Jedro

Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in z zamudno sodbo opr. št. Pd 523/2012 z dne 22. 2. 2015 ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov izobraževanja v znesku 46.825,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 do plačila.

2. O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 515/2013 z dne 18. 10. 2013 in prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da vročitev tožbe v odgovor toženi stranki ni bila pravilno opravljena, s tem pa tudi ni bil izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, da odpravi navedeno kršitev in ponovno odloči o zadevi.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 46.825,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.732,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

4. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dolžna vrniti stroške izobraževanja, ker iz neopravičenih razlogov ni končala izobraževanja v Italiji v pogodbeno določenem roku, tj. do 30. 9. 2010. Tožena stranka se obširno opredeljuje do možnosti pravočasnega zaključka doktorskega študija in do ugotovitev sodišča o tem, da v zvezi z možnostjo podaljšanja pogodbe o izobraževanju tožena stranka ni bila diskriminirana v primerjavi z drugimi zaposlenimi, ki so se izobraževali ob delu in jim je tožeča stranka podaljševala čas trajanja pogodb o izobraževanju, in da tožeča stranka zoper toženo stranko ni izvajala nedopustnih povračilnih ukrepov. Tožena stranka trdi, da delovno razmerje pri tožeči stranki ni prenehalo po njeni krivdi, saj ji tožeča stranka ni omogočila zaključka doktorskega študija v tujini.

Tožena stranka graja ugotovitev sodišča o višini njene obveznosti. Meni, da ne obstaja terjatev iz naslova vračila stroškov izobraževanja na fakulteti A. v znesku 2.825,73 EUR, saj je tožena stranka izpolnila obveznosti po pogodbi o izobraževanju ob delu z dne 23. 10. 2003. Po mnenju tožene stranke je ta pogodba dejansko prenehala veljati z dnem 31. 8. 2006, ko je nadaljevala študij v Italiji. Najkasneje s tem datumom je začel teči tudi splošni zastaralni rok, zato je terjatev iz tega naslova zastarana. Poleg tega je treba upoštevati tudi določbe pogodb o izobraževanju in 101. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določajo sorazmerno zmanjšanje obveznosti, če javni uslužbenec ostane v delovnem razmerju po izteku časa izobraževanja. Glede na to, da je tožena stranka končala z izobraževanjem na fakulteti A. v B. najkasneje 31. 8. 2006 in da je bila nato v delovnem razmerju pri toženi stranki vse do 17. 12. 2010, torej več kot štiri leta, ni dolžna vrniti ničesar. Tožena stranka meni, da ji je sodišče neutemeljeno naložilo vračilo stroškov šolnine v skupni višini 1.846,28 EUR, saj v aneksih k pogodbi o izobraževanju ob delu ni nikjer določeno, da bi morala tožena stranka tudi te stroške vrniti tožeči stranki. Zaradi nesklepčnosti bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v tem delu, upoštevaje datum zaključka izobraževanja na fakulteti A. pa je terjatev iz naslova vračila stroškov šolnine tudi zastarana. Nepravilno je nadalje sodišče prve stopnje ugotovilo višino zneska, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti iz naslova stroškov izobraževanja v Italiji. Zahtevek tožeče stranke je po oceni tožene stranke nejasen, iz naslova plačanega študijskega dopusta v času od 2006 do 2010 pa je tožena stranka preveč obračunala znesek 2.241,67 EUR, kar je razvidno iz priložene tabele pred revalorizacijo. Navedeno pomeni, da iz dokaznih listin ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala študijski dopust zaključiti 1. 9. 2010. Po izteku tega časa je tožena stranka ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki vse do 17. 12. 2010, torej še več kot tri mesece in pol. Zato bi morala tožeča stranka odšteti znesek 3.077,19 EUR. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu odločitve o višini prisojenega zneska. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen, tožena stranka ni dolžna povrniti pravdnih stroškov tožeče stranke. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba glede odločitve o višini obveznosti tožene stranke. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima nobenih takšnih (bistvenih) pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so bistveni argumenti za odločitev o višini zahtevka navedeni. Prav tako v izpodbijani sodbi ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tem primeru pa ne gre za nasprotje v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka zahtevala stroškov izobraževanja tožene stranke (javne uslužbenke) na podlagi pogodbe o izobraževanju ob delu z dne 23. 10. 2003 in kasnejših aneksov k navedeni pogodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva : - da sta se stranki v pogodbi o izobraževanju z dne 23. 10. 2003 dogovorili, da se tožena stranka izobražuje ob delu na podiplomskem študiju - program C. na fakulteti A. v B.. V 3. členu te pogodbe se je tožeča stranka med drugim zavezala, da bo toženi stranki za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja izplačala nadomestilo osebnega dohodka. Stranki sta se nadalje v 6. točki 5. člena pogodbe dogovorili, da se pogodba razdre, če toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki preneha po njeni izjavi ali po njeni krivdi. V primeru dokončne ugotovitve tega razloga se je tožena stranka v 6. členu pogodbe obvezala tožeči stranki povrniti v roku treh mesecev sorazmerni del neto zneskov osebnih dohodkov, usklajenih z rastjo življenjskih potrebščin, za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja; - da se je z aneksom k pogodbi o izobraževanju ob delu z dne 15. 9. 2005 tožeča stranka obvezala toženi stranki v okviru stroškov izobraževanja povrniti tudi stroške vpisa in šolnine za študijsko leto 2003/2004 v znesku 193.662,00 SIT ter za študijsko leto 2004/2005 v znesku 192.750,00 SIT; - da se je z aneksom k pogodbi o izobraževanju ob delu z dne 20. 7. 2006 tožeča stranka strinjala, da toženi stranki ni potrebno dokončati podiplomskega študija na fakulteti A. v B., temveč da nadaljuje študij C. - doktorski študij na Univerzi D. v E. (Italija). V 2. členu tega aneksa se je tožeča stranka obvezala toženi stranki plačati 100 % nadomestilo osebnega dohodka, upoštevajoč vrsto odsotnosti z dela (študijski dopust, delo na daljavo, redni letni dopust) ter 100 % materialne stroške izdelave zaključne naloge, v 3. členu aneksa pa se je tožena stranka obvezala končati študij najkasneje do 30. 9. 2010 in po končanem študiju ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj toliko časa, kolikor traja študijski program, in sicer štiri leta oziroma manj, če je študijski program tožena stranka opravila v krajšem času. Stranki sta se nadalje v 7. točki 4. člena aneksa k pogodbi dogovorili, da se pogodba razdre, če toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki preneha po njeni izjavi ali po njeni krivdi. V primeru obstoja tega razloga se je v 5. členu aneksa k pogodbi tožena stranka obvezala tožeči stranki v roku 3 mesecev od dokončne ugotovitve nastanka tega razloga povrniti sorazmerni del neto zneskov osebnih dohodkov, usklajenih z rastjo življenjskih potrebščin, za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, oziroma je sorazmerna višina stroškov, ki jih mora v zvezi z izobraževanjem povrniti, odvisna od časa, ki ga je tožena stranka po končanem izobraževanju že prebila v delovnem razmerju; - da je tožena stranka dne 15. 9. 2010 podala redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi skladno s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji; ZDR) ter - da je toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 17. 12. 2010, tožeča stranka pa je toženo stranko dne 17. 12. 2010 in dne 23. 6. 2011 pozvala k izpolnitvi pogodbenih obveznosti - vračilu stroškov izobraževanja.

9. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je, da sta se stranki dogovorili, da je dolžna tožena stranka - javna uslužbenka v primeru, če preneha pogodba o zaposlitvi po njeni izjavi ali krivdi, tožeči stranki povrniti neto zneske nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Čeprav primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi delavca v pogodbi o izobraževanju, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko, ni izrecno zapisan, ni nobenega dvoma o tem, da odpoved delavca predstavlja obliko prenehanja pogodbe o zaposlitvi po izjavi oziroma volji delavca. Ker je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji je delovno razmerje prenehalo po njeni volji, je že na tej pravni podlagi dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Za razsojo v tej zadevi zato tudi ni pomembno, ali je tožena stranka iz (ne)opravičenih razlogih končala doktorski študij v pogodbeno določenem roku. Do teh in drugih pritožbenih očitkov v zvezi z zmožnostjo pravočasnega zaključka doktorskega študija v Italiji se pritožbeno sodišče zato ni opredeljevalo.

10. Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja, da je tožeča stranka kršila prepoved diskriminacije, ker ji ni odobrila podaljšanja pogodbe o izobraževanju. Očitek neenakega obravnavanja v primerjavi z drugimi delavci na podlagi izobrazbe bi bil lahko relevanten, če bi tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga, določenega v 6. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR. Vendar pa je v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi redne odpovedi tožene stranke z dne 15. 9. 2010. Zato niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev prepovedi diskriminacije in nedopustne povračilne ukrepe tožeče stranke.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške izobraževanja na fakulteti A. v B. v znesku 2.825,73 EUR. Tožena stranka zmotno uveljavlja, da je pogodba o izobraževanju z dne 23. 10. 2003 v resnici prenehala veljati dne 31. 8. 2006 z začetkom doktorskega študija in da je s tem dnem končala izobraževanje na fakulteti A.. V aneksu k pogodbi o izobraževanju ob delu z dne 20. 7. 2006 je bilo izrecno določeno, da toženi stranki mirujejo pravice iz pogodbe o izobraževanju z dne 23. 10. 2003, pogodba o izobraževanju pa je prenehala veljati na podlagi odpovedi tožene stranke dne 17. 12. 2010, ko je toženi stranki tudi prenehalo delovno razmerje. Navedeno pomeni, da je na podlagi 2. točke 6. člena pogodbe o izobraževanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti neto nadomestila plač, ki jih je po tej pogodbi tožeča stranka izplačala toženi stranki. Ker je tožeča stranka šele na podlagi prenehanja pogodbe veljavnosti pogodbe o izobraževanju dne 17. 12. 2010 pridobila pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja, petletni zastaralni rok ob vložitvi tožbe dne 11. 12. 2012 še ni potekel. Ugovor zastaranja terjatve za vračilo stroškov izobraževanja na fakulteti A. v znesku 2.825,75 EUR torej ni utemeljen. Enako velja tudi za ugovor sorazmernega zmanjšanja obveznosti vračila stroškov izobraževanja, ker tožena stranka ni nikoli končala petletnega podiplomskega študija na fakulteti A..

