Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem roditelja, ki mu odvzema otroka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tako drastičnem posegu v družinsko življenje je zaslišanje roditelja, pri katerem je otrok v vzgoji in varstvu, sine qua non, če ne gre za flagrantne situacije, ki terjajo nujen odvzem, za kar v konkretnem primeru ne gre. Nasprotno, sodišče je pred odločitvijo o odvzemu opravilo kar dva naroka, in na oba je oče pristopil. Roditelji imajo pravico svoje otroke vzgajati v skladu s svojimi prepričanji, četudi so nenavadna, nekonvencionalna in za otroka z vidika splošnega razumevanja morda niso optimalna.
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano začasno odredbo mld. A. A. odvzelo očetu in materi in ga namestilo v Vzgojni zavod. Odločilo je, da se stiki med otrokom in roditeljema izvajajo ločeno po eno uro na teden. Odločilo je, da traja navedeni ukrep do končne odločitve o predlaganem ukrepu trajnejšega značaja – odvzemu otroka roditeljema. (S sklepom na naroku 3. 10. 2023 je sodišče stike razširilo na dve uri med tednom ter tri ure med vikendom z vsakim od roditeljem (ločeno), ta sklep pa posebej ni izpodbijan.)
2. Zoper sklep o odvzemu otroka se pritožuje otrokov oče (vlogo je sicer naslovil kot ugovor, kar pa ne moti, saj je vložena v pritožbenem roku in vsebuje vse, kar je treba), predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je glede na grozljive posledice sklep sodišča izdan povsem preuranjeno: Brez izvedbe kakršnihkoli dokazov, ki jih je predlagal, brez mnenja izvedencev, celo brez njegovega zaslišanja in zaslišanja starih staršev otroka, ki o okoliščinah otrokovega življenja lahko povedo največ. Opozarja, da je celo kolizijska skrbnica, katere predlogu je sodišče sledilo, poudarila, da iz strokovnih mnenj, ki so bila izdelana v postopkih reševanja družinske problematike, ne izhaja, da bi oče otroka ogrožal. Nasprotno, ko je šlo za odločanje o vzgoji in varstvu, je bil ocenjen za primernega, in vse od tedaj se trudi otroku zagotoviti topel in ljubeč dom. Trdi, da je za otrokove težave kriva mati, ki se zanj ne zanima in ne bori. Iz stikov z njo otrok vedno pride s hudimi težavami. Nadaljnje težave mu povzročajo vrstniki v šoli, zaradi česar se tudi sam zavzema, da bi jo zamenjal, ne pa, da bi se otroka dalo v zavod, kar je najslabše, kar se lahko sedaj otroku dogodi.
3. Na pritožbo je odgovorila kolizijska skrbnica, ki predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritrditi je treba pritožniku, da je odločitev najmanj preuranjena, saj vsaj za zdaj ni s primernimi dokazi dosežena zadostna stopnja verjetnosti, da je življenje pri očetu tisto, kar otroka ogroža do te mere, da ga je treba očetu takoj odvzeti in ga namestiti v zavod. Pri tem je sodišče prve stopnje očetu kršilo temeljne postopkovne pravice, ker ga ni zaslišalo, podani razlogi odločitve pa so nejasni, deloma tudi nasprotujoči. 6. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem roditelja, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ob tako drastičnem posegu v družinsko življenje je zaslišanje roditelja, pri katerem je otrok v vzgoji in varstvu, sine qua non, če ne gre za flagrantne situacij, ki terjajo nujen odvzem, za kar v konkretnem primeru ne gre. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pred odločitvijo o odvzemu opravilo kar dva naroka, in na oba je oče pristopil. 7. Kot je korektno navedlo sodišče prve stopnje, je pogoj za izdajo začasne odredbe, da je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. čl. Družinskega zakonika - DZ).
8. Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, zlasti odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod. Tâko odredbo bo po naravi stvari sodišče izdalo, če je verjetno izkazano, da bo potreben odvzem otroka staršem in njegova namestitev k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod; to se lahko stori le, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom (podčrtalo pritožbeno sodišče) v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo (1. odst. 174. čl. DZ).
