Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči (torej, da njegova prošnja očitno ni razumna) in zato izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni presojala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je po pooblaščenem odvetniku pri toženi stranki dne 31. 8. 2023 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 64337/2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 z dne 13. 4. 2022. Navedel je, da bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena zato, ker višje sodišče ni opravilo obravnave in tožnika ni zaslišalo, ker tožnikove pritožbe, ki jo je vložil v maternem jeziku, vsebinsko ni obravnavalo, niti je ni prevedlo, zaradi napačne pravne kvalifikacije po 308. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi neizvedbe dokazov, zaradi odstopanja od sodne prakse glede višine kazni, ki je previsoka, zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1G ter zaradi nepravilnega tolmačenja glede varnostnih ukrepov. Za izvajalca brezplačne pravne pomoči je predlagal odvetnika A. A. Tožena stranka je z odločbo Bpp 773/2023 z dne 9. 10. 2023 tožnikovo prošnjo zavrnila, vendar pa je tožnik zoper odločitev vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je tukajšnje sodišče s sodbo III U 201/2023-6 z dne 25. 1. 2024 ugodilo, odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v ponovljenem postopku z odločbo Bpp 123/2024 z dne 7. 2. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve uvodoma opisuje potek dotedanjega postopka ter pojasnjuje, da je po tem, ko ji je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, opravila poizvedbe glede stanja kazenskega postopka I K 64337/2022, ki se vodi zoper tožnika. Ugotovila je, da je tožnikov pooblaščenec vložil dve zahtevi za varstvo zakonitosti, in to dne 6. 9. in 4. 12. 2023, obe pa sta bili zavrženi. Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 6. 9. 2023 je sodišče zavrglo zato, ker ni bila dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Tožnikov pooblaščenec je zoper to odločitev vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Kopru s sklepom VI Kp 64337/2022 z dne 5. 1. 2024 ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 4. 12. 2023 pa je sodišče zavrglo zato, ker je bila vložena prepozno. Tožena stranka še dodaja, da je tožnikov pooblaščenec prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči sicer vložil 29. 8. 2023, torej prej, preden se je seznanil z odločbo drugostopenjskega sodišča, ki jo je skupaj s prevodom prejel šele naslednjega dne.

3. Tožena stranka v nadaljevanju predstavlja vsebino tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in navaja, da razloge, iz katerih se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, določa 420. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ga citira. Ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo I K 64337/2022 z dne 13. 4. 2023 tožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 208. člena KZ-1 in mu izreklo kazen treh let zapora in denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 7,00 EUR, poleg tega pa še stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let in varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona s SIM karticami. Tožnik in njegov pooblaščenec sta zoper to sodbo vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Kopru s sodbo III Kp 64337/2022 na seji dne 10. 8. 2023 zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka opredeljuje do razlogov, iz katerih namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede očitka, da višje sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave in zaslišalo tožnika, pojasnjuje, da tožnik ni pojasnil, kako naj bi to vplivalo na zakonitosti in pravilnost sodbe, ki jo je sodišče izreklo na seji. Ne drži tožnikova navedba, da višje sodišče ni vsebinsko obravnavalo njegove pritožbe, ki jo je vložil v maternem jeziku, niti da te ni prevedlo. Taka trditev je protispisna, saj je višje sodišče to pritožbo obravnavalo in se v sodbi do pritožbenih navedb v tej pritožbi tudi izreklo. Tožniku je bilo tolmačenje v materni, gruzijski jezik, ob zaslišanju ob privedbi dne 6. 10. 2022 pa v ruski jezik, ki ga tožnik govori in razume, zagotovljeno. Glede očitka tožnika, ki se nanaša na napačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 priznal tako, kot mu je bilo očitano, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa ni oporekal njegovi pravni kvalifikaciji, pač pa uveljavljal, da naj mu to dejanje ne bi bilo dokazano. V zvezi s kazensko sankcijo in višino kazni je sodišče upoštevalo olajševalne in oteževalne okoliščine, kot tudi težo dejanja in način storitve. Ob upoštevanju vsega navedenega je bila tožniku izrečena najnižja možna kazen, posebnih olajševalnih okoliščin pa sodišče ni našlo. Tožnikove trditve o neustrezni sankciji ostajajo na ravni pavšalnosti, neizkazane in nekonkretizirane pa so tudi njegove trditve o odstopanju od sodne prakse glede višine kazni, do česar se je sodišče tudi že opredelilo, pav tako se je opredelilo tudi glede izrečenega varnostnega ukrepa. Nenazadnje se je višje sodišče izreklo tudi glede očitka neustavnosti novele KZ-1, saj je pojasnilo, da zvišanje kazni za kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev, da je novela zakona neustavna.

