Jedro

V zavarovanje zahtevka na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (ugotovitev, da je darilna pogodba v razmerju do tožnika brez učinka in da je toženec dolžan dopustiti izvršbo v obsegu, ki je potrebna za poplačilo njegove terjatve) ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino, saj gre pri takšni začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve, ki ni povezana (konkesna) s tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 27. 3. 2012 se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 3. 2012, s katerim je zaradi zavarovanja tožnikove denarne terjatve v višini 11.788,94 EUR s pripadki toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev solastninskega deleža ½ parc. št. 2146/5 k.o. X. z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa tožniku (v pritožbi očitno napačno toženki) naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Glede uporabe 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ – zavarovanje denarne terjatve) toženka poudarja, da predlog in navedbe tožnika temeljijo prav na citirani določbi ZIZ, navedeni podlagi pa so v celoti sledile tudi navedbe tožnika. To pa ni terjatev tožnika do toženke, saj ne obstoji pravna podlaga, po kateri bi toženka bila dolžna plačati denarni znesek, ki ga ima tožnik do D. A. Na podlagi 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ – actio pauliana) upnik pridobi pravico do izpodbijanja posameznega pravnega dejanja dolžnika, ne pa zahtevek za plačilo od osebe, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno. Tožnik je svoj predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeval zgolj z domnevno denarno terjatvijo, ki jo ima do D. A., ni pa podal nobenih navedb glede verjetnega obstoja nedenarne terjatve glede toženke na podlagi 255. člena OZ. Ne gre torej za sklicevanje na zmotno podlago pri utemeljitvi izpodbijanega sklepa, temveč napačne navedbe tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot tudi sklepom o izdani začasni odredbi samo dopolnjevalo. Tako ravnanje pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je napačno zavzelo tudi stališče glede vprašanja obstoja upnikove terjatve do dolžnika D. A. in njegove neplačevitosti. Sodišče v zvezi s tem povzema razloge sodbe II Pg 207/2010, pri čemer navedena sodba ni pravnomočna, v vsakem primeru pa njena obrazložitev ni zavezujoča. Dodatno določba 189. člena ZPP (litispendenca) sodišču onemogoča, da bi sprejelo kakršnokoli odločitev (tudi v smislu odločanja o predhodnem vprašanju) glede terjatve tožnika do dolžnika D. A. Sicer pa graja tudi dokazno oceno izvedenih dokazov. Tako sodišče zmotno šteje, da naj bi D.A. tožniku (v pritožbi očitno napačno toženki) izjavil, da „bo na plačilo najemnin čakal še dolgo časa“, kar naj bi utemeljevalo trditev tožnika, da dolžnik nima premoženja. D. A. je namreč pojasnil, da je prepričan, da tožniku ne dolguje ničesar in je zato tudi zoper sodbo II Pg 207/2010 vložil pritožbo. Ne gre za to, da D. A. nima sredstev, temveč za to, da ves čas trdi, da terjatve ni. Napačna je tudi interpretacija prizadevanja dolžnika D. A. za poplačilo vseh dolgov. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča glede obstoja zakonske zveze med toženko in D. A. Izpodbijana darilna pogodba pa je bila sklenjena prav zaradi ureditve razmerij med njima, ki so vezana na delitev skupnega premoženja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik v obravnavani pravdni zadevi uveljavlja ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 2. 3. 2012, sklenjena med toženko in D. A. v razmerju do tožnika brez pravnega učinka ter da je toženka zaradi izterjave terjatve tožnika do D.A. v višini 11.788,94 EUR s pripadki dolžna dopustiti izvršbo na z navedeno darilno pogodbo pridobljeno premoženje, to je solastninski delež do ½ parc. št. 2146/5 k.o. X. S tožbo torej tožnik izpodbija pravna dejanja svojega dolžnika v skladu z določbami 255. do 260. člena OZ z učinki izpodbijanja, kot jih določa 260. člena OZ, to je ugotovitvijo, da je izpodbijano pravno dejanje v razmerju do tožnika brez pravnega učinka (ugotovitveni zahtevek) ter dopustitvijo izvršbe v obsegu, potrebnim za izpolnitev njegove terjatve do dolžnika (dajatveni zahtevek). Hkrati je tožnik uveljavljal (predlagal), da sodišče z začasno odredbo toženki prepove odtujitev in obremenitev parc. št. 2146/5 k.o. X. zaradi zavarovanja njegove denarne terjatve 11.788,94 EUR s pripadki, čemur je sodišče sledilo glede solastninskega deleža do ½ navedene parcele s sklepom o začasni odredbi z dne 27. 3. 2012. 5. Tožnik lahko v pravdnem postopku uveljavlja le začasne odredbe za zavarovanje zahtevkov, ki jih s tožbo uveljavlja (koneksne, s tožbenim zahtevkom povezane začasne odredbe). Za druge zahtevke ima tožnik (kot upnik) na razpolago postopek zavarovanja izven pravde v skladu z določbami ZIZ o zavarovanju – glede začasnih odredb prim. člene 266, 267, 270. in 272. ZIZ). Predlagana in izdana začasna odredba pa ni izdana v zavarovanje s tožbo uveljavljanih zahtevkov, temveč za (izrecno) zavarovanje tožnikove denarne terjatve (11.788,94 EUR s pripadki). Na to je toženka opozorila že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, sodišče prve stopnje pa je toženkin ugovor zavrnilo kot neutemeljen kljub temu, da sklep o začasni odredbi z dne 27. 3. 2012 celo izrecno v izreku določa, da je izdan zaradi zavarovanja tožnikove denarne terjatve (in ne nedenarne terjatve). Ker je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o začasni odredbi sledilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, je ta jasno predlagal izdajo sklepa o začasni odredbi v zavarovanje njegove denarne terjatve, in ne kot napačno tolmači sodišče prve stopnje, zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja z zahtevkom. Da gre za zavarovanje denarne terjatve (ki je tožnik zoper toženko ne uveljavlja), je jasno razvidno tudi iz razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje nevarnost oziroma druge kumulativno predpisane pogoje za izdajo začasne odredbe (da toženki ne bo nastala nikakršna škoda oziroma da bo ta neznatna). In toženka je v ugovoru ugovarjala tudi neobstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ki glede predlagane začasne odredbe glede nje kot toženke niso bile niti konkretizirano zatrjevane, še manj pa verjetno izkazane, kot predpisujejo citirane zakonske določbe. Ker držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, ki s tožbenimi zahtevki tožnika zoper toženko ni povezana in pri odločanju o toženkinem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni upoštevalo niti navedenega niti neobstoj drugih zakonsko predpisanih pogojev po 272. členu ZIZ za zavarovanje zahtevkov, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, navedeni sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrnilo, saj je bil le-ta neutemeljen.

6. Ker o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke pridržalo za končno odločbo.