9. Za tako hud poseg, kot je odvzem otroka staršem, mora sodišče pridobiti tudi mnenje strokovnjaka, če ni izjemnih okoliščin, zaradi katerih je ogroženost otroka pri roditeljih prezentna na prvi pogled, flagrantna (v sodni praksi je to zlasti očitno nasilje, zanemarjanje, odvisnost ipd.). Pritožbeno sodišče je seznanjeno s pomanjkanjem sodnih izvedencev klinično psihološke stroke, a to še ni razlog, da sodišče v tako pereči zadevi odloči brez tovrstnega mnenja, še zlasti ob dejstvu, da mnenja, ki so bila o družinski situaciji že narejena (mnenje kliničnega psihologa mag. C. C. in psihiatrinje prof. D. D.), ne dajejo nobene podlage za sklep, da bi bil otrok pri očetu, kjer je v vzgoji in varstvu, ogrožen. Sodišče sâmo nima ustreznega znanja, da to oceni, niti ga nima kolizijska skrbnica, ki je odvetnica. Res je v sodni praksi uveljavljeno, da ima tudi mnenje CSD včasih lahko podobno vlogo kot izvedenska mnenja, vendar je v konkretnem primeru CSD predlagatelj ukrepa, temelji pa ga na že omenjenem in ne s stopnjo verjetnosti potrjenem sumu.
10. Ta postopek se je začel s predlogom CSD, naj se zaradi domnevnega nenavadnega, seksualiziranega vedenja mld. A. A. z njim opravi forenzični intervju, da bi se preverilo sume, ali je A. A. pri očetu izpostavljen pornografskim vsebinam. Te sume je oče odločno zanikal, forenzični intervju z otrokom ni bil opravljen, vršijo pa se posamezna preiskovalna dejanja zoper očeta. O verjetni ogroženosti mld. A. A. iz tega razloga torej še ni mogoče govoriti, saj neprimerna očetova ravnanja za zdaj ostajajo na ravni suma.
11. Seksualizirano vedenje opaža tudi oče in je to pripisoval posledicam otrokovih stikov z materjo oz. vplivu njenega brata. S tem v zvezi kaže opozoriti, da je nenavadno vedenje s podobno konotacijo (lizanje) pojasnila izvedenka psihiatrične stroke prof. D. D. (januarja 2019). V tem ni videla suma zlorab ali izpostavljenosti neprimernim vsebinam, poudarila pa je nujnost, da starša na to ustrezno reagirata (ustavita, se ne smejeta ali dajeta neprimerne opazke). Slednjega očetu ni mogoče očitati, sam se je bil obrnil na strokovno pomoč.
12. Sum, ki ni bil z ničemer dodatno potrjen, je bil kljub temu podlaga, da je CSD svoj predlog spremenil oz. „dopolnil“ in predlagal odvzem otroka staršem z njegovo namestitvijo v zavod.
13. Sum še ne pomeni verjetnosti. Verjetnost je podana, če več informacij, podatkov, dokazov, govori v prid temu, da neko dejstvo obstaja, kot da ne obstaja. Za zdaj je podan zgolj sum neprimernega ravnanja očeta, ki ni potrjen, in stiska otroka, za katero še ni ocenjeno, kako huda je in kaj jo povzroča, in je niti sodišče prve stopnje ne povezuje več z izvorno domnevno spornim ravnanjem očeta.
14. Zdi se, da se je sodišče prve stopnje za odvzem odločilo na podlagi „mnenja“ kolizijske skrbnice, ki se opira na svoj razgovor (le) z otrokom ter na dopis Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (SCOMS) z dne 29. 5. 2023. Slednji je pri A. A. zaznal vedenjske posebnosti v smeri opozicionalnega vedenja. Zaradi vedenja očeta, ki je naredil vtis, da ne funkcionira kot starš, ki bi moral otroku postavljati meje, je bil SCOMS mnenja, da ambulantna obravnava otroku ne more dovolj pomagati, dokler se ne zamenja njegov skrbnik.
15. Vendar zgolj ta opažanja SCOMS in njegov posredni namig ne more biti zadostna podlaga za takojšen odvzem otroka očetu z začasno odredbo. Tudi ne v povezavi s poročilom šole, da oče ne sodeluje dobro in da občasno deluje neuravnovešen.
