Jedro

Ker je bil tožnici v času izdaje izpodbijane sodbe že plačan z izpodbijano sodbo dosojeni znesek 408,88 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v nadomestilih plač za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017, tožnica ni upravičena do ponovnega plačila tega zneska še od toženke. Povsem nepomembno je, da je ta znesek tožnici plačal ZZZS in ne toženka. Pomembno je le, da gre za isto obveznost. Obveznost namreč preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 270. člena OZ), pri čemer lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) delno spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 408,88 EUR.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 122,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu, to je v delu I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 408,88 EUR od vložitve tožbe dne 22. 5. 2020 do plačila dne 1. 3. 2022. III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 500,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 408,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 22. 5. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 0,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2020 do plačila in zahtevek za plačilo stroškov predloga za sklenitev sodne poravnave v znesku 307,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2020 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 471,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnica podvaja pravne možnosti, saj uveljavlja iste zahtevke v upravnem in sodnem postopku, pri čemer je temelj zahtevkov enak. Poudarja, da tožnica ni upravičena do dvakratnega plačila istega zneska. Naknadno je bila seznanjena z odločbo Direkcije ZZZS z dne 19. 1. 2022, s katero so bile tožnici priznane zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, ki predstavljajo razliko med predhodno izplačanimi nadomestili plač in na novo obračunanimi nadomestili plač za obdobje od 19. junija do decembra 2017, kar je identično tožničinemu zahtevku v tem postopku. Po prejemu izpodbijane sodbe je bila še seznanjena, da je ZZZS priznane zneske tožnici plačal dne 1. 3. 2022. Meni, da gre za identičen zahtevek in za isti temelj kot v tem postopku. Plačilo je sicer izvedel ZZZS, če pa bi ga izvedla toženka kot tožničin delodajalec, pa bi ta znesek refundirala od ZZZS. Tožnica ni upravičena dvakrat zahtevati plačila istega zneska. Če bi ta znesek prejela dvakrat, bi bila neupravičeno obogatena. Kljub temu, da je bila tožnica z izpolnitvijo terjatve seznanjena, tega ni sporočila sodišču. V vlogi z dne 28. 4. 2022 je celo navedla, da v upravnih odločbah ni bilo odločeno o obrestih. S tem je zavedla sodišče in toženko. Meni, da gre pri ravnanju tožnice za nepošteno ravnanje in zlorabo pravic, čemur sodišče ne sme dati varstva. Ker je tožnica že dosegla svoj cilj v identičnem postopku pred ZZZS, je odpadel tudi njen pravni interes za ta spor. Nadalje navaja, da sodišče tudi sicer ni dovolj obrazložilo, zakaj je podan temelj zahtevka. Moralo bi namreč ugotoviti in obrazložiti, ali je bila tožnica upravičena do razlike med nadomestili plač. Pritožuje se še zoper odločitev o stroških postopka, saj ne drži, da je tožnica uspela s pretežnim delom zahtevka. Nadalje je sodišče tožnici zmotno priznalo stroške za dve pripravljalni vlogi, saj je vložila le eno vlogo. Tožnici tudi ne pripada povračilo stroškov za ugovor zoper plačilni nalog.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek tožnice za plačilo zneska 409,42 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje), ki predstavlja vsoto zakonskih zamudnih obresti od mesečnih razlik v nadomestilih plač za čas bolniškega staleža tožnice v obdobju od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017. Tožnici je bilo namreč z odločbo Direkcije ZZZS z dne 6. 2. 2020 odmerjeno višje nadomestilo plače za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017, njenemu delodajalcu (toženki) pa naloženo, naj v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja tožnici izplača neto razlike med že predhodno izplačanimi nadomestili plače in na novo obračunanimi nadomestili plače. V omenjeni odločbi ZZZS z dne 6. 2. 2020 ni bilo odločeno o zakonskih zamudnih obrestih od razlik v nadomestilih. Toženka je tožnici navedene razlike v nadomestilih plač za čas zadržanosti od dela v obdobju od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017 izplačala 16. 3. 2020. Ker je toženka tožnici navedene razlike v nadomestilih plač, ki so zapadle v plačilo v obdobju od 6. 7. 2017 do 6. 1. 2018, izplačala šele 16. 3. 2020, torej z zamudo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov razlik nadomestil plač v pretežnem delu ugodilo.

