Jedro

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V obravnavanem primeru temelji zavrnitev pravice do odbitka DDV na razlogih, ki niso relevantni, glede subjektivnega elementa, ki je v zadevi bistvenega pomena, pa se davčna organa nista v zadostni meri opredelila in nista raziskala okoliščin v zvezi s subjektivnim elementom, zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno. Objektivne okoliščine na strani tožnika niso raziskane v zadostni meri in na način, da bi se lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Koper, DT-0610-202/2010-8 z dne 30. 9. 2010 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranke stroške tega postopka v znesku 244,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 213.333,34 EUR ter pripadajoče obresti v višini 898,45 EUR, kar mora biti plačano v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da se zahteva tožnika za vračilo stroškov postopka zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 4. 2010 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 30. 7. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v davčnem obdobju april 2010 uveljavljal odbitek vstopnega DDV tudi po prejetih računih dobavitelja A., d.o.o., do katerega pa ni upravičen. Tožnik je od navedene družbe prejel dva računa, oba z dne 31. 3. 2010, oba za znesek (brez DDV) v višini 533.333,35 EUR ter z DDV v višini 106.666,67 EUR, ki se nanašata na dobavo plovil. Davčni organ je preveril osnovne podatke družbe A. d.o.o. ter v postopku ugotovil, da deluje kot „missing trader“ družba, zaradi česar ji je bila 29. 4. 2010 odvzeta identifikacijska številka za namene DDV. Davčni organ je ugotovil, da ni dokazov, da je družba A. d.o.o. opravila zaračunane dobave blaga ter da je šlo pri zaračunavanju dobav blaga tožniku za navidezne pravne posle, katerih namen je bil izključno doseganje neupravičenega odbitka DDV.

Davčni organ se sklicuje na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev. Nadalje se sklicuje na 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem davčni zavezanec lahko odbije DDV od nabav oziroma storitev, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Davčni organ ugotavlja, da dobave blaga po omenjenih dveh računih niso bile opravljene s strani družbe A. d.o.o., ki je računa izdala. Sklicuje se še na 63. člen ZDDV-1, ki določa kdaj nastane pravica do odbitka DDV, na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 ter na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti) v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Iz slednje izhaja, da davčni zavezanec, ki mu je bil izstavljen račun od osebe, ki dobave ni opravila in ne temelji na dejansko opravljeni transakciji, nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnikove ugovore zavrača, saj v postopku niso bili predloženi dokazi, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je tožnik ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja in da je pri poslovnih transakcijah ravnal v dobri veri. Ker je tožnik neupravičeno upošteval odbitek vstopnega DDV, mora plačati razliko DDV za davčno obdobje april 2010 v znesku 213.333,34 EUR ter obresti v znesku 898,45 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve. Ugotavlja, da iz listin, ki jih je v postopku predložil tožnik, ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi dobavo plovil opravila družba A. d.o.o.. Ker je tožnik uveljavljal vstopni DDV na podlagi dveh računov družbe A. d.o.o., za katere se je izkazalo, da ne odražata resnične transakcije, pogoji za uveljavljanje vstopnega DDV niso izpolnjeni.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka, ki jo je potem, ko je bila izdana drugostopenjska odločba, razširil tudi na drugostopenjsko odločbo. Tožnik pojasnjuje, da se ukvarja z dejavnostjo leasinga, kar pomeni, da nabavlja stvari (blago) zato, da ga oddaja v poslovni ali finančni najem (leasing), na podlagi katerega ustvarja prihodke. Tožnik kot leasingodajalec torej nastopa na trgu v vlogi, ki je bolj podobna finančnemu posredniku. Gre za položaj, ki je podoben dajalcu posojila, ki prav tako ne preverja osebe, ki bo kupcu prodala stvar, za katero je dal posojilo. Tožnik meni, da izpodbijana odločba ni zakonita že iz procesnih razlogov, ker iz nje niso jasno razvidni nosilni razlogi za odločitev. Bistveno je vprašanje, ali je bila tožniku s strani družbe A. d.o.o. opravljana dobava blaga v smislu 6. člena ZDDV-1 in ali ima tožnik račun te družbe, na podlagi katerega je pridobil pravico do odbitka DDV. Nedvomno je, da je družba A. d.o.o. tožniku dobavila obe plovili. Tožnik se pri tem sklicuje na prevzemna zapisnika z dne 29. 4. 2010, podpisana s strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Slednja družba je leasingojemalec, ki je plovili prevzela v imenu tožnika in za svoj račun. Tožnik je kot leasingodajalec plovili kupil zgolj zaradi pogodb o finančnem leasingu, ki ju je imel sklenjeni z družbo B. d.o.o.. Da je bila pogodba o finančnem leasingu sklenjena pred dobavo, je povsem normalno in v skladu s poslovno prakso. Ravno tako za presojo dobave/nabave ni pomembno, kdaj oseba prejme račun za dobavo. Račun je lahko izstavljen ob dobavi, prej ali potem. Prevzemna zapisnika dokazujeta, da sta dobavi bili opravljeni.

