Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, pri čemer je upoštevalo vsebino predloženega dnevnika in izpovedi tožnika ter prič, ki so potrdile velik obseg dela, ki ga je opravil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da takšna pavšalna ugotovitev o kršitvi pravice do dnevnega počitka ne zadošča za odločitev, predvsem ker je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za predpisanih 11 ur dnevnega počitka za vsak dan (57), ko mu toženka počitka (vsaj) delno ni zagotovila, ki jo je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 3.755,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2016 do plačila in pravdne stroške v višini 2.163,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 53. člena ZSSloV, ki namesto pravice do dnevnega počitka daje pravico do potrebnega počitka. Potreben počitek je bil tožniku zagotovljen. Dnevni počitek se zagotavlja kot povprečje v daljšem časovnem obdobju. Zmotno je ugotovilo za odločitev bistvena dejstva, pri čemer je izpoved priče A. A. nepravilno dokazno ocenilo. Nobena priča ni potrdila, da bi tožnik opravljal določeno delo na določen dan. Ugotovitve glede dela so splošne. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do neskladij v listinah; za 2. 6. 2016 je dežurstvo vpisano ob različnih urah. Zmotno je ugotovilo aktivacijo v času razporeditve v QRF. Ni ugotovilo, kakšno delo je tožnik v času dežurstva opravljal, sploh upoštevaje, da je dežurni telefon predal ob 22.00 uri, dežural pa naj bi do 24.00 ure. Podobno velja za začetek dežurstva ob 6.00 uri. Določeno število ur dnevnega počitka mu je toženka zagotovila, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prisodilo mu je previsoko odškodnino. Neutemeljeno mu je priznalo stroške za predpravdni zahtevek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnika.

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka, ki se nanaša na nezagotovljeni dnevni počitek na mednarodni misiji na Kosovu, ki je trajala od 20. 4. 2016 do 28. 10. 2016 (KFOR ...) in na kateri je opravljal delo vezista, sicer pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki daje pravico do dnevnega počitka delavcem na obrambnem področju. Ker tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi imel počitek zagotovljen, so nebistvene pritožbene navedbe, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka oziroma da bi se dnevni počitek zagotavljal kot povprečje v daljšem časovnem obdobju, ki jih toženka niti ni konkretizirala.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, pri čemer je upoštevalo vsebino predloženega dnevnika in izpovedi tožnika ter prič, ki so potrdile velik obseg dela, ki ga je opravil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da takšna pavšalna ugotovitev o kršitvi pravice do dnevnega počitka ne zadošča za odločitev, predvsem ker je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za predpisanih 11 ur dnevnega počitka za vsak dan (57), ko mu toženka počitka (vsaj) delno ni zagotovila, ki jo je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela za čas dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo (sklepa VSRS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021). Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel; torej od števila ur dela, ki jih je moral opraviti zaradi kršitve delodajalca in ki niso bile plačane; odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo povzroči s kršenjem pravic iz delovnega razmerja; škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom, je dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; enako 179. člen ZDR-1).

7. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede dejstev, povezanih z obsegom premoženjske škode (urami dela), pri čemer naj pri morebitni presoji zahtevka po višini upošteva, da se pripadniku Slovenske vojske na mednarodni misiji plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno (drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), pri odločitvi o priznanju za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) pa, da gre za denarno terjatev, ki jo delavec lahko neposredno uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem (četrti odstavek 200. člena ZDR-1).

8. Pri odločitvi, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z obsegom tožnikovega dela, za katerega ni prejel plačila (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.