7. Toženka v pritožbi (med drugim) navaja, da je bila po prejemu izpodbijane sodbe seznanjena, da so bile tožnici z odločbo Direkcije ZZZS z dne 19. 1. 2022 priznane zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, ki predstavljajo razliko med predhodno izplačanimi nadomestili plač in na novo obračunanimi nadomestili plač za obdobje od 19. junija do decembra 2017, kar je identično tožničinemu zahtevku v tem postopku. Po prejemu izpodbijane sodbe je bila še seznanjena, da je ZZZS priznane zneske tožnici plačal dne 1. 3. 2022. K pritožbi je v zvezi z navedenim predložila tudi dokazili, in sicer odločbo Direkcije ZZZS z dne 19. 1. 2022 (B7) in nalog za ročno nakazilo (B8). Ker je toženka za navedena nova dejstva in nova dokaza, iz katerih izhaja izpolnitev vtoževane terjatve s strani ZZZS, ki ni stranka tega spora, izvedela šele po prejemu izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ta nova dejstva in nova dokaza štelo za dovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Posledično je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in dodatno prebralo še omenjeni listini pod prilogama B7 in B8, ki ju je toženka predložila s pritožbo.

9. Na podlagi izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Direkcija ZZZS z odločbo z dne 19. 1. 2022 odločila, da je tožnica upravičena do izplačila zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od istih neto zneskov razlik v nadomestilih plač in v istem obdobju, kot jih tožnica vtožuje v tem postopku in kot ji jih je z izpodbijano sodbo dosodilo sodišče prve stopnje. Nadalje iz listine - nalog za ročno nakazilo izhaja, da je bil dne 1. 3. 2022 na transakcijski račun tožnice nakazan znesek 409,09 EUR kot plačilo obresti po odločbi z dne 19. 1. 2022. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil tožnici 1. 3. 2022 v celoti plačan znesek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v nadomestilih plač za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017 v skupni višini 409,09 EUR, torej znesek, kot ji ga je iz istega naslova in od istih neto zneskov razlik v nadomestilih plač za isto obdobje dosodilo sodišče prve stopnje (v malenkostno nižjem znesku – 408,88 EUR).

10. Tožnica v pritožbenem postopku ni zanikala prejema plačila teh obresti v znesku 409,09 EUR. Še več, v odgovoru na pritožbo je izrecno navedla, da je ZZZS izvršil svojo dokončno odločbo (in da lahko slednji zahteva vračilo plačila obresti, če meni, da je plačal nekaj, česar ne bi smel). Tudi na pritožbeni obravnavi pooblaščenec tožnice ni zanikal prejema tega plačila, pač pa je navedel le, da nalog za ročno nakazilo ni dokaz o dejanskem izplačilu. V pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene, kar pomeni, da sodišče pri presoji dokazov ni vezano na formalna dokazna pravila. Ker tožnica ni zanikala prejema plačila iz naslova vtoževanih obresti oziroma je v odgovoru na pritožbo celo izrecno navedla, da je ZZZS izvršil svojo dokončno odločbo, in ker je iz omenjenega naloga povsem jasno razvidno, da gre za plačilo obresti po odločbi z dne 19. 1. 2022 v znesku 409,09 EUR na račun tožnice, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je ZZZS tožnici 1. 3. 2022 že plačal glavnico 408,88 EUR iz naslova obresti, ki ji jo je z izpodbijano sodbo z dne 3. 5. 2022 dosodilo sodišče prve stopnje. Tožnica sicer pravilno ugotavlja, da je bil na nalogu za ročno nakazilo sprva naveden datum nakazila 25. 2. 2022, ki je bil nato prečrtan in nadomeščen z datumom 1. 3. 2022 (slednjega kot datum nakazila zatrjuje tudi toženka v pritožbi). Vendar pa zgolj naknadna poprava datuma nakazila sama po sebi, upoštevaje že obrazloženo, ne more utemeljevati tožničine trditve o neverodostojnem dokazu.

