Jedro

S pooblastilom za zastopanje, ki ga da stranka odvetniku in ga ta sprejme, je vzpostavljeno mandatno razmerje, ki ga ureja XVIII. poglavje Zakona o obligacijskih razmerjih, posebej pa še Zakon o odvetništvu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo svoj plačilni nalog z dne 6.4.1998 v izreku o zakonitih zamudnih obrestih od glavnice 126.822,50 SIT za čas od vložitve mandatne tožbe do 3.5.1999 in razsodilo, da ta plačilni nalog v ostalem ostane v veljavi ter da mora toženec plačati tožnici še znesek 145.240,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.5.1999 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo, tožencu pa je naložilo 34.485,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnica kot odvetnica zastopala toženca pri pogajanjih za nakup hiše od dr. J. K., v denacionalizacijskem postopku A. T. in M. T., v zapuščinskem postopku po pok. S. T. in pri urejanju skrbništva za brata. Stroške je odmerilo po odvetniški tarifi glede na opravljeno delo in upoštevalo akontacijo v znesku 100.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je tožnica spremenila tožbo v nasprotju s 190. členom Zakona o pravdnem postopku. Zvišanje računa pa tudi sicer ni utemeljeno. Trdi, da ga tožnica ni zastopala v zapuščinskem postopku opr. št. D 51/94. V tem postopku toženec sploh ni bil dedič. Tožnica ga je zastopala samo pri urejanju nakupa nepremičnine in v postopku denacionalizacije, v ostalih postopkih pa ne. Posebej ugovarja, da tožnice ni pooblastil za sestavo odgovora na pritožbo v zapuščinskem postopku. Ugovarja stališču, da ima na voljo odškodninski zahtevek in navaja, da ga imajo stranke, ki jih je zastopala tožnica, ne pa on, ki ni bil njena stranka.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne. Opisuje podrobnosti v zvezi s svojim zastopanjem toženca.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Vrednost spornega predmeta presega 80.000,00 SIT, kolikor je po 9. členu Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št. 55/92) v zvezi z drugim odstavkom 382. člena ZPP meja za dovoljenost revizije. Zato ni utemeljena navedba tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega zneska ne dosega zneska 1.000.000,00 SIT po drugem odstavku 367. člena ZPP/99. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, v katerih postopkih je tožnica zastopala toženca in katera dejanja je opravila. Posamezna dejanja je ovrednotilo po odvetniški tarifi. Te ugotovitve temeljijo na izvedenih dokazih. Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopno dokazno oceno. Tako ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče ne more preizkusiti, ker zatrjevanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče torej ne more spreminjati ugotovitev o tem, da je tožnica zastopala toženca tudi v zapuščinskem postopku in v postopku za skrbništvo nad bratom.

Dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja, je za revizijsko sodišče obvezno.

S pooblastilom za zastopanje, ki ga da stranka odvetniku in ga ta sprejme, je vzpostavljeno mandatno razmerje, ki ga ureja XVIII.

poglavje Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), posebej pa še Zakon o odvetništvu. Odvetnik kot prevzemnik naročila ima pravico do plačila za opravljeno delo (749. in naslednji členi ZOR). Tako določa tudi 17. člen Zakona o odvetništvu. Odvetniška nagrada se obračuna po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja (drugi odstavek 20. člena Zakona o odvetništvu in 16. člen odvetniške tarife). V obravnavani zadevi je bila nagrada za zastopanje odmerjena v skladu s temi določbami. Zato je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

Za odločanje v tej zadevi je brez pomena vprašanje, ali obstoji morebitna odškodninska odgovornost tožnice za napake v zastopanju nasproti tožencu ali nasproti drugim osebam. Mandatno razmerje med odvetnikom kot prevzemnikom naročila in pooblastiteljem kot naročnikom lahko nastane tudi v primeru, če pooblastitelj ni stranka v postopku. Zato ni mogoče dokazovati neobstoja mandatnega razmerja z navedbo, da zaradi napak prevzemnika ni oškodovan naročnik, ampak kdo drug. V zvezi s tem je pomembno, da pri mandatnem razmerju, kakršno nastane s pooblastitvijo odvetnika, ta ne prevzame odgovornosti za uspeh svojega dela, odgovarja pa za škodo, ki bi nastala zaradi njegovega nestrokovnega ali nevestnega dela.

Revizija uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da je bilo zvišanje tožbenega zahtevka dovoljeno v nasprotju s 190. členom ZPP. Ta očitek ni utemeljen. Po drugem odstavku 190. člena sodišče lahko dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ta razlog je podan. Nov zahtevek se, prav tako kot prvotni, nanaša na nagrado za zastopanje. Zato je obravnavanje obeh zahtevkov v istem postopku smotrno. Določba 191. člena ZPP enako ureja povečanje zahtevka in uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Zato je sodišče na podlagi 190. člena ZPP smelo odločati tudi o takšni spremembi tožbe, po kateri je tožeča stranka poleg prvotnega zahtevka uveljavljala še drug zahtevek.

Drugih kršitev določb pravdnega postopka pa revizija ne opredeljuje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve ni, drugih kršitev pa revizijsko sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Glede na to tožena stranka neutemeljeno uveljavlja ta revizijski razlog.

Ker uveljavljanih revizijskih razlogov ni, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni utemeljen v delu, ki obravnava dovoljenost revizije, v ostalem pa ponavlja prejšnje navedbe v zvezi z dejanskimi okoliščinami. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.