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni dolžna tožeči stranki povrniti stroškov šolnine po aneksu k pogodbi o izobraževanju ob delu z dne 15. 9. 2005 v skupnem znesku 1.846,28 EUR. Iz tega aneksa sicer res izhaja, da se je le tožeča stranka obvezala toženi stranki povrniti stroške vpisa in šolnine za študijsko leto 2003/2004 v znesku 193.662,00 SIT ter za študijsko leto 2004/2005 v znesku 192.750,00 SIT, ni pa bilo med strankama izrecno dogovorjeno, da bi morala tožena stranka tudi te zneske povrniti tožeči stranki. Vendar pa je glede pravic in obveznosti izobraževanja pri javnih uslužbencih potrebno upoštevati ne le pogodbene določbe, temveč tudi takrat veljavni Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU), ki je v četrtem odstavku 101. člena določal, da mora uradnik, ki je napoten na nadaljnje izobraževanje, po končanem izobraževanju ostati v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je trajalo izobraževanje. V nasprotnem primeru ima delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja. Podobno za javnega uslužbenca, ki po končanem izobraževanju ne ostane v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je v skladu s študijskim programom trajalo izobraževanje, določa sedaj veljavni četrti odstavek 101. člena ZJU. Med stroške izobraževanja spadajo tudi stroški vpisa in šolnine, kot je določeno v 1. členu aneksa. Glede na to, da je tožeča stranka šele na podlagi prenehanja veljavnosti aneksa k pogodbi o izobraževanju in delovnega razmerja dne 17. 12. 2010 pridobila pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja, petletni zastaralni rok ob vložitvi tožbe dne 11. 12. 2012 še ni potekel. To pomeni, da ni utemeljen niti ugovor zastaranja terjatve za vračilo stroškov šolnine na fakulteti A. v znesku 1.846,26 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da terjatev za vračilo nadomestil plače za študijski dopust v času doktorskega študija v Italiji po aneksu k pogodbi z dne 20. 7. 2006 znaša skupaj 42.135,34 EUR. V zvezi z višino tega dela tožbenega zahtevka je tožena stranka v postopku na prvi stopnji ugovarjala le nerazumljivosti plačilnih list s pavšalno navedbo, da iz njih ne izhaja višina zneskov, ki so ji bila plačana za študijski dopust. Tak ugovor je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen, saj priložene plačilne liste dokazujejo izplačila, ki jih je tožena stranka v času študijskega dopusta prejela od tožeče stranke. Tožena stranka pa je šele v pritožbi začela navajati, da je tožeča stranka poleg študijskega dopusta obračunala tudi druge postavke (npr. praznike, druge dopuste ipd.), s čimer naj bi toženi stranki preveč obračunala znesek 2.241,67 EUR, kot izhaja iz priložene tabele izračuna pred valorizacijo. Te navedbe skupaj s priloženim dokazom pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP.

14. Na podlagi aneksa k pogodbi o izobraževanju ob delu z dne 20. 7. 2006 je toženi stranki pripadal študijski dopust do 1. 9. 2010, tožena stranka pa se je obvezala študij C. - doktorski študij končati do 30. 9. 2010. Bistveno je, da je bila pogodba o izobraževanju, vključno s kasnejšimi aneksi, s strani tožene stranke prekršena zaradi prenehanja delovnega razmerja po njeni volji (17. 12. 2010), s čimer je podan razlog za vračilo stroškov izobraževanja v Italiji po 2. točki 5. člena Aneksa. Ker tožena stranka do takrat ni končala doktorskega študija v Italiji, je neutemeljeno stališče pritožbe, da je tožena stranka dolžna vrniti za 3.077,19 EUR zmanjšan znesek, ker je ostala v delovnem razmerju po predvidenem zaključku študija (1. 9. 2010) vse do zaključka delovnega razmerja dne 17. 12. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti izplačane neto zneske osebnih dohodkov za čas študija v revalorizirani višini 42.153,34 EUR ter druge stroške vpisnine in šolnine, tj. skupne stroške izobraževanja v višini 46.825,35 EUR.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).