Jedro

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče v prejšnji zadevi ni ugotavljalo dejstev, ki bi bila podlaga za materialnopravno presojo na podlagi neupravičene obogatitve, do tega se je opredelilo v enem stavku, zato ta sklop dejstev ni mogel postati pravnomočen.

Sodišči prve in druge stopnje v pravnomočno končanem postopku podali samo nezavezujoče mnenje o morebitnem novem tožbenem zahtevku, če bi ugotavljalo dejstva neopravičene obogatitve in o tem odločalo na podlagi OZ. Vendar konkretnih dejstev za to materialnopravno podlago nista ugotavljali in tožeča stranka utemeljeno navaja katera so ta dejstva. Prav ima, da gre v sedaj vloženi tožbi za drugačen dejanski temelj, da se pomembna dejstva za uporabo pravnih norm ne prekrivajo, da obstaja razlikovalni element, da gre za spremembo dejanske podlage tožbe. Zato ni podana procesna ovira res iudicata.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo tožbo. Ugotovilo je, da v zadevi I Pg 464/2017 in v predmetni zadevi tožeča stranka opira zahtevek na krovno pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa za dne 1. 8. 2014 in račun št. 16-390-000127 z dne 31. 12. 2016 ter navaja, da zahteva plačilo za opravljene storitve svetovanja od januarja do decembra 2016. V zadevi I Pg 464/2017 je tožeča stranka utemeljevala plačilo opravljenih storitev na pogodbeni podlagi in neupravičeni obogatitvi. V predmetni zadevi je obveznost plačila utemeljevala na podlagi neupravičene obogatitve (kondicijskega zahtevka v primeru odpadle pravne podlage). Sodišče je v zadevi I Pg 464/2017 s sodbo z dne 20. 11. 2019 in s sodbo višjega sodišča Cpg 83/2020 z dne 11. 11. 2020 pravnomočno razs0dilo o zahtevku tako, da ga je zavrnilo tako na pogodbeni podlagi kot na neupravičeni obogatitvi. Podana je subjektivna in objektivna identiteta tožbenih zahtevkov. O tožbenem zahtevku tožeče stranke je že bilo pravnomočno odločeno.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je iz obeh odločitev sodišča razvidno, da tako prvo- kot drugostopenjsko sodišče nista odločali o zahtevku na podlagi neupravičene obogatitve. Sami sta navedli, da o tem nista odločali. Res sta se v nadaljevanju do tega opredelili v enem stavku, vendar je takšna opredelitev nerelevantna, saj sodišče ni odločalo o relevantnih dejstvih, zato ni moglo sprejeti odločitve, ki bi postala pravnomočna. Če bi sodišče v zadevi I Pg 464/2017 odločalo o neupravičeni obogatitvi, bi moralo to narediti z ugotavljanjem celotnega sklopa relevantnih dejstev, ne v enem stavku. Sodišče je bilo zelo skopo glede razlage zakaj tožeča stranka ne bi uspela z zahtevkom in jo je podalo zgolj kot razmišljanje, čeprav o neopravičeni obogatitvi ni odločalo. Sodišče v postopku I Pg 464/2017 ni presojalo zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve zaradi prekluzije in je pavšalno navedlo, da ne bi bil utemeljen in še to na podlagi tam postavljenega zahtevka, ki je drugačen od tega v tem postopku. Ne gre za že razsojeno stvar. Ker sodišče še ni odločalo o neupravičeni obogatitvi, je tožeča stranka vložila tožbo v predmetni zadevi, saj gre za bistveno drugačen dejanski temelj. Sodišče je v I Pg 464/2017 samo navedlo, da ni moglo odločati na podlagi neupravičene obogatitve in se pravnomočnost izdane sodbe ne razteza na ta sklop dejstev ter je nova tožba dopustna. Dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm, se v obeh primerih ne prikrivajo, saj med njima obstaja ključni razlikovalni element. Ko je bilo ugotovljeno, da je pogodba nična, je tožeča stranka zahtevala znesek v tem postopku na podlagi tega, ker je delo za toženo stranko opravila, pravna podlaga pa je kasneje odpadla, torej je na podlagi 87. in 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pridobila pravico do vrnitve tistega, kar je izpolnila na podlagi kasneje odpadle podlage. Torej je bila tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke in ima pravico zahtevati povračilo koristi. Ker se opravljenega dela ne more zahtevati nazaj v naravi, mora tožeča stranka zahtevati povračilo denarnega nadomestila. Gre za bistveno spremembo dejanske podlage tožbe, saj je bila enkrat tožena na plačilo zneska po pogodbi, drugič na povračilo opravljenega dela oziroma storitev. Ker narava te vrnitve ne omogoča, pride v poštev edino zahtevek na povračilo denarnega nadomestila. Tožeča stranka se je v postopku I Pg 464/2017 sklicevala na izpolnitev pogodbe, pri neupravičeni obogatitvi pa mora dokazati dejstva, da je na lastno škodo opravila izpolnitveno dejanje, ki je v storitvah in je bila zaradi storitev prikrajšana. Dodatno dokazuje, da je tožena stranka na podlagi izpolnitvenih ravnanj nekaj prejela, prejela je opravljene storitve, vse brez pravnega temelja, torej ni razlogov, da bi tožena stranka prejeto obdržala. Posledica tožbenega predloga je res ista, dejstva pa so bistveno drugačna. Ni bilo pravnomočno odločeno o dejstvih, ki se porajajo kot odgovor, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da iz primerjave navedb tožeče stranke v tožbi z dne 20. 5. 2021 in pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2022 ter njenih navedb v vlogi I Pg 464/2017 z dne 12. 12. 2017 izhaja, da je v tem postopku in postopku I Pg 464/2017 zahtevala plačilo istega zneska ob sklicevanju na isto krovno pogodbo ob sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa z dne 1. 8. 2014 in International consulting contract z dne 1. 8. 2024 z A. A. ob sklicevanju na isti račun in isto obdobje, v katerem naj bi opravila storitve za toženo stranko. Sklop pravnorelevantnih dejstev v obeh postopkih je isti. Vse navedeno je že bilo predmet meritorne presoje v pravdnem postopku I Pg 464/2017, v katerem sta sodišči tako prve kot druge stopnje zavzeli stališče, da je zahtevek na plačilo zneska neutemeljen tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Slednje priznava tožeča stranka, ki zmotno meni, da naj bi bila odločitev skopa. Tudi če v postopku I Pg 464/2017 tožeča stranka ne bi utemeljevala zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, v tem postopku z zahtevkom ne more uspeti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spor v obravnavani zadevi in zadevi I Pg 464/2017 poteka med istima strankama in da je tožeča stranka zahtevala plačilo istega zneska ter se je opirala na krovno pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa za dne 1. 8. 2014 in račun št. 16-390-000127 z dne 31. 12. 2016 ter navaja, da zahteva plačilo za opravljene storitve svetovanja od januarja do decembra 2016 (5. točka obrazložitve sklepa). To pritožbeno ni sporno.