5. Tožena stranka meni, da tožnik v osnutku zahteve za varstvo zakonitosti svojih ugovorov, do katerih se je že opredelilo višje sodišče, ne konkretizira, pač pa jih le ponavlja, nekateri pa so celo protispisni, zato meni, da s takimi ugovori nima izgledov za uspeh. Navaja, da ji je tožnik 31. 10. 2024 po elektronski pošti poslal vlogo, v kateri glede na odločitev sodišča v zadevi III U 201/2023-6 z dne 25. 1. 2024 prosi, da se mu odobri zaprošena brezplačna pravna pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za pravne posvete z odvetnikom. Glede dostavka, da bo treba v zadevi vložiti tudi odgovor na vlogo VDT, pa tožena stranka ugotavlja, da vlogi ni predložil vloge VDT, na katero bi bilo treba odgovoriti, niti iz zbranih dokazil ne izhaja, da bi bila taka vloga sploh vložena in je zato tudi v tem delu njegova zahteva za dodelitev brezplačne pravne pomoči nerazumna.

6. Tožena stranka ob zaključku obrazložitve svoje odločitve pojasnjuje, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati dva kriterija, in sicer materialni ali subjektivni kriterij ter objektivni kriterij v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju citira to zakonsko določbo ter navaja, da iz vsega povedanega izhaja, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna in je zato njegovo vlogo zavrnila.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v celoti ugodi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

8. Tožnik navaja, da je brez zaposlitve in brez premoženja in je zato prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 za vložitev odgovora za vlogo VDT. Zagovornik je pripravil obrazložen odgovor in ga poslal v vednost toženi stranki, vendar pa ta kljub temu meni, da vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjen. Gre za priporno kazensko zadevo, kjer je bila tožniku določena nesorazmerno visoka kazen in je prišlo do sistematičnih kršitev procesnih pravic. V podobnih primerih sodišča izrekajo 18 mesečne kazni. Sodišče je tožniku neutemeljeno zavrnilo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, čeprav je v drugih podobnih primerih, npr. v zadevi 992/2023 stranki B. B. tako brezplačno pravno pomoč odobrilo. Tožnik je s tem postavljen v neenakopraven položaj, s tem pa so kršene določbe 2., 14. in 21. člena Ustave ter 5. in 6. člen EKČP. Služba za brezplačno pravno pomoč se ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča ter sklepati, kako bo to v zadevi odločilo.

9. Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje, kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za brezplačno pravno pomoč. Če mu brezplačna pravna pomoč ne bo odobrena, bo moral sam plačevati odvetniške stroške, kar bo še dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar pa je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo tožene stranke diskriminiran glede na druge upravičence do brezplačne pravne pomoči in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v zvezi s 1. členom ZBPP. Tožena stranka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. V odločbi tudi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bila njegova prošnja zavrnjena.

10. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

11. Sodišče je v zadevi za 3. 4. 2024 razpisalo narok za glavno obravnavo. Tožena stranka je po prejemu vabila na podlagi poziva sodišča odgovorila, da se strinja, da sodišče odloči na podlagi listin in da predlaga, da se glavna obravnava ne opravi. Tožnik na enak poziv sodišča ni odgovoril, vendar pa se kljub temu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi ter odločitev v zadevi sprejelo na podlagi listin upravnega spisa, ne da bi izvajalo dokaze, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Tožnikova neupravičena odsotnost namreč po presoji sodišča kaže na pomanjkanje njegovega pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic in s tem za vplivanje na uspeh z materialnopravnim zahtevkom.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisala potek postopka in pojasnila vse razloge za svojo odločitev, zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri toženi stranki zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem in za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 64337/2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 z dne 13. 4. 2023. O tožnikovi prošnji je tožena stranka prvič odločila z odločbo Bpp 773/2023 z dne 9. 10. 2023, ko je tožnikovo prošnjo zavrnila. Ta odločitev je bila s sodbo tukajšnjega sodišča III U 201/2023-6 z dne 25. 1. 2024 odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje z napotilom, da se opredeli tudi do tožnikovega osnutka zahteve za varstvo zakonitosti, ki ji ga je tožnikov pooblaščenec predložil v postopku in svojo presojo o tem obrazloži. Tožena stranka je temu napotku sodišča v ponovljenem postopku sledila in svoje zaključke, ki so povzeti v predhodnih točkah te obrazložitve, v izpodbijani odločbi ustrezno argumentirala.

15. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je v obravnavanem primeru odločila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči (torej, da njegova prošnja očitno ni razumna) in zato izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni presojala. Odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Upoštevala je tudi določbe ZKP, ki urejajo zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku.

