Jedro

Pri tožnici je prišlo do izgube delovne zmožnosti za manj kot 50 % in za njen poklic "izvajalec montažnih del" ni več sposobna. Je pa v polnem delovnem času in brez nevarnosti za poslabšanje njenega zdravja od 7. 8. 2013 sposobna opravljati drugo lažje fizično delo z omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v I. do IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 472,02 EUR zniža na znesek 386,90 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 47,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2014 in št. ... z dne 3. 10. 2014. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala lažja fizična dela, z občasnim prenašanjem in dvigovanjem bremen do 3 kg, z delom izmenoma stoje in sede, brez dolgotrajnih prisilnih drž vratne, prsne in ledvene hrbtenice, z delom v dopoldanski izmeni, ki ne poteka hitro in z vsiljenim ritmom in ni normirano, v ugodnih klimatskih razmerah, s polnim delovnim časom, od 7. 8. 2013 dalje ter ji od istega dne dalje priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Tožnica se je dolžna v roku 30 dni prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje (I. do IV. točka izreka). V točki V izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od prejema te odločbe plačati 14,40 EUR stroškov tožnici in 472,02 EUR stroškov v korist proračuna Republike Slovenije in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča ob sklicevanju na št. Bpp 630/2014, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda prof. dr. sci. A.A., dr. med. z dne 27. 1. 2016. Tožena stranka se ne strinja, da je mogoče pri tožnici obstoj III. kategorije invalidnosti ugotoviti že do izdaje izpodbijane odločbe z dne 3. 10. 2014 oziroma na dan 7. 8. 2013, kot je menil sodni izvedenec. Sodni izvedenec je ob osebnem pregledu ugotovil nove momente, ki so lahko le predmet novega upravnega postopka. Sodni izvedenec je sicer kot datum nastanka III. kategorije invalidnosti določil datum EMG preiskave z dne 7. 8. 2013. Iz tega izvida izhaja obojestranski sindrom zapestnega prehoda, desno zmerne stopnje, levo začetne stopnje. Takšno stanje pa po prepričanju tožene stranke ne utemeljuje ugotovitve invalidnosti. Tožena stranka s tem v zvezi opozarja na mnenje invalidske komisije I. stopnje, ki je ob osebnem pregledu 15. 4. 2014 ugotovila, da v zgornjih udih ni motenj čutenja, prijem rok in podpore na roke pa sta zadostno močna. Ko je sodni izvedenec opisal mravljinčenje in oslabljen stik rok in pincetni prijem, je torej dejansko zaznal nove momente, kar pa je lahko le predmet novega postopka. Specialist je v izvidu z dne 7. 8. 2013 tudi zapisal, da je potrebno tožnico napotiti h kirurgu - plastiku, kar pomeni, da stanje zahteva nadaljnjo obravnavo in je možno tudi izboljšanje. To pa po definiciji invalidnosti izključuje možnost ugotovitve invalidnosti. Tudi osebna zdravnica v predlogu za uveljavitev pravic težav z zapestnimi prehodi ne navaja, kar dodatno utemeljuje zaključek, da v času upravnega postopka to stanje ne more predstavljati invalidnosti. Po mnenju sodnega izvedenca na delazmožnost tožnice vplivajo tudi zmerne degenerativne spremembe ledvene, vratne in prsne hrbtenice, ki so v zadnjih letih rahlo napredovale. Omenjene težave se kažejo z občasnimi bolečinami v križu in desni nogi, vendar pa brez nevroloških izpadov. Težave s hrbtenico so bile v času upravnega postopka umirjene, kot izhaja iz izvida osebnega pregleda pred invalidsko komisijo dne 15. 4. 2014. Vse to pa pomeni, da do izdaje izpodbijane odločbe z dne 3. 10. 2014 ni bilo razlogov za ugotovitev III. kategorije invalidnosti in odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke. Tožena stranka je glede tega podala tudi pripombe, ki pa jih je sodišče zavrnilo brez podrobnejših argumentov. Če bi sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, bi moralo drugače odločiti tudi o povrnitvi stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zoper stroškovni del (V. točka izreka) pa je pritožbo (najprej je bil sicer vložen predlog za popravo sodbe, o katerem pa sodišče prve stopnje ni odločalo) vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče odmerilo in priznalo stroške postopka v višini 472,02 EUR. Sodišče je priznalo tudi DDV v višini 22 %, čeprav ga pooblaščenka ni priglasila, saj ni zavezanka za DDV. To pomeni, da so bili v delu, ki se nanaša na DDV stroški neutemeljeno priznani. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da se stroškovni del izreka spremeni tako, da se znesek 472,10 EUR zniža na znesek 386,90 EUR. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožba tožnice.

