Jedro

Tožeča stranka v tožbi kumulira dva zahtevka, zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika in zahtevek na izročitev stvar. Prvi temelji na določilu 42. člena ZTLR, drugi pa na določilu 41. člena ZTLR (če bi šlo za zahtevek lastnika, bi temeljil na 37. členu ZTLR), saj se vznemirjanje (domnevnega) lastnika ne kaže v odvzemu stvari (1. odstavek 42. člena ZTLR). Za odločitev o obeh zahtevkih pa je sodišče prve stopnje moralo kot predhodno rešiti vprašanje, ali je tožnik lastnik oziroma domnevni lastnik. Sodišče prve stopnje res ni zapisalo, da odloča o tem kot o predhodnem vprašanju (13. č1en ZPP), prav tako tudi ni zapisalo, da materialnopravno podlago za rešitev tega vprašanja predstavljata 1. in 2. odstavek 41. člena ZTLR. Vendar pa zgolj s tem, da ni navedlo pravnih predpisov, ki so bili podlaga njegovemu odločanju, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti to ne pomeni, da jih dejansko ni uporabilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo odločilna dejstva, ki jih narekuje zakonski stan 1. in

2. odstavka 41. člena ZTLR, pa mu tudi ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Določila 2. odstavka 41. člena ZTLR ni mogoče obravnavati samostojno, temveč le v povezavi s 1. odstavkom istega člena. Ta namreč opredeljuje, kdo je sploh domnevni lastnik: to je tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni postal lastnik stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno po pregledu prodajne pogodbe ugotovilo, da ima pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožnik, da pa kot lastnik še ni vpisan v zemljiško knjigo. Na drugi strani pa je ugotovilo, da ta prodajna pogodba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožencev. Zato do kolizije iz 2. odstavka 41. č1ena ZTLR niti ne more priti. Zgolj dejstvo plačila kupnine, ki ga pritožba večkrat poudari, pa ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožnik domnevni lastnik počitniškega stanovanja in ima zato pravico od tožencev zahtevati prenehanje vznemirjanja, kot domnevni lastnik pa tudi izročitev tega stanovanja na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTLR. Ugotovitev, da toženci nimajo pravnega naslova za posest stanovanja, namreč na podlagi tega zakonskega določila opravičuje domnevnega lastnika do tožbe na izročitev stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 74.550,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na počitniškem stanovanju v mansardi oziroma četrti etaži zgradbe V., K., še posebej pa je dolžna navedeno stanovanje izprazniti ter ga praznega izročiti toženi stranki. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne 197.852,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da toženci nimajo podlage za svojo posest. Temelji na zmotni ugotovitvi, da naj bi bil zahtevek tožencev v pravdi pred sodiščem v K. zahtevek na stvarnopravni podlagi. Tožbeni predlog, da jim mora sporno nepremičnino tožnik izročiti v last in posest in jim zanjo izstaviti za vknjižbo njihove lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino, so namreč toženci kot tožniki v navedenem sporu oblikovali na podlagi trditev, da je odpadel razlog, ki jih je vodil pri tem, da so tožniku omogočili nastopanje v vlogi kupca v prodajni pogodbi kljub temu, da sta kupnino v celoti plačala prva dva toženca. S tem so uveljavljali zahtevek na podlagi 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), to je na restitucijski in ne stvarnopravni podlagi. V tem sporu pa se toženci branijo z ugovorom na podlagi 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Trdijo, da so na podlagi svoje odplačne pridobitve pridobili posest na počitniškem stanovanju s pravnimi naslovom in na zakonit način, da imajo torej na stanovanju močnejšo pravico kot tožnik. Zahtevek tožencev kot tožnikov v pravdi pred sodiščem v K. je bil zahtevek na drugi (vsaj deloma) dejanski in drugi pravni podlagi kot ugovor, s katerim se v tej pravdi branijo. Na podlagi 41. člena ZTLR uveljavljali (še) svoj nasprotni zahtevek z nasprotno tožbo. To je najprej sodišče izločilo iz obravnavanja (in zanjo odprlo spor pod opr. št. P 49/2004), nato pa jo je s sklepom dne 15.6.2004 zavrglo kot nedopustno, češ da toženci - nasprotni tožniki - glede na izid spora pred sodiščem v K. opr. št. P 42/2000 zanjo nimajo pravnega interesa (kar toženci izpodbijajo s pritožbo). S tem je sodišče popolnoma onemogočilo tožencem, da potem, ko v pravdi pred sodiščem v K. niso uspeli s svojim zahtevkom na restitucijski podlagi, še na podlagi 41. člena ZTLR zahtevajo ugotovitev svoje močnejše pravice na počitniškem stanovanju in se kot domnevni lastniki ubranijo pred neutemeljenimi zahtevki tožnika. V pravdi opr. št. P 42/2000 ni bilo (pravnomočno) odločeno, da je posest tožencev na počitniškem stanovanju brez podlage in da oni niso domnevni lastniki po 41. členu ZTLR, ker ta zahtevek ni bil predmet spora. Če tega sodišče ni moglo ugotoviti iz pregledanih sodb in revizije tožencev, bi lahko ugotovilo s pregledom celotnega spisa, kot so predlagali toženci. Sodišče ne bi smelo preprosto odpraviti ugovora tožencev, da imajo močnejšo pravico, sklicujoč se (samo) na pravnomočno sodbo P 42/2000. V zvezi s tem bi moralo izvesti vse predlagane dokaze in ugotoviti odločilna dejstva, kot določa 1. odstavek 213. člena ZPP in se v izpodbijani sodbi do tega opredeliti na podlagi 4. odstavka 324. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je spor razsodilo samo na podlagi 42. člena ZTLR in ni upoštevalo

