Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 - 14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.4.2006 do plačila, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku tudi 168,07 EUR pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče sicer pravilno povzelo objektivne podatke o škodi, vendar iz sodbe ne izhaja, da jih je pri presoji višine odškodnine tudi upoštevalo. Tožnik je zadobil takšno poškodbo, da se bolečinam ni mogel izogniti, saj so bile prisotne pri hranjenju, govorjenju ipd. Te bolečine je potrebno presojati drugače, kot npr. pri poškodbi roke, ki jo je mogoče imobilizirati. Tožnikovo izpoved je potrdil tudi izvedenec in ni dvoma, da je bil vsakodnevno oviran pri uživanju hrane, ki jo je moral celo pasirati. Tudi pri podplutbi bi moralo sodišče upoštevati, da se je zaradi nje tožnik izogibal kontaktom z ljudmi in se izognil norčevanju ali nepotrebnem vprašanjem o izvoru podplutbe. Tožnik se je v času zdravljenja lahko izogibal bolečini oziroma je to omilil le tako, da je omejil na minimum hranjenje, britje in umivanje, kar pa so vsakodnevne dejavnosti. Poškodbo na obrazu je tako nujno potrebno ocenjevati drugače in zato prisojena odškodnina ne ustreza standardom pravične denarne odškodnine, saj bi moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni pojasnilo, zakaj tri tedne trajajočih sprememb na obrazu ni štelo za skaženost in v tem delu je sodba neobrazložena. Tudi obresti je sodišče presojalo v nasprotju z določbo člena 186 ZOR in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Tožnik pa izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj stroški v zvezi z izvedencem ne podležejo delitvi med stranke po kriteriju uspeha. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnino za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine in strah pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po podatkih medicinske dokumentacije in izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca prim. dr. Božidarja Buhanca, tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel udarnino desne strani obraza v predelu desnega očesa in nepremaknjeni zlom desne strani zgornje čeljusti. Zdravljenje je potekalo ambulantno in je trajalo dober mesec, ko je tožnik opravil zadnji pregledu pri specialistu ORL. Uvodoma gre navesti, da pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede vrste zadobljenih poškodb ter opisa zdravljenja, ki temelji na prepričljivem in strokovno utemeljenem mnenju imenovanega izvedenca. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zelo izčrpno navedlo vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na posamezno obliko nepremoženjske škode in na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede odmere odškodnine za telesne bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnik graja prisojeno odškodnino predvsem iz razloga, ker je šlo za takšne poškodbe, ki so mu povzročale bolečine pri dejavnostih, ki se jim ni mogoče izogniti, niti jih omiliti, kot so npr. hranjenje, umivanje, britje ipd. in je šlo tako za poškodbe tistih delov telesa, ki so v funkciji zadovoljevanja vsakodnevnih potreb. Vendar pa je sodišče prve stopnje ravno ta, v pritožbi izpostavljena dejstva, izrecno upoštevalo pri odmeri te vrste odškodnine, enako pa tudi nevšečnosti v zvezi z začasno vidno podplutbo na obrazu. Ob ugotovitvi, da je tožnik tekom enomesečnega zdravljenja trpel najprej srednje močne bolečine, ki so prešle v lahke bolečine, da je trpel nelagodnosti zaradi obiskovanja zdravnikov in RTG slikanja, ter da je bil oviran pri hranjenju in osebni higieni, zaradi podplutbe pa se je izogibal druženju z ostalimi ljudmi, je denarna satisfakcija v prisojeni višini 2.000,00 EUR skladna s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 1. odstavka 200. člena ZOR. Prav tako je navedena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča za podobne škode prisojajo drugim oškodovancem (2. odstavek 200. člena ZOR), zato je bilo potrebno pritožbo tožnika v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Prav tako ne gre pritrditi pritožbi, v kolikor ta izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tem delu je pritožbena graja povsem neargumentirana in posplošena, neutemeljen pa je očitek sodišču prve stopnje, da sodba glede tega vprašanja ni obrazložena. Ravno nasprotno, razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni in logični in ugotovitev, da je šlo pri podplutbi le za prehodno spremembo zunanjosti, ter da se je po relativno kratkotrajnem zdravljenju zdravje tožnika povrnilo na predpoškodbeno raven, je pravilna. Takšna ocena ima podporo v izvedenih dokazih, predvsem pa v izvedeniškemu mnenju, kateremu tožnik tudi tekom postopka ni argumentirano ugovarjal in celo v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo objektivne podatke o škodi. Ta dejstva pa so narekovala zavrnitev zahtevka iz navedenih razlogov, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno pravilno.

Enako pa velja tudi glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve v obrestnem delu. Pritožnik se posplošeno sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, na katerega pa je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje. V tem delu je natančno in pregledno navedlo razloge, zakaj šteje datum 6.4.2006 kot dan, od katerega je bila toženka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te ugotovitve izrecno sklicuje. Kot je že navedeno, pa pritožnik ugotovljenih dejstev glede nastanka zamude toženke, ki v skladu s členom 277 ZOR opravičuje začetek teka zamudnih obresti, sploh ne izpodbija.

Tožnik se ne strinja tudi z odločitvijo glede pravdnih stroškov, ker meni, da stroški s sodnim izvedencem ne podležejo delitvi po načelu uspeha v pravdi. Pojasniti gre, da pri odmeri pravdnih stroškov dejstvo, kdo je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem in v okviru čigavega dokaznega bremena je bil izveden, ni relevantno. To dejstvo je relevantno le glede odločitve o tem, katera od strank je dolžna založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokazov (1. odstavek 153. člena ZPP). Utemeljevanje priznanja stroškov izvedenine in z njimi povezanih stroškov z argumentom potrebnosti prav tako ni na mestu. Potrebnost stroškov za pravdo je nujen pogoj, da jih sodišče sploh upošteva (1. odstavek 155. člena ZPP), ne more pa biti merilo pri odmeri stroškov po načelu uspeha. Tako tudi v tem delu ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, ki se izkažejo kot neutemeljena.

V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).