K pritožbi tožene stranke:

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 5. 2014. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica rojena 19. 11. 1953, da ima končano osnovno šolo in da je od aprila 1999 brezposelna. Nazadnje je opravljala delo „izvajalec enostavnih montažnih del“. Opis dela izhaja iz delovne dokumentacije v spisu, kar podrobno povzema že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti je sodišče razčiščevalo s sodnim izvedencem specialistom ortopedom. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 27. 1. 2016, ki je bilo izdelano na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v zdravstvenem kartonu in pa medicinske dokumentacije v spisu ter na podlagi osebnega pregleda tožnice izhaja, da gre pri tožnici za utesnitev medianega živca v obeh zapestjih, za zmerne degenerativne spremembe vratne, prsne in ledvene hrbtenice ter za začetno utesnitev v desnem ramenskem sklepu. Izvedenec ugotavlja, da je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti za manj kot 50 % in da za njen poklic „izvajalec montažnih del“ ni več sposobna. Je pa v polnem delovnem času in brez nevarnosti za poslabšanje njenega zdravja od 7. 8. 2013 sposobna opravljati drugo lažje fizično delo z omejitvami in sicer z občasnim prenašanjem in dvigovanjem bremen do 3 kg, z delom izmenoma stoje in sede, z delom brez dvigovanja rok nad višino ramen, z delom brez dolgotrajnih prisilnih drž vratne, prsne in ledvene hrbtenice, z delom v dopoldanski izmeni, ki ne poteka hitro in z vsiljenim ritmom in ni normirano ter v ugodnih klimatskih razmerah. Kot datum invalidnosti, ki je posledica bolezni, pa je izvedenec določil 7. 8. 2013, kajti tedaj se je funkcionalno stanje desne in tudi leve roke do te mere poslabšalo (manjša moč prijema in pincetnega prijema, manjša spretnost, bolečine v zapestju pri stopnjevanju aktivnosti, itd.), da so pri tožnici nastali zdravstveni razlogi za priznanje invalidnosti.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je mnenje sodnega izvedenca strokovno ustrezno utemeljeno. Izvedenec je odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča tako glede tožničinih zdravstvenih težav kot tudi vpliva teh zdravstvenih težav na tožničin delovno zmožnost. Res je, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, da je bilo vprašanje tožničinega zdravstvenega stanja predmet postopka pred obema invalidskima komisija v predsodnem postopku in da je bilo tedaj podano mnenje, da pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do invalidnosti. Bistvo sodnega postopka pa je ravno v tem, da se te ugotovitve presodijo tudi tekom sodnega postopka, s tem da se je sodišče oprlo na mnenje, ki ga je za potrebe sodišča izdelal sodni izvedenec. Na sodišču pa je, da odloči, ali je to mnenje v primeru, če je nasprotno od podanih mnenj obeh invalidskih komisij iz predsodnega postopka, bolj prepričljivo in da svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo. Izvedenec je pri podaji mnenja upošteval predvsem izvid EMG preiskave, ki je bil prvič opravljen 5. 1. 2012, drugič pa 7. 8. 2013. Že prvič so bile nakazani začetni in nespecifični znaki utesnitve medianih živcev v zapestjih, s tem da tožnica z desno roko ni imela težav. Svetovana pa ji je bila nošnja opornice preko noči. Na naslednji preiskavi 7. 8. 2013 pa je bilo stanje slabše, saj so bile spremembe desno že zmerne, levo pa tudi evidentne. Tudi izvedenec je pri pregledu ugotavljal mravljinčenje in hipostezije po 1., 2. in 3. prstu in pozitiven Tinelov znak na obeh rokah. Na obeh dlaneh je bila vidna atrofija tenarjev, stisk obeh rok je bil slabši, ocena 4/5. Moč pincetnega prijema je bila tudi slabša, obojestransko - ocena 4/5. Po mnenju izvedenca se tožničino zdravstveno stanje poslabšuje. Ravno težave z utesnitvijo medianih živcev v zapestjih pa so glavni vzrok za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti. Na delazmožnost tožnice pa po mnenju sodnega izvedenca vplivajo tudi zmerne degenerativne spremembe ledvene, vratne in prsne hrbtenice, ki so znane že več let in so zadnja leta rahlo napredovale. Ob pregledu je ugotovil tudi začetne znake utesnitve v desnem ramenskem sklepu, ki pa se klinično kažejo z občasnimi bolečinami pri abdukciji nad 90 stopinj in dobro gibljivostjo. Glede na omenjeno izvedensko mnenje so pri tožnici nedvomno podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost. Nenazadnje tudi že invalidska komisija II. stopnje omenja desnostranko lumboishialgijo, levostransko skoliozo ledveno ter sindrom karpalnega kanala obojestransko. Bistvena je zgolj presoja, koliko te težave vplivajo na tožničino delovno zmožnost. S tem v zvezi pa je sodni izvedenec prepričljivo pojasnil, kako se te težave izkazujejo v praksi in kako vplivajo na tožničino delovno zmožnost (na stisk rok, na prijem oziroma pincetni prijem). Stanje se tožnici le še poslabšuje. Poleg vsega so prisotne tudi bolečine zaradi težav v križu, zaradi katerih je bila tudi že hospitalizirana v SB B.. Če bi prišlo do izpadov bi bilo potrebno po mnenju sodnega izvedenca določiti še strožje omejitve pri delu. Za odločitev pri tem ni bistveno, ali oziroma kdaj se bo tožnica odločila za morebitno operativno zdravljenje utesnitve medianih živcev v zapestjih. Kot to izhaja iz ustaljene sodne prakse oziroma komentarja 60. člena ZPIZ-1 definicija invalidnosti ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti, zato je možno ugotoviti, da se invalidnost ugotavlja, kadar spremembe v zdravstvenem stanju „začasno ali trajno“ vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost(3). Enako velja tudi za 63. člen ZPIZ-2. V primeru, da pride do izboljšanja zdravstvenega stanja pa že sam zakon daje možnost nove odločitve glede invalidnosti.

11. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da je do nastanka invalidnosti prišlo že v času pred izdajo izpodbijanih odločb, pri čemer se je oprl na izvid EMG preiskave z dne 7. 8. 2013. Navedeni izvid potrjuje, da je bilo dejansko stanje glede tožničinih zdravstvenih težav glede utesnitve medianih živcev v zapestjih že tedaj tako, da je vplivalo na tožničino delovno zmožnost. Tožničino zdravstveno stanje, kot ga je ugotavljal sodni izvedenec je to le potrdilo. V tem primeru torej ne gre za nikakršno novoto, ki bi narekovala začetek novega postopka pri toženi stranki, temveč gre za zdravstvene težave, kakršne so obstajale že v času pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke in ki so vplivale na tožničino delovno zmožnost. Vse to pa je narekovalo razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v točkah od I do IV izreka).

K pritožbi tožnice:

13. Pritožba tožnice se nanaša na odmero stroškov postopka. Pri tem je sporno zgolj priznanje 22 % DDV, ki ga je sodišče priznalo pooblaščenki tožnice, pa čeprav pooblaščenka DDV ni priglasila, saj kot sama zatrjuje, ni zavezanka za plačilo DDV. Da pooblaščenka ni uveljavljala DDV-ja izhaja tudi iz stroškovnika na list. št. 54. V odgovoru na pritožbo tudi tožena stranka navaja, da v kolikor pritožbi tožene stranke ne bi bilo ugodeno, pa se strinja s tem, da se stroški odmerijo brez DDV, kajti le taka odločitev je materialnopravno pravilna.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno uporabilo materialno pravo (Zakon o Odvetniški tarifi - ZOdvT)(4). Pooblaščenka tožnice ni priglasila DDV-ja in glede na njeno izjavo, da ni zavezanka za DDV sodišče torej ni imelo pravne podlage, da bi skupen znesek odmerjenih stroškov, ki v zadevi ni sporen, povečalo še za 22 % DDV. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP stroškovni sklep (5. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 472,02 EUR znižalo na znesek 386,90 EUR.

15. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v višini 47,20 EUR in sicer v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri je sodišče upoštevalo vrednost predmeta (ki znaša do 300,00 EUR) ter po tar. št. 3210 priznalo nagrado za postopek v višini 27,20 EUR in po tar. št. 6002 pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, skupno torej 47,20 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, str. 294. (4) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.