41. člena istega zakona. Kolizijo pravic dveh, ki se štejeta za domnevna lastnika, rešuje ZTLR v (1. in) 2. odstavku 41. člena tako, da daje tistemu, ki je stvar pridobil odplačno, prednost pred tistim, ki jo je pridobil neodplačno. Če tožnik zatrjuje lastninsko pravico s prodajno pogodbo, v zvezi s katero je bila njegova edina zasluga, da se je nanjo podpisal kot kupec, pa toženci lastninsko pravico opirajo na dejstvo svojega plačila kupnine, ki sta ga prva toženca opravila v zmotnem prepričanju, da na počitniškem stanovanju s tem tudi sebi zagotavljata pravico do posesti do smrti in ki se je izničilo zaradi razveze zakonske zveze tožnika z njuno hčerko. Če bi prva toženca pred sklenitvijo prodajne pogodbe za nepremičnino mogla predvideti (nekaj let) poznejšo razvezo zakonske zveze, bi zagotovo v prodajno pogodbo dala navesti sebe kot kupca. Na tak način pridobljena pravica do posesti počitniškega stanovanja pa pomeni, da odplačno pridobitev izkazujeta prva dva toženca in ne tožnik. Napačno in v nasprotju z 2. odstavkom 41. člena ZTLR je zato sodišče štelo, da toženci nimajo podlage za svojo posest. Posledično tudi ni ugotovilo odločilnih dejstev za pravilno odločitev o tem, pravica katere stranke je močnejša in zato uživa prednost. Poleg opustitve poseganja v lastninsko pravico tožnik od tožencev zahteva tudi izročitev počitniškega stanovanja. Tožba o tem zahtevku ni negatorna tožba. Ta spor bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče rešiti na podlagi 41. člena ZTLR. Sodišče pa je ugodilo zahtevku na izročitev nepremičnine, ne da bi se ga v razlogih izpodbijane sodbe dotaknilo in ne da bi obrazložilo, iz katerih razlogov mu je ugodilo.

Preizkus izpodbijane sodbe v tem delu ni možen (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP). Če pa sodišče zahtevek za izročitev nepremičnine enači z zahtevkom za izpraznitev, glede tega pa razloguje, da gre samo za vzpostavitev stanja, ki bo tožniku omogočilo izvrševanje lastninske pravice, je tako enačenje materialnopravno napačno in v nasprotju z 42. členom ZTLR, po katerem je sodišče razsodilo obravnavani spor. Po tem določilu je podlaga za varstvo protipravno oviranje (domnevnega) lastnika pri izvrševanju lastninske pravice, ki ni v odvzemu stvari. Prav to pa tožnik očita tožencem in na podlagi svoje zatrjevane lastninske pravice od njih zahteva vrnitev sporne nepremičnine. Ta nadaljnji razlog potrjuje, da je sodišče, ki bi moralo odločiti na podlagi 41. člena ZTLR, o tožbenem zahtevku na podlagi 42. člena tega zakona odločilo napačno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodbi prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se je ne dalo preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na izročitev počitniškega stanovanja. Sodba prve stopnje o tem res nima obširnih razlogov, saj je v njej zapisano le, da je utemeljen tudi zahtevek na izpraznitev stanovanja, "kar predstavlja vzpostavitev stanja, ko bo tožeča stranka lahko izvrševala domnevno lastninsko pravico na stvari." Vendar pa je upoštevaje razloge sodbe tudi v tistem delu, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo, ko je obravnavalo utemeljenost negatornega zahtevka, torej upoštevajoč obrazložitev sodbe kot celoto, sodbo mogoče preizkusiti, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju obrazložitve ob preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe.

Ko pritožba sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, meri na nepravilno uporabo določb o dokazovanju (213. člena ZPP) in pomanjkljivosti obrazložitve sodbe v zvezi s tem (4. odstavek 324. člena ZPP). Vendar pa tudi teh določil sodišče prve stopnje ni kršilo. Po določilu 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, sodišče zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo navedlo, da jih je zavrnilo zato, "ker je dejansko stanje za odločitev zadosti razčiščeno" in nato to svoje stališče ponovilo tudi v izpodbijani sodbi. S tem je pojasnilo, da so za odločitev relevantna dejstva še dokazana in ugotovljena, zaradi česar izvedba še nadaljnjih dokazov v tej smeri ni potrebna. Sodišče je torej razumno ocenilo, zakaj predlaganih dokazov ne bo izvedlo in to tudi ustrezno obrazložilo, zato ni storilo zatrjevane kršitve. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka s predlaganimi, a zavrnjenimi dokazi (pretežno naštetimi v pripravljalni vlogi in nasprotni tožbi z dne

21.4.2004) dokazovala, da sta kupnino za počitniško stanovanje v K. v celoti prispevala prva dva toženca. Tega dejstva pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za odločilno dejstvo v sporu.

