Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Neznani dediči ne morejo biti pravdna stranka. Ker neznani dediči ne morejo biti pravdna stranka, bi bilo brezpredmetno postavljanje skrbnika za posebne primere po 211. členu ZZDR, v zvezi s tem pa tudi ni podlage za postavitev začasnega zastopnika po 82. členu ZPP.
Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sklepom) zavrglo tožbo tožnice, s katero je ta uveljavljala, da je lastnica nepremičnine parcele št. 1827/1, k.o. S. in s katero naj bi se neznanim dedičem po neznano kdaj in kje umrli P. J. naložilo, da izstavijo ustrezno zemljiškoknjižno listino.
Proti odločbi sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišču predlagala postavitev začasnega zastopnika in je tega sodišče tudi postavilo. S tem je sodišče priznalo neznanim dedičem položaj pravdne stranke in zato ni zakonskih pogojev za zavrženje tožbe. Tudi Zakon o dedovanju priznava neznanim dedičem položaj stranke v zapuščinskem postopku in torej ni razloga, da tega položaja ne bi priznalo neznanim dedičem sodišče v pravdnem postopku. Poleg tega pa navaja sodišče v razlogih sodbe še druge razloge za zavrženje tožbe in za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki jih gradi na izpovedbi priče, katere ni do obravnave nihče predlagal za pričo. V vsakem primeru pa bi moralo sodišče ob upoštevanju določbe 3. odstavka 81. člena ZPP pozvati tožnico, da odpravi pomanjkljivosti, če je štelo, da v tožbi opredeljeni toženi stranki ni mogoče podeliti položaja stranke v tem postopku.
Pritožba ni utemeljena.
Tisti del razlogov prvostopne sodbe, ki se nanaša na pričanje priče Karline Sladič in v zvezi z njeno izpovedbo sprejetimi zaključki prvega sodišča, je brezpredmeten. Bistveno je, ali lahko imajo neznani dediči položaj stranke v postopku. V tej zvezi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem prvega sodišča, da neznani dediči ne morejo biti pravdna stranka. Po določbi 180. člena v zvezi s 105. členom Zakona o pravdnem postopku mora tožba med drugim vsebovati tudi navedbo tožene stranke. Pojem neznani dediči ne pomeni označitve tožene stranke, saj morajo biti stranke vedno individualno določene in natančno označene. Neznani dediči ne morejo tožiti, niti ne morejo biti toženi. Zato ne pride v poštev uporaba določbe 3. odstavka 76. člena ZPP. Da bi bilo določenemu združenju lahko priznati pravdno sposobnost, mora biti združenje označeno in individualno določeno. Sodišče ne more podeliti pravdne sposobnosti v neki neznani obliki združenja, kot recimo neznanim dedičem. Ker neznani dediči ne morejo biti pravdna stranka, bi bilo brezpredmetno postavljanje skrbnika za posebne primere po 211. členu ZZDR, v zvezi s tem pa tudi ni podlage za postavitev začasnega zastopnika po 82. členu ZPP. Ne glede na to, da je sodišče postavilo začasnega zastopnika, to ne spremeni dejstva, da neznani dediči nimajo položaja pravdne stranke. Takšne pomanjkljivosti tudi ni mogoče odpraviti in zato ni podlage za uporabo 1. odstavka 81. člena ZPP.
Dodati je še, da je v zemljiški knjigi glede na navedbe v tožbi kot lastnica sporne nepremičnine vpisana J. P. Da bi bil po njej uveden zapuščinski postopek tožniki v tožbi ne zatrjujejo. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti v primeru smrti osebe, ki se izkazuje z izpiskom iz mrliške matične knjige oziroma na podlagi sklepa o razglasitve pogrešane osebe za umrlo. Le domneva o smrti neke osebe zaradi njene starosti ni podlaga za uvedbo zapuščinskega postopka. Le v zapuščinskem postopku pa sodišče postavi skrbnika zapuščine na podlagi 192. člena Zakona o dedovanju, ki je na podlagi 131. člena istega zakona upravičen v imenu dedičev tožiti ali biti tožen.
Ne glede na to, da je sodišče postavilo toženi stranki začasnega zastopnika in opravilo obravnavo, je torej odločitev prvega sodišča o zavrženju tožbe iz spredaj navedenih razlogov pravilna, saj mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka (80. člen ZPP). Odločitev prvega sodišča je tako pravilna, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (pravilno sklep).