16. Kolizijska skrbnica je po pogovoru z otrokom navedla, da ji je slednji zaupal, da je vse tako, kot želi oče, da ga slednji ne posluša, da ne kuha, ne lika in ne pere, ne ogreva, tušira se enkrat na teden. Ima nočne more, s svojim življenjem ni zadovoljen. Otrok se je kolizijski skrbnici zdel v stiski. Četudi v to (subjektivno, laično) oceno verjetno ne gre dvomiti, je treba biti do otrokove pripovedi zadržan in kritičen, sploh dokler je ustrezno ne ovrednoti strokovnjak, kar kolizijska skrbnica ni. Denimo: da oče, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po otrokovih opažanjih “o vsem odloča”, ne more biti sporno oz. problematizirano. Je pa v precejšni meri celo nasprotno temu, kar opisuje SCOMS (in pred leti tudi prof. D. D.), da oče ne zna postavljati meja, da nima dovolj nadzora oz. da je preveč permisiven v vzgoji. Očitek, da oče ne kuha, je dvomljiv, saj je bila po drugi strani izražena kritika oz. opažanje šole, da je A. A. nosil hrano od doma, ker naj šolska prehrana ne bi bila dovolj zdrava. Ali A. A. res ne živi pri očetu v pogojih normalnega življenja (ali denimo res ne pozimi ne ogreva prostorov ali ne skrbi za osnovno higieno), je možno hitro in zlahka preveriti, česar sodišče prve stopnje ni storilo, saj niti ni zaslišalo očeta.
17. Roditelji imajo pravico svoje otroke vzgajati v skladu s svojimi prepričanji, četudi so nenavadna, nekonvencionalna in za otroka z vidika splošnega razumevanja morda niso optimalna. V obravnavanem primeru je izkazano, da se oče za sina zelo trudi, čeprav očitno v tem ni povsem uspešen. Vsekakor ne gre zanemariti neugodne okoliščine, da je mati zaradi svojih zdravstvenih težav (depresija) za sina skrbela le v manjši meri, v tem postopku pa je praktično povsem pasivna. Na očetovo skrb kaže denimo dejstvo, da razume, da se sin v šoli ni dobro počutil, da so ga vrstniki zavračali in sta skupaj z otrokom sklenila, da bo šolo zamenjal. Zaveda se tudi njegove potrebe po psihološki strokovni pomoči. Očetova skrb se gotovo kaže tudi v nenavadni, a družbeno dopustni odločitvi očeta, da je dve leti sina šolal doma, ter tudi v tem, da uživa zdravo hrano, čeprav je otrok zaradi tega med vrstniki stigmatiziran. Tudi tuširanje otroka (zgolj) 1x tedensko, če to drži, je morda neobičajno, težko pa se zgolj na podlagi tega zaključi, da je otrok ogrožen, sploh do te mere, da ga je treba roditelju odvzeti. Tudi vsi ostali sumi, ki izvirajo iz poročila kolizijske skrbnice, in ki naj bi pomenili, da oče ne poskrbi za osnovne življenjske pogoje, niso izkazani na ravni verjetnosti (poudariti gre, da ni razvidno, da bi kolizijska skrbnica govorila z očetom). Ne dovolj opredeljeni pa so tudi neugodni očetovi vzgojni oz. vedenjski vzorci, ki izhajajo iz poročila šole in SCOMS. Iz sklepa sodišča prve stopnje tako niti ne izhaja povsem jasno, katera je tista konkretna okoliščina oz. tisti konkretni razlog, zaradi katerega se je odločilo za tako drastičen začasni ukrep, kot je izpodbijani (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).
18. Pritožbeno sodišče opozarja še na 158. čl. DZ, po katerem sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. To sicer ni nujen predpogoj in sodišče lahko izda začasno odredbo brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja, vendarle pa gre za pomembno zakonsko napotilo. V konkretnem primeru je 9 letni deček izrazil odklonilno stališče do namestitve v zavodu; njegova izjava kolizijski skrbnici, da mu življenje, ki ga živi, ni všeč, se ne more interpretirati drugače. Ex post facto potrjuje njegovo željo, da bi šel domov, tudi poročilo (nove) šole z dne 28. 9. 2023, ki jo je začel obiskovati mld. A. A. (kar sicer niti ni nujno povezano z njegovo namestitvijo v zavod).
19. Ker je pritožba torej utemeljena, ji je bilo treba ugoditi in sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).