16. Med strankama ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da namerava zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti: ker višje sodišče ni opravilo obravnave in tožnika ni zaslišalo; ker ni vsebinsko obravnavalo pritožbe tožnika, ki jo je vložil v maternem jeziku, niti je ni prevedlo; zaradi napačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1; zaradi neizvedbe dokazov; zaradi odstopanja od sodne prakse glede višine izrečene kazni; zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1 in zaradi nepravilnega tolmačenja glede varnostnih ukrepov. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do vseh navedenih razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, vsebinsko opredelila in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev brezplačne pravne pomoči ni razumna. Tožnik dejanskih ugotovitev tožene stranke o tem v tožbi ne prereka, navaja pa celo, da je za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaprosil zaradi vložitve odgovora na vlogo VDT (sodišče sklepa, da ta kratica pomeni Vrhovno državno tožilstvo) in da je obrazložen odgovor toženi stranki tudi predložil, kar pa je v nasprotju z njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s katero je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in je osnutek take zahteve tudi predložil. Kljub opisani nedoslednosti tožbe, sodišče na tem mestu navaja, da zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, pač pa bi bil do tega upravičen le, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP (in bi obenem izpolnjeval tudi finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči).

17. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi utemeljila svoje stališče, da tožnik ni izkazal, da bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, tožnik pa v tožbi ni pojasnil, zakaj se s temi stališči ne strinja, pač pa zgolj ponovil navedbe iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (da gre za priporno kazensko zadevo, da je bila tožniku določena kazen, ki ni sorazmerna, da naj mu ne bi bilo omogočeno prevajanje v gruzijski jezik, da niso bile upoštevane olajševalne okoliščine), ne da bi utemeljil, v čem naj bi bila odločitev tožene stranke nepravilna in zakaj so njeni zaključki, ki jih je oblikovala po tem, ko je pregledala za zadevo relevantne sodne odločbe iz kazenske zadeve (sodba Višjega sodišča v Kopru III Kp 64337/2022, sklep Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 z dne 23. 11. 2023, sklep Višjega sodišča v Kopru VI Kp 64337/2022 z dne 5. 1. 2024, sklep Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 z dne 9. 1. 2024) ter se do vseh razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, vsebinsko opredelila, nepravilni. Tožnik navaja še, da naj bi ga tožena stranka obravnavala neenako glede na druge prosilce za brezplačno pravno pomoč ter se sklicuje na zadevo 992/23 (verjetno Bpp), ko je bila stranki B. B. za isto pravno sredstvo brezplačna pravna pomoč dodeljena. Te svoje trditve tožnik ni z ničemer izkazal, saj niti ni predložil odločbe, ki bi jo bilo mogoče primerjati z izpodbijano odločbo, niti ni pojasnil, v čem sta si primera enaka, da bi bilo mogoče govoriti o neenaki obravnavi tožnika. Njegova trditev torej ostaja na ravni pavšalnega in neizkazanega zatrjevanja, do katerega pa se sodišče ne more in se tudi ni dolžno opredeljevati.

18. Sodišče je z namenom, da bi se opredelilo do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je niti tožnik niti njegov pooblaščenec nista udeležila niti izostanka nista opravičila. Ker se glavne obravnave ni udeležila niti toženka (ki je sicer po pozivu sodišča predlagala, naj odloči brez izvedbe glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov v upravnem spisu), sodišče glavne obravnave ni izvedlo in tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Po presoji sodišča je tožnik s tem, ko se glavne obravnave ni udeležil, pokazal na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic, s čimer bi lahko vplival na odločitev glede svojega materialnopravnega zahtevka. Sodišče zato zaključuje, da tožnik s tožbenimi ugovori in predlogi za odločitev, kot jih uveljavlja, ne more uspeti, saj razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev (kar vse je povzeto v predhodnih odstavkih) po vsebini niti ne izpodbija.

19. Sodišče še ugotavlja, da tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da tožnik objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP ne izpolnjuje, utemeljeno ni presojala, ali izpolnjuje finančni kriterij in zato ni ugotavljala tožnikovega materialnega položaja. Tožbeni ugovori, ki jih v zvezi s tem uveljavlja tožnik v tožbi, zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi, saj zanjo niso bistveni. Prav tako tožnik ne more uspeti zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da ga je tožena stranka diskriminirala in kršila določbe Ustave in EKČP, trditvenega bremena pa ne more nadomestiti z dokaznim predlogom.

20. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je tožena stranka tudi pojasnila in utemeljila. Skladno s tem je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, saj tožnik dejanskih ugotovitev tožene stranke, ki so podlaga za izpodbijano odločbo, s tožbo ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

22. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah brezplačne pravne pomoči po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.