Jedro

Nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno sodišča predstavlja očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega L.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za kriva B.B. in L.H. storitve kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ. Obtoženemu B.B. je izreklo kazen dve leti zapora, obtoženemu L.H. pa ob uporabi omilitvenih določil členov 42/2 in 43/1 točka 1 KZ kazen eno leto zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa je oba obtoženca oprostilo. Ob delni ugotovitvi pritožbam matere obtoženega L.H. in njegove zagovornice je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji glede tega obtoženca spremenilo tako, da je na podlagi 3. odstavka 107. člena KZ odredilo, da prestaja kazen zapora v odprtem zavodu, sicer je obe pritožbi in pritožbo zagovornika obtoženega B.B. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženemu B.B. je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenega L.H. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo za zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem ko zagovornica dvomi v obstoj obsojenčevega naklepa oziroma zavesti in volje storiti kaznivo dejanje, izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje ne pa kršitve določb zakona, oziroma uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi uvodoma poudarja, da sta sodišči kršili kazenski zakon glede odločitve o kazenski odgovornosti in udeležbi obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazlaga, temveč njene trditve, da naklep obsojenega H. ni usmerjen v storitev očitanega mu kaznivega dejanja, da sploh ni vedel, kaj se bo zgodilo, saj je obtoženi B. dekleti najprej vprašal samo, koliko je ura, ter da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da morajo biti poleg objektivnih okoliščin sostorilstva podane tudi subjektivne, to je zavest storilca ter njegova volja, da nastanejo prepovedane posledice, pa, kot že v odgovoru na zahtevo opozarja vrhovni državni tožilec, pomenijo le nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno sodišča, kar predstavlja očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Ker ima izpodbijana pravnomočna sodna odločba tudi razloge o vlogi obsojenega H. tako po objektivni kakor subjektivni plati (sočasnost delovanja - onemogočanje drugi osebi, da bi pomagala oškodovanki, delitev plena), sodišče tudi tu ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot to nadalje zatrjuje zagovornica v zahtevi.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenca je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih pri odločanju v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je študent - brez zaposlitve in brez premoženja, in bi bilo lahko sicer ogroženo njegovo preživljanje.