11. Ker je bil torej tožnici v času izdaje izpodbijane sodbe že plačan z izpodbijano sodbo dosojeni znesek 408,88 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v nadomestilih plač za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017, tožnica ni upravičena do ponovnega plačila tega zneska še od toženke. Povsem nepomembno je, da je ta znesek tožnici plačal ZZZS in ne toženka1. Pomembno je le, da gre za isto obveznost (iz istega naslova - zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v nadomestilih plač za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017). Obveznost namreč preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 270. člena OZ), pri čemer lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ).

12. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 408,88 EUR (prva alineja 358. člena ZPP).

13. V zvezi s preostalim delom odločitve v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, to je glede odločitve, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 408,88 EUR od vložitve tožbe dne 22. 5. 2020 do plačila dne 1. 3. 2022, pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo, saj v zvezi s tem delom odločitve niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Toženka namreč v pritožbi ne navaja, da bi bile tožnici plačane tudi procesne obresti, torej zakonske zamudne obresti od obresti v znesku 408,88 EUR, ki tečejo od vložitve tožbe dne 22. 5. 2020 do plačila, ki je bilo dne 1. 3. 2022. Podlaga tega dela tožbenega zahtevka je v določilu 381. člena OZ. Utemeljenost procesnih obresti je odvisna od utemeljenosti zahtevane glavnice v obliki neplačanih obresti, konkretno od utemeljenosti zahtevka za plačilo 408,88 EUR. Tožnica je bila do plačila tega zneska upravičena na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ, saj ji je toženka razlike v nadomestilih plač2 izplačala z zamudo. Vendar pa je pritožbeno sodišče, kot rečeno, zahtevek za plačilo glavnice neplačanih obresti v znesku 408,88 EUR (zgolj) zaradi izpolnitve zahtevka zavrnilo.

14. Ker je pritožbeno sodišče (delno) spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je glede na spremenjeno odločitev tožnica uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, in sicer le glede plačila procesnih obresti, ki so zgolj stranska terjatev, je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je dolžna tožnica povrniti toženki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa tožnica krije sama. Pritožbeno sodišče je toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 200 točk za sestavo odgovora na tožbo in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 122,40 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo stroška za odgovor na pritožbo z dne 9. 2. 2022, saj tega stroška ni pravočasno priglasila (tretji odstavek 163. člena ZPP).

15. Ker je toženka s pritožbo v pretežnem delu uspela, z zavrnitvijo manjšega dela pritožbe, ki se tudi sicer nanaša le na procesne obresti, pa niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki tudi stroške pritožbenega postopka, tožnica pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili OT priznalo: 250 točk za sestavo pritožbe, 250 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi, 160 točk za odsotnost iz pisarne zaradi poti na obravnavo, 2 % za materialne stroške in kilometrino na razdalji Koper – Ljubljana – Koper v znesku 96,32 EUR, kar vse skupaj znaša 500,24 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Skladno s tretjim in desetim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je sicer delodajalec tisti, ki je primarno zavezan za plačilo nadomestil plač in posledično tudi zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih nadomestil plač, ki pa v primeru daljše odsotnosti delavca z dela izplača nadomestila plač v breme zdravstvenega zavarovanja. 2 Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v tem sporu ugotavljati, ali je bila tožnica sploh upravičena do razlik v nadomestilih plač za čas njenega bolniškega staleža, saj je bilo o tem že dokončno odločeno z odločbo Direkcije ZZZS z dne 6. 2. 2020 (A2).