6. Drugi odstavek 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

7. Presoja o (ne)obstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse identična, če sta podani subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.1 Stališče, da je nova tožba dopustna, če se vsebinsko enak tožbeni zahtevek opira na drug tožbeni temelj, je v skladu s procesno ekvivalenčno teorijo uveljavljeno tudi v sodni praksi. V teoriji in praksi pa še vedno ni enotnega stališča o tem, kaj obsega tožbeni temelj. Po večinskem stališču je tožbeni temelj sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek.2

8. V tej zadevi je sporno ali gre za isti ali drug tožbeni temelj oziroma sklop dejstev glede na pravnomočno razsojeno zadevo I Pg 464/2017. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče v prejšnji zadevi ni ugotavljalo dejstev, ki bi bila podlaga za materialnopravno presojo na podlagi neupravičene obogatitve, do tega se je opredelilo v enem stavku, zato ta sklop dejstev ni mogel postati pravnomočen. Sodišče prve stopnje je v pravnomočni sodbi I Pg 464/2017 z dne 20. 9. 2019 ugotavljalo samo dejstva, ki so se nanašala na veljavnost sklenjene krovne pogodbe o poslovnem sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa za dne 1. 8. 2014: da jo je podpisal B. B. na strani obeh pogodbenih strank in na strani sopodpisnika, da je bila tožena stranka enoosebna družba ter da družbenik ni dal soglasja k sklenitvi pogodbe, iz česar je na podlagi materialnopravne določbe 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) zaključilo, da je pogodba nična zaradi nasprotja interesov B. B. Glede odločanja na materialnopravni podlagi neupravičene obogatitve je dodalo: da je tožeča stranka s trditvami prepozna, saj jih je podala v tretji pripravljalni vlogi na zadnjem naroku, da je dokazni postopek pokazal, da je A. A. dobil plačilo na podlagi (druge) pogodbe, zato neupravičena obogatitev ne pride v poštev (24. točka obrazložitve sodbe). Stališčem je pritrdilo sodišče druge stopnje v sodbi Cpg 83/2020 z dne 11. 11. 2020, da je zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Glede povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ je sodišče druge stopnje zapisalo, da ga tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ni podala, zato sodišče o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati. Dodalo je, da tožeča stranka iz naslova neupravičene obogatitve z zahtevkom ne bi uspela tudi, če z navedbami o neupravičeni obogatitvi ne bi bila prekludirana, da tožeča stranka zaradi ničnosti krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da B. B. ni pridobil sklepa družbenika, s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in je zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik tožene stranke, da bi bilo zmotno in neprimerno nuditi pravno varstvo tako pridobljenim pravicam ter bi bilo primerno uporabiti določbo drugega odstavka 87. člena OZ in vsakršen povračilni zahtevek zavrniti že iz tega razloga (15. in 16. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

9. S povzetimi zapisi sta sodišči prve in druge stopnje v pravnomočno končanem postopku podali samo nezavezujoče mnenje o morebitnem novem tožbenem zahtevku, če bi ugotavljalo dejstva neopravičene obogatitve in o tem odločalo na podlagi OZ. Vendar konkretnih dejstev za to materialnopravno podlago nista ugotavljali in tožeča stranka utemeljeno navaja katera so ta dejstva. Prav ima, da gre v sedaj vloženi tožbi za drugačen dejanski temelj, da se pomembna dejstva za uporabo pravnih norm ne prekrivajo, da obstaja razlikovalni element, da gre za spremembo dejanske podlage tožbe. Zato ni podana procesna ovira res iudicata. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo drugi odstavek 319. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker sodišče druge stopnje glede na naravo kršitve postopka te ni moglo samo odpraviti, saj bi moralo ugotavljati celotno dejansko stanje, kar je naloga sodišča prve stopnje in tega ni storilo, je ugodilo pritožbi, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje vsebinsko obravnava tožbo in upošteva, da v tej zadevi ne gre za že razsojeno stvar glede na pravnomočno zaključeno zadevo I Pg 464/2017. 11. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodbi VS RS II Ip 12/2020, VSL II Cp 1934/2012. 2 D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 162, 163.