Pritožbeno sodišče ob nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi ni ugotovilo tistih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje, da toženci nimajo pravice za svojo posest po stališču pritožbe temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, in sicer zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil zahtevek tožencev v pravdi pred sodiščem v K. zavrnjen na stvarnopravni podlagi. Pritožbeno sodišče na dokaj obširne navedbe pritožbe o tem, kakšen zahtevek so toženci uveljavljali v postopku pred sodiščem v K. (opr. št. P 42/200, sedaj P 713/2002), ne odgovarja, saj je to stvar drugega pravdnega postopka, ki je še v teku (vsaj glede podrejeno uveljavljenega tožbenega zahtevka). Za potrebe tega pravdnega postopka naj bo navedeno le, da sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bilo v omenjeni pravdni zadevi že pravnomočno odločeno, da je posest tožencev na počitniškem stanovanju brez podlage in da oni niso domnevni lastniki tega stanovanja; tega v sodbi tudi ni zapisalo. Kdo je domnevni lastnik počitniškega stanovanja je namreč sodišče prve stopnje ugotavljalo v tem pravdnem postopku in o tem ima sodba prve stopnje ustrezne razloge. Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo za pravilno opredelitev predmeta spora pregledati celoten spis opr. št. P 42/2000 Okrožnega sodišča v K., kot so predlagali toženci. Prav tako gre za samostojen postopek v zadevi po nasprotni tožbi, saj se ta ni obravnavala skupaj s tožbo. Zato pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na pritožbena pojasnila, kakšna je bila nadaljnja usoda nasprotne tožbe - to je stvar drugega postopka (opr. št. P 49/2004), v katerem se je tožena stranka, kot navaja sama, tudi poslužila ustreznega pravnega varstva s pravnimi sredstvi zoper odločitev sodišča prve stopnje.

Glede pravne presoje spora je treba v celoti pritrditi pritožbi: Tožeča stranka v tožbi kumulira dva zahtevka, zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika in zahtevek na izročitev stvar. Prvi temelji na določilu 42. člena ZTLR, drugi pa na določilu 4b. člena ZTLR (če bi šlo za zahtevek lastnika, bi temeljil na 37. členu ZTLR), saj je se vznemirjanje (domnevnega) lastnika ne kaže v odvzemu stvari (1. odstavek 42. člena ZTLR). Za odločitev o obeh zahtevkih pa je sodišče prve stopnje moralo kot predhodno rešiti vprašanje, ali je tožnik lastnik oziroma domnevni lastnik. Sodišče prve stopnje res ni zapisalo, da odloča o tem kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP), prav tako tudi ni zapisalo, da materialnopravno podlago za rešitev tega vprašanja predstavljata 1. in 2. odstavek 41. člena ZTLR. Vendar pa zgolj s tem, da ni navedlo pravnih predpisov, ki so bili podlaga njegovemu odločanju, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti to ne pomeni, da jih dejansko ni uporabilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo odločilna dejstva, ki jih narekuje zakonski stan 1. in

2. odstavka 4b. člena ZTLR, pa mu tudi ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Določila 2. odstavka 41. člena ZTLR ni mogoče obravnavati samostojno, temveč le v povezavi s 1. odstavkom istega člena. Ta namreč opredeljuje, kdo je sploh domnevni lastnik: to je tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni postal lastnik stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno po pregledu prodajne pogodbe za počitniško stanovanje z dne 22.11.1996 (pritožba mu torej neutemeljeno očita, da je pregledalo le sodbe v pravdni zadevi sodišča v K.) ugotovilo, da ima pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožnik, da pa kot lastnik še ni vpisan v zemljiško knjigo (to je nenazadnje razvidno tudi iz javno dostopnih podatkov zemljiške knjige). Na drugi strani pa je ugotovilo, da ta prodajna pogodba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožencev. Zato do kolizije iz 2. odstavka 41. člena ZTLR niti ne more priti. Zgolj dejstvo plačila kupnine, ki ga pritožba večkrat poudari, pa ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo (4. stran obrazložitve sodbe), da je tožnik domnevni lastnik počitniškega stanovanja in ima zato pravico od tožencev zahtevati prenehanje vznemirjanja, kot domnevni lastnik pa tudi izročitev tega stanovanja na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTLR. Ugotovitev, da toženci nimajo pravnega naslova za posest stanovanja, namreč na podlagi tega zakonskega določila opravičuje domnevnega lastnika do tožbe na izročitev stvari. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člena ZPP).

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo (500 odvetniških točk), sodne takse zanj (8.850,00 SIT) in 20% DDV.