Jedro

Delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas nista navedla, za kakšen primer po 17. čl. ZDR in za kakšno obdobje takšno delovno razmerje sklepata, temveč je to določil delodajalec v vsakokratnem sklepu o razporeditvi delavca. Takšno ravnanje bi bilo zakonito le takrat, ko bi sklepu vsakokrat sledila tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas, česar pa tožena stranka ni izvajala in je bilo nezakonito sklenjeno oz. podaljševano delovno razmerje

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 5. tč. (v odločitvi o stroških postopka) delno spremeni tako, da se znesek 113.655,00 SIT zniža na 54.216,00 SIT. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 20.190,00 SIT v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 30.6.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika (1. tč. izreka); ugotovilo, da to tožniku dne 30.6.2000 ni prenehalo (2. tč. izreka), zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od dne 1.7.2000 dalje zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico ter priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z pripadajočim nadomestilom plače ter obračunom in plačilom predpisanih davkov in prispevkov (3. tč. izreka). Kar je tožnik iz naslova zamudnih obresti od mesečnih nadomestil plače zahteval več, je sodišče zavrnilo (4. tč. izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 113.655,00 SIT (5. tč. izreka). Nadalje je s sklepom ugotovilo, da je tožnik umaknil zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine v znesku 194.772,00 SIT in zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja pred pravdo v znesku 31.059,00 SIT, zaradi česar je v tem delu postopek ustavilo (1. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške tega dela postopka (2. tč. izreka). Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep v delu ugoditve tožnikovim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je tožnik v začetku sklenil z njo pogodbo o zaposlitvi za določen čas in bil v nadaljevanju z vsakokratnim sklepom seznanjen o trajanju delovnega razmerja in razporeditvi na konkretno delovno mesto. Vsi takšni sklepi so postali pravnomočni, vključno z zadnjim sklepom o razporeditvi z dne 20.4.2000, s katerim mu je bilo določeno delovno razmerje do dne 30.6.2000. Ker je imel tako možnost ugovora zoper njene odločitve, pa tega ni izrabil, bi moralo sodišče zavreči tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Nadalje je sodišče premalo upoštevalo izpovedbo direktorja, da po izteku delovnega razmerja za določen čas tožnika niso več potrebovali, pri čemer je sedaj njegova vrnitev nazaj na delo nemogoča. Ne strinja se tudi z odločitvijo o dajatvenem zahtevku, ki je zgolj opisna in ne more biti izvršljiva. Poleg tega graja odločitev o stroških postopka, ki so po njenem previsoko odmerjeni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnikove zahtevke zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ugotovilo je, da vsebujejo izpodbijane odločitve (razen delno v odločitvi o stroških, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilne dejanske in pravne razloge , ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določbi 2. odst. 12. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se delovno razmerje v skladu z zakonom lahko sklene tudi za vnaprej določen čas ob tem, da so v določbi 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) opredeljeni primeri, kdaj se delovno razmerje lahko sklene na takšen način. V tem členu je med ostalim določeno, da se lahko sklene z delavcem delovno razmerje za določen čas tudi v primerih, če traja izvršitev dela po svoji naravi določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca ali začasno povečan obseg dela. V kolikor gre za takšne primere, je potrebno razloge delovnega razmerja za določen čas v pogodbi določno konkretizirati, pri čemer je potrebno navesti tudi čas trajanja takšnega dela. Iz pogodbe o zaposlitvi tožnika s toženo stranko z dne 5.6.1998 je razvidno, da sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas za delovno mesto viličarista, pri čemer v pogodbi v skladu z določbo 17. čl. ZDR ni opredeljeno za kakšen primer se sklepa takšno delovno razmerje, niti ne čas njegovega trajanja. To je sicer tožena stranka določila s vsakokratno odločbo o razporeditvi delavca na delovno mesto in sicer v začetku z odločbo na delovno mesto viličarista, v nadaljevanju pa z vsakokratnimi odločbami na delovno mesto visokega regalnega viličarista, čeprav glede takšnega delovnega mesta predhodno ali v nadaljevanju s tožnikom ni sklenila nobene pogodbe za določen čas. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi se v konkretnem primeru lahko upoštevalo podaljševanje delovnega razmerja na opisan način. Vendar samo v situaciji, če bi dokončni odločbi o razporeditvi tožnika sledila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in v pogodbi opredeljen tako razlog sklenitve takšnega delovnega razmerja kot čas njegovega trajanja. Ker tožena stranka v tožnikovem primeru tega ni izvedla, je brez pomena kakršnokoli pritožbeno sklicevanje na pravnomočnost razporeditvenih odločb oz. dejstvo, da tožnik zoper navedene odločbe ni ugovarjal. Nadalje tudi nima nobenega pomena pritožbena navedba o nemožnosti ponovne zaposlitve tožnika na delovno mesto viličarista, saj je delodajalec v primeru reintegracije dolžan zaposliti delavca na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ali v nasprotnem, če ustreznega delovnega mesta ni na razpolago, določiti čakanje na delo. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo pritožbo tožene stranke (353. čl. ZPP). Delno je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka. Ti so v izpodbijani sodbi odmerjeni v previsokem znesku oz. niso v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95). Zato jih je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo in tako priznalo tožniku za tožbo 160 točk (1 b tč. 10. tar. št. OT), za pripravljalno vlogo z dne 5.3.2001 120 točk (2. tč. 10. tar. št. OT), za udeležbo pooblaščenca na naroku obravnave dne 22.3.2001 80 točk (3. tč. 10. tar. št. OT), za porabljeni čas na obravnavi 100 točk (13/1 čl. OT), to je skupno 460 točk, kar ob vrednosti 90,00 SIT za eno točko (Ur. l. RS, št. 39/00), ki je veljala v času odločitve sodišča prve stopnje, znaša 41.400,00 SIT oz. ob upoštevanju takrat veljavnega 19 % DDV 49.266,00 SIT. K temu znesku je priznalo tožniku še stroške takse za tožbo v znesku 3.750,00 SIT in prevozne stroške pooblaščenca v znesku 1.200,00, SIT to je skupaj 54.216,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu v 5. tč. izreka sodbe delno spremenilo odločitev o stroških tako, da je te znižalo iz zneska 113.655,00 SIT na že navedeni nižji znesek, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu z delnim pritožbenim uspehom priznalo toženi stranki za pritožbo 125 točk (4. tč. 10. tar. št. OT), za poročilo stranki 10 točk (4. tč. 33. tar. št. OT) in za materialne stroške 3 točke (15/2 čl. OT), to je skupno 137 točk, kar ob vrednosti 100,00 SIT za eno točko (Ur. l. RS, št. 78/01) znaša 13.700,00 SIT, oz. z upoštevanjem 20 % DDV, ki je veljal v času odločitve pritožbenega sodišča, 16.440,00 SIT. Poleg tega je priznalo toženi stranki tudi 1/2 takse za pritožbo t.j. 3.750,00 SIT, torej skupaj 20.190,00 SIT in stroške v tej višini naložilo v plačilo tožniku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).