Tožnik z družbo A. d.o.o. ni stopil v neposredni stik, saj je te zadeve urejal leasingojemalec. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno ali je družba A. d.o.o. ostala državi dolžna plačilo DDV. Nadalje ni razvidno na katero obdobje se nanaša podatek, da družba A. d.o.o. ne posluje. V času sporne dobave je očitno poslovala. Napačno je tudi, da je bila v postopku pridobljena izjava nekdanjega direktorja tožnika, saj bi morale biti zaslišane osebe, ki so bile udeležene pri primopredaji plovil. Davčni organ je napačno interpretiral izjavo nekdanjega direktorja tožnika, češ, da naj bi vedel, da je tožniku plovili dobavila družba C. d.o.o. in ne družba A. d.o.o.. Zato tožnik predlaga, da sodišče zasliši nekdanjega direktorja tožnika. Tožnik si je na podlagi računov, ki ju je izdala družba A. d.o.o., upravičeno odbil vstopni DDV, saj je do dobave plovil dejansko prišlo, kar dokazujeta primopredajna zapisnika. Sklicuje se na ZDDV-1. Z vidika DDV je dobavitelj vsak, ki napravi dobavo blaga, ki je obdavčena z DDV. Tudi pojem „navidezni pravni posel“, ki ga uporabi davčni organ, je zmoten. Nepravilen je zaključek davčnega organa, da je bil namen tožnika doseči neupravičen odbitek DDV.

Tožnik nadalje navaja, da v obravnavani zadevi ni bil opravljen sklepni razgovor z odgovorno osebo v smislu drugega odstavka 139. člena ZDavP-2, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik meni, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da naj bi družba A. d.o.o. nastopala zgolj kot posrednik v poslu, saj je nastopala kot pridobitelj obeh čolnov, ki ju je nato dobavila tožniku. Neutemeljene so navedbe o tem, da naj bi bila računa za dobavi plovil navidezna oziroma fiktivna. Družba A. d.o.o. je obe plovili nesporno dobavila tožniku. Tožnik zahteva, da se preveri ali je pri družbi A. d.o.o. dejansko prišlo do utaje DDV ali ne. Napačen je zaključek davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da je ravnal skrbno in v dobri veri. Tožnik je ravnal s povsem običajno skrbnostjo. Z družbo A. d.o.o. je sklenil prodajno pogodbo, z družbo B. d.o.o. pa pogodbo o finančnem leasingu, v kateri jo je pooblastil, naj prevzame plovili v svojo neposredno posest. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da naj potrdilo o prejemu plovila, ki je bilo sestavljeno 29. 4. 2010 med družbama A. d.o.o. in B. d.o.o., ne bi dokazovalo prodaje plovila. To dokazilo ni namenjeno dokazovanju prodaje, saj je temu namenjena prodajna pogodba, ampak dokazuje prenos posesti. V transakciji pa ni prišlo do nobenih davčnih utaj. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi strani pa naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalnih vlogah tožnik navaja, da je na Vrhovno državno tožilstvo poslal prošnjo za posredovanje listin, ki se nanašajo na družbo A. d.o.o. v zvezi s postopkom, ki je pred tem tekel pri Nacionalnem preiskovalnem uradu. Vrhovno državno tožilstvo je z odgovorom posredovalo poročilo Nacionalnega preiskovalnega urada z dne 14. 1. 2011, iz katerega izhaja, da v transakciji, ki je predmet obravnavane tožbe, ni prišlo do utaje DDV (navedeno poročilo prilaga). To pomeni, da bo država iz ene dobave prejela dvakrat znesek davka na opravljen promet, kar ni v javnem interesu in je v nasprotju z načelom pravne države in posega v pravico tožnika do zasebne lastnine ter je v nasprotju z Ustavo RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe. Sklicuje se na to, da tožnik v postopku ni verodostojno izkazal, da bi bila dobava blaga dejansko opravljena s strani izdajatelja računa, kar je glavni in zadostni razlog, da se tožniku vstopni DDV ni priznal. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1089/2011-26 z dne 20. 3. 2012 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti, če je na podlagi objektivnih okoliščin izkazano, da je davčni zavezanec-tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi. Navedene okoliščine pa v predmetni zadevi niso bile zadostno ugotovljene.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od dveh računov z dne 31. 3. 2010, ki ju je izdala družba A. d.o.o.. Na vsakem od računov v vrednosti 640.000,00 EUR (533.333,33 EUR + DDV) je družba A. d.o.o. zaračunala dobavo plovila ABSOLUTE 52, 2x Volvo Penta motorja in notranjo opremo. Na računih je navedeno, da je treba računa plačati z nakazilom na TRR družbe C. d.o.o. (dogovor o asignaciji). Tožnik je dne 2. 4. 2010 v skladu z navedenim navodilom na računih znesek na računu tudi plačal. Naknadno, 29. 4. 2010, je bila sklenjena tudi Pogodba o asignaciji, ki vsebuje omenjeni dogovor o asignaciji. Obe plovili sta bili nabavljeni zaradi oddaje v najem. Tožnik je kot leasingodajalec z družbo B., pravno in davčno svetovanje, d.o.o. kot leasingojemalcem, 1. 4. 2010 sklenil Pogodbi o finančnem leasingu, 19427/10 in 19428/10, za 60 mesecev. Iz pogodb izhaja, da bo tožnik kupil predmet leasinga od dobavitelja, ki ga je leasingojemalec B. d.o.o. izbral sam, izključno za namen oddaje v leasing. Vloga leasingodajalca po pogodbi je bila le financiranje nakupa predmeta leasinga. Tožnik se o dobavi plovil ni dogovarjal. Vedel je, da bo konkretni plovili iz Italije najprej pridobila družba C. d.o.o., ki tudi sicer trži plovila ABSOLUTE v Sloveniji, vendar mu je bilo rečeno, da mu bo ti dve plovili prodala družba A. d.o.o.. Tožnik se je po telefonu pogovarjal z neko gospo iz družbe C. d.o.o., ki mu je zagotovila, da bosta plovili dejansko prišli v Slovenijo. Vsaka od pogodb o leasingu vsebuje pisno izjavo družbe B. d.o.o. z dne 2. 4. 2010, s katero je ta prevzela vse rizike iz naslova dobave in izročitve plovil. Na podlagi sklenjenih pogodb o leasingu je tožnik leasingojemalcu B. d. o. o. izdal dva računa z datumom 31. 3. 2010, vsakega v znesku 709.812,24 EUR. Ugotovljeno je tudi bilo, da je družbi A. d.o.o. družba C. d.o.o. izstavila dva računa z datumom izdaje 2. 4. 2010. Za družbo A. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da deluje kot “neplačujoč gospodarski subjekt”, zato ji je bila 29. 4. 2010 odvzeta identifikacija za namene DDV.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil, oziroma jih bo uporabil, za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1). Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto Direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva), in določb ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 12. točke te obrazložitve. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bili plovili tožniku (oziroma neposredno njegovemu leasingojemalcu, družbi B. d.o.o.) res dobavljeni. Sporno tudi ni, da ima tožnik za dobavo plovil dva formalno popolna računa družbe A. d.o.o.. Prav tako ni sporno, da sta bili plovili nabavljeni za namene tožnikovih obdavčenih transakcij, saj sta bili na podlagi sklenjenih pogodb dani v leasing družbi B. d.o.o..

Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upavičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem ali je dobave dejansko opravila družba A. d.o.o., ki je izdala računa, in za katero je ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in zgoraj navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice. Po presoji sodišča je v zvezi s prvim pogojem za uveljavljanje pravice do odbitka DDV odločilo predvsem to, ali so bile dobave blaga, ki so navedene na računu, tožniku dejansko opravljene, ne pa, kdo jih je opravil (enako izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, X Ips 246/2012).

Kadar davčni organ ugotovi konkretne indice o obstoju goljufije, se lahko na podlagi splošne presoje vseh okoliščin posameznega primera preveri, ali je izdajatelj računa sam opravil zadevno transakcijo, pri čemer je ugotovitev, da izdajatelj računa zaračunanih storitev ni opravil sam, lahko posledica goljufive utaje izvajalca storitev, ali pa gre le za opravo storitev z uporabo podizvajalca. Vendar pa je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezne račune drugega gospodarskega subjekta in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, ter je blago oziroma storitev namenjena za nadaljnje obdavčljive transakcije davčnega zavezanca, pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Smiselno enako stališče je zavzelo SEU v zadevi C-80/11 in C-142/11, Mahagebén kft in Dávid, z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth, z dne 6. 9. 2012. V obravnavani zadevi se prvostopenjski in drugostopenjski organ s tem, ali je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti za davčno goljufijo, nista izrecno ukvarjala in navedenega v svojih odločbah nista ustrezno obrazložila. Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. V obravnavanem primeru temelji zavrnitev pravice do odbitka DDV na razlogih, ki niso relevantni, glede subjektivnega elementa, ki je v zadevi bistvenega pomena, pa se davčna organa nista v zadostni meri opredelila in nista raziskala okoliščin v zvezi s subjektivnim elementom (kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013), zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno. Objektivne okoliščine na strani tožnika niso raziskane v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov niti ni presojalo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 80,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. Tožnik je v reviziji priglasil stroške v višini 2.160,00 EUR, ki jih ni utemeljil, in stroške sodne takse. Ker ne gre za odvetnika, ki bi bil upravičen do stroškov po odvetniški tarifi, drugih stroškov pa ni opredelil, znašajo skupni stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 244,00 EUR (stroški upravnega spora 80,00 EUR in stroški sodne takse za revizijo 164,00 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).