Jedro

Tožena stranka je ustavila azilni postopek, ker je tožnik azilni dom samovoljno zapustil. Za tem je ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo ter odšel v Francijo. Zato je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da je tožnik ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, za kar po ZAzil zadostuje za sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje, po predhodnem zaslišanju tožnika dne 3.3.2006, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003 in 85/2005 - odl. US) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 27. člena ter 5. alineo 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 15.2.2006 od 17.55 ure do dne 15.5.2006 do 17.55 ure (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ukrep po oceni sodišča prve stopnje nujen, saj z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče na enako učinkovit način doseči legitimnega cilja (vzdrževanja javnega reda), poseg v pravico do svobode gibanja, ki je omejena na prostore Azilnega doma, pa je sorazmeren v ožjem pomenu besede s koristjo vzdrževanja javnega reda in zato po mnenju sodišča prve stopnje izpodbijani sklep ni v nasprotju z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije) kot sestavnim delom odločanja po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, vendar ne zgolj iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka v obrazložitvi sklepa (da je tožnik izrazil namero, da vloži prošnjo po dveh dneh od privedbe v Center za tujce). Iz podatkov v upravnih spisih, kar je potrdil tudi tožnik na zaslišanju, namreč izhaja, da je pri podaji prve prošnje za azil v Republiki Sloveniji dne 13.5.2005 navedel lažno istovetnost, in sicer, da je A.A., pri čemer pri sebi ni imel dokumentov za izkazovanje svoje istovetnosti. Pri podaji druge prošnje za azil z dne 15.2.2006 je svojo istovetnost izkazal z vozniškim dovoljenjem, izdanim v I. dne 1.9.1999. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je pri podaji prve prošnje navedel lažne osebne podatke, je tožnik povedal, da je že od vsega začetka nameraval v Francijo, zaradi česar je ob prijetju s strani policije navedel lažne osebne podatke, da nato v Franciji ne bi imel težav. Povedal je tudi, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da ga ne bi vrnili v izvorno državo. Tožena stranka je takrat azilni postopek na podlagi 5. alinee 42. člena ZAzil ustavila s sklepom z dne 27.5.2005, ki je postal pravnomočen 15.7.2005, ker je tožnik Azilni dom samovoljno zapustil. Ilegalno je prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo dne 23.5.2005 ter odšel v Francijo, kar izhaja tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 7.2.2006. Glede na tako izkazano dejansko stanje je po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno sklepanje tožene stranke, da je tožnik ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja pritožbene navedbe zoper izpodbijani sklep tožene stranke in še dodaja: Meni, da ni nobene potrebe, da bi se osebi, ki prosi za azil, poleg vsega še omejevalo gibanje. Še pred izdajo odločbe o azilu je bilo tako z izpodbijanim sklepom tožene stranke z dne 15.2.2006 in kasneje z izpodbijano sodbo prejudicirano, naj bi tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek. Prosti preudarek tožene stranke, ki ji ga omogoča ZAzil glede odločanja o omejitvi gibanja, tako vsekakor ni mogel biti pravilno uporabljen in so bile njegove meje prekoračene, prav tako pa je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. O razlogih za priznanje azila, kot tudi o morebitnem sumu zlorabe postopka se po njegovi oceni lahko razpravlja le v okviru samega azilnega postopka. Možnost uvedbe postopka za omejitev gibanja bi po njegovi oceni lahko bila uporabljena le v izjemnih primerih, ko določena oseba očitno zlorablja azilni postopek. Ne more pa se sporna zakonska možnost omejitve gibanja uporabiti kar v vseh primerih. Tožena stranka lahko namreč v vseh primerih prosilcev za azil poskrbi, da prosilec za azil (kljub nedvoumni ustni izjavi) ne more takoj še pisno izjaviti, da želi zaprositi za azil. Po tem pa mu lahko očita, da je prepozno zaprosil za azil in mu omeji gibanje. Zavajanje oziroma zloraba azilnega postopka bi zaradi tega v vsakem posameznem primeru morala biti dokazana, kar pa v njegovem primeru v postopku pred toženo stranko in v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo storjeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 27. člen ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbija ugotovitev tožene stranke, s katero se je sodišče prve stopnje strinjalo, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, kar je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je tožena stranka začasno omejila gibanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka svoje sklepanje utemeljeno oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je tožena stranka azilni postopek na podlagi 5. alinee 42. člena ZAzil ustavila s sklepom z dne 27.5.2005, ki je postal pravnomočen 15.7.2005, ker je tožnik Azilni dom samovoljno zapustil. Zatem je ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo dne 23.5.2005 ter odšel v Francijo. To izhaja tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 7.2.2006. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je, glede na tako izkazano dejansko stanje, utemeljeno sklepanje tožene stranke, da je tožnik ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil namreč zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. V obravnavanem primeru takšen sum obstaja, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi je pritrdilo pravilni in zakoniti odločitvi tožene stranke.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.