Jedro

Gre torej za odločanje na podlagi 4. odstavka 44. člena Zakona o davčnem postopku. V takem primeru je davčni organ pristojen zgolj za izterjavo obveznosti po izvršljivem izvršilnem naslovu. Zato davčni organ ni pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti, ki jo mora v skladu z 290. členom ZUP opraviti organ, ki je izvršilni naslov izdal, pravilna, temveč mora davčni organ šteti, da je potrditev izvršljivosti potrdilo v smislu 179. člena ZUP in šteti okoliščine, ki so v takem potrdilu, v skladu s 163. členom ZUP, za dokazane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostava B, št. 47760-1020/04-BB z dne 5. 3. 2004. Z omenjenim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se zoper pritožnika uvede postopek prisilne izterjave neporavnane denarne kazni v znesku 40.000,00 SIT in stroškov izterjave v nadaljnjem znesku 1.000,00 SIT iz njegovih osebnih prejemkov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da se v danem primeru od pritožnika izterjuje denarna kazen na podlagi plačilnega naloga Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave C, št. 61108243 z dne 9. 12. 2003. Kot je razvidno iz samega plačilnega naloga, pritožnik vročilnice ni želel podpisati. V skladu s 3. odstavkom 97. člena ZUP v primeru, ko prejemnik noče podpisati vročilnice, vročevalec to zapiše na vročilnici in z besedami zapiše dan izročitve. S tem se šteje, da je vročitev opravljena. V konkretnem primeru je vročilnica opremljena z vsemi potrebnimi sestavinami pri vročanju na način, kot je opisan zgoraj in se tako plačilni nalog šteje za pravilno vročenega z dnem 9. 12. 2003. Ker pritožnik denarne kazni ni poravnal v predpisanem 8-dnevnem roku, ki je tekel od vročitve, prav tako pa ni vložil pravočasnega ugovora, je plačilni nalog postal pravnomočen in izvršljiv. Izvršljiv plačilni nalog predstavlja izvršilni naslov v smislu določb Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01). Tožena stranka na podlagi proučitve podatkov v spisu ugotavlja, da so zakonski pogoji za prisilno izterjavo izpolnjeni ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Pri tem citira še določbo 241. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 do 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91 do 31/00) ter določbe 42. in 44. člena Zakona o davčnem postopku.

Ocenjuje, da so navedbe pritožnika, da ne ve, kateri prekršek naj bi storil, nerelevantne. Te trditve bi pritožnik lahko uspešno uveljavljal le v ugovoru zoper plačilni nalog, katerega pa ni vložil. V obravnavanem postopku pa lahko pritožnik uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na prisilno izterjavo, kar izhaja iz 46. člena Zakona o davčnem postopku, po katerem v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. V danem primeru je to plačilni nalog. Pritožnikova zahteva, da se mu naj omogoči vpogled v spis, pa je navedena že v samem Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno zaključila, da je plačilni nalog, ki je povod za ta postopek, opremljen z vsemi potrebnimi sestavinami v smislu 3. odstavka 97. člena ZUP. Iz podatkov ne izhaja, da je vročitev odklonil, še manj pa razlog, zakaj bi to storil, temveč je plačilni nalog brez njegovega podpisa ter z opombo vročen na kraju. Napačen je zaključek organa druge stopnje, da je nastopila fikcija vročitve in da je sklep o prisilni izterjavi utemeljen. To zgolj potrjuje njegovo izpovedbo, da omenjenega prekrška sploh ni storil, saj ga navedenega dne ob navedeni uri sploh ni bilo na kraju. Ministrstvo za finance bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, da mu plačilni nalog ni bil vročen, kar je takšna pomanjkljivost postopka, da je pritožbi potrebno ugoditi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti odgovorila. Zato predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

V danem primeru se od pritožnika izterjuje dolg po pravnomočnem plačilnem nalogu Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave C, št. 61108243 z dne 9. 12. 2003. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, tožnik ni vložil pravočasnega ugovora zoper plačilni nalog. Ta je tako postal izvršljiv. Zakon o prekrških v 241. členu določa, da se plačilni nalog pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, če se denarna kazen za prekršek ne izterja takoj na kraju prekrška, ali če je tisti, ki je storil prekršek, ne plača, v 8-dnevnem roku, pa ni vložil ugovora. S tem, ko je pristojni davčni urad zoper tožnika izdal sklep o prisilni izterjavi, je ravnal v skladu z 42. in 44. členom Zakona o davčnem postopku. V obravnavanem primeru gre za prisilno izterjavo denarne kazni za prekršek na podlagi sklepa davčnega organa, izdanega v izvršilnem postopku, in sicer gre za izvršitev izvršilnega naslova, ki ga ni izdal davčni organ, temveč drug organ. Gre torej za odločanje na podlagi 4. odstavka 44. člena Zakona o davčnem postopku. V takem primeru je davčni organ pristojen zgolj za izterjavo obveznosti po izvršljivem izvršilnem naslovu. Zato davčni organ ni pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti, ki jo mora v skladu z 290. členom ZUP opraviti organ, ki je izvršilni naslov izdal, pravilna, temveč mora davčni organ šteti, da je potrditev izvršljivosti potrdilo v smislu 179. člena ZUP in šteti okoliščine, ki so v takem potrdilu, v skladu s 163. členom ZUP, za dokazane. Niti Zakon o davčnem postopku niti ZUP niti kakšen drug zakon, za take primere davčnemu organu ne dajeta pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti izvršilnega naslova pravilna in zakonita, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti, izdal. Vsa razglabljanja tožnika o tem, ali je bila vročitev plačilnega naloga opravljena pravilno in posledično, ali je torej plačilni nalog izvršljiv, so za ta postopek irelevantna. Tovrstne ugovore bi moral tožnik nasloviti na organ, ki je ugotovil izvršljivost spornega plačilnega naloga. Zato tudi predlog tožnika, naj se ga zasliši kot stranko, prav tako pa tudi policista, ki je spisal plačilni nalog, na pravilnost in zakonitost izpodbijane upravne odločbe, ne more v ničemer vplivati.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot zgoraj.

Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.