odpis davčnega dolga, ker tožnikov dohodek presega višino, do katere je mogoč odpis davčnega dolga, pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da sta oba organa (tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski upravni organ), ki sta odločala o odpisu njegovega dolga, zmotno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo, ker sta kot dohodek upoštevala vsa nakazila, ki jih je tožnik dobil, tudi varstveni dodatek in nakazila po vojnih zakonih, čeprav so ta nakazila v smislu določil člena 101 in 102 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izvzeta od izvršbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo davčnega urada razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odpis davčnega dolga v skladu z določbami ZDavP-2. Po določbah 101. člena ZDavP-2, na katere se pravilno sklicuje že prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi, lahko davčni organ dovoli odpis ali delni odpis (ali odlog plačila davka), če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vlogo za odpis ali delni odpis davka mora davčni zavezanec vložiti pri davčnem organu. Davčni organ o zahtevku odloči na podlagi predloženih dokazov davčnega zavezanca, kot tudi na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov. Podrobnejše kriterije za odpis ali delni odpis davka ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v svoji vlogi, določi minister, pristojen za finance, ob upoštevanju ravni zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Ti podrobnejši kriteriji so določeni v Pravilniku, na katerega se ravno tako pravilno sklicuje že organ prve stopnje. Med drugim so tako v Pravilniku določena tudi merila za odpis in delni odpis davčnega dolga. Skladno z določbami 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s Pravilnikom, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Prvostopenjski organ je o tožnikovem zahtevku odločal na podlagi tožnikove vloge in k njej priloženih prilog ter na podlagi podatkov iz svojih evidenc, kot tudi podatkov iz drugih uradnih evidenc. To pomeni, da je pri odločanju razpolagal s podatki o tožnikovih dohodkih, torej je razpolagal s podatki, ki so po določbah 37. člena Pravilnika podlaga za izračun višine mesečnega dohodka. Na podlagi teh podatkov je upravni organ (tako organ prve stopnje, kakor tudi organ druge stopnje), pravilno ugotovil, da je tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju 6 mesecev pred vložitvijo vloge znašal 441,27 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine mesečnega dohodka, je pravilno ugotovil tudi, da je tožnikov mesečni dohodek presegal višino osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je v času odločanja po zakonu, ki ureja socialno varstvo, znašal 226,80 EUR. Ob takšni ugotovitvi pa upravni organ ni imel podlage za odpis in je zato izpodbijana odločitev, da se tožnikovi vlogi za odpis ne ugodi, pravilna in zakonita.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se morata od dohodka odšteti varstveni dodatek in nakazilo po vojnih zakonih. Navedena dohodka v smislu določil 101. in 102. člena ZIZ nista izvzeta od izvršbe, kot to zmotno navaja tožnik. Upravni organ je torej pravilno ugotovil dejansko stanje in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo.

Ker je torej po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).