Jedro

Višji strokovni sodelavec na državnem pravobranilstvu RS, ne more zastopati tožene stranke (RS) na glavni obravnavi, saj po določbi

1. odstavka 3. člena ZDPra ne more opravljati nalog pravobranilstva, med katere spada tudi zastopanje RS pred sodišči (1. odstavek 7. člena ZDPra). Višji strokovni sodelavec na državnem pravobranilstvu lahko skladno z 41. členom ZDPra izdeluje osnutke pravnih mnenj, ki jih daje državni pravobranilec, izdeluje osnutke vlog, ki jih vlaga državni pravobranilec ter opravlja druge naloge po navodilu državnega pravobranilca, ni pa mogoče višjega strokovnega sodelavca pooblastiti za zastopanje pred sodišči, kot npr. pomočnika okrožnega državnega pravobranilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo disciplinski odločbi tožene stranke z dne 28.11.2001 in 14.2.2002 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu povrniti priglašene stroške postopka v višini

31.680,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oz. jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je tožeča stranka storila očitano disciplinsko kršitev in to v času trajanja preizkusne dobe, vendar je štelo, da disciplinsko prenehanje delovnega razmerja ni utemeljeno, ker se lahko izreče le, če se s hujšo kršitvijo povzroči ogrozitev življenja in zdravja delavcev ali koga drugega, nastop ali nevarnost večje škode, ali ogrozitev, ali bistveno motnjo delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejanski stan, ki se nanaša na samo kršitev, ni se pa odzvalo na navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka v času od leta 1997 že štirikrat spoznana za odgovorno hujše kršitve in da je slednjo, torej peto disciplinsko kršitev, ki je predmet tega spora storila v času pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ponavljanje disciplinskih kršitev bi sodišče moralo šteti za obteževalno in kvalifikatorno okoliščino, ki pomeni motnjo delovnega procesa. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik, ki je policist, ne sme biti pod vplivom alkohola oz. drugih psihogenih snovi. Ima pravico in celo dolžnost nositi strelno orožje tako, da je bila nedvomno izkazana kvalifikatorna okoliščina ogrozitev življenja ali zdravja drugih delavcev oz. državljank in državljanov, ko je bil pod vplivom alkohola. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da kvalifikatornih okoliščin iz izpodbijanih odločb ni mogoče razbrati. Prav tako predstavlja resne in utemeljene razloge za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca po določbi 158. člena Konvencije MOD, dejstvo, da je tožeča stranka v času pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja storila novo, povsem enakovrstno disciplinsko kršitev. Sodišče tudi nima prav, ko navaja, da ne sme ugotavljati kvalifikatornih okoliščin. Gre namreč za spor polne jurisdikcije, kar pomeni da mora sodišče med strankama pretehtati spor v celoti. Sodišče se je oprlo tudi na nepravilno pravno podlago, saj je za obravnavo očitane disciplinske kršitve veljal Zakon o delavcih v državnih organih kot specialni zakon.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po določbi 11. točke

2. odstavek 339. člena ZPP.

Tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu je Republika Slovenija, katero po določbi 1. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji) pred sodišči zastopa Državno pravobranilstvo. Prvi odstavek 7. člena določa, da Državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, 9. člen pa, da pri zastopanju navedenih organov pravobranilec opravlja vsa procesna dejanja, kot jih je v postopku upravičena opravljati stranka. Po določbi 1. odstavka 3. člena ZDPra naloge državnega pravobranilstva opravljajo generalni državni pravobranilec in državni pravobranilci ter pomočniki državnega pravobranilca. Pomočnik državnega pravobranilca lahko pred okrajnimi in okrožnimi sodišči ter pred upravnimi organi po pooblastilu nadomešča državnega pravobranilca, kot to izhaja iz določbe 2. odstavka 27. člena ZDPra. V tem individualnem delovnem sporu je na glavni obravnavi toženo stranko zastopala po pooblastilu državne pravobranilke, višja strokovna sodelavka, ki pa po določbi 1. odstavka 3. člena ZDPra ne more opravljati nalog državnega pravobranilstva. Po določbi 41. člena ZDPra višji strokovni sodelavec izdeluje osnutke pravnih mnenj, ki jih daje državni pravobranilec, izdeluje osnutke vlog, ki jih v sodnih in drugih postopkih vlaga državni pravobranilec ter opravlja druge strokovne naloge v državnem pravobranilstvu. Višjega strokovnega sodelavca ni mogoče pooblastiti za nadomeščanje državnega pravobranilca pri zastopanju pred sodišči, kot je to dovoljeno za pomočnika državnega pravobranilca. Določba 10. člena ZDPra, na podlagi katere je izdano pooblastilo, ne velja za funkcionarje in zaposlene pri državnem pravobranilstvu, kajti položaj le-teh je posebej urejen v ZDPra, temveč se nanaša na zaposlene v drugih državnih organih ali subjektih, kot je izrecno določeno v navedenem členu. Tako sodišče ne bi smelo dopustiti, da toženo stranko zastopa nekdo, ki je po določbah ZDPra ne more zastopati.

Glede na zgoraj navedeno je tako toženo stranko zastopal nekdo, ki je po zakonu ni upravičen zastopati, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je moralo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo lahko sodišče dopustilo zastopanje tožene stranke le osebam, ki jih določa ZDPra.

Ne glede na zgornjo rešitev pritožbe, pa pritožbeno sodišče odgovarja tudi na odločilne pritožbene navedbe, z namenom, da se predmetni individualni spor čim hitreje reši. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za samostojen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v primerih, ko le-ta ni obvezen, potrebno ugotavljati t.i. kvalifikatorne okoliščine, določene v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji). Pri tem je zmotno stališče tožene stranke, da se t.i. kvalifikatorne okoliščine že same predpostavljajo glede na položaj tožnika - to je policista in dejstva, da je bil obvezen nositi orožje. V kolikor bi zakonodajalec menil, da je že sama hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po 5. alinei 1. odstavka 99. člena Zakona o policiji (ZPol - Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji) taka kršitev, zaradi katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, bi to določil v zakonu. Ker pa tega ni storil in je za kršitev odklonitev preizkusa alkoholiziranosti ali strokovnega pregleda, s katerim se ugotavlja prisotnost alkohola oz. drugega narkotičnega sredstva, ki zmanjšuje zmožnost za delo, uvrstil med kršitve, za katere se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja in ni predvidel obveznega ukrepa delovnega razmerja, je zato za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja potrebno ugotoviti tudi t.i. kvalifikatorne okoliščine določene v 89. členu ZDR/90. Tožena stranka se pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni sklicevala na določbe 89. člena ZDR/90, ravno tako pa iz odločb tožene stranke ne izhaja, da bi po vsebini ugotavljala in ugotovila obstoj okoliščin in 89. člena ZDR/90. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji), saj tudi ta v 45. členu ne določa, da bi bila za kršitev, ki je bila očitana tožniku bil obvezen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je tožena stranka očitala odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, take kršitve 45. člen ZDDO ne vsebuje, vsebuje pa v 18. točki opredelitev, kot hujše kršitve delovne obveznosti, prihajanje na delo v vinjenem stanju ali uživanjem med delom alkohola ali drugega narkotičnega sredstva ki zmanjšuje zmožnost za delo, vendar tudi za to hujšo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti ni predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, temveč je za to kršitev mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so s storitvijo ali opustitvijo dejanja nastale hujše posledice za življenje in zdravje ljudi oz. za delo državnega organa. Tako tudi po navedeni zakonski določbi ni bil obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje tudi na dejstvo, da je tožnik storil istovrstno hujšo kršitev delovne obveznosti v času poizkusne dobe. Tožena stranka namreč ni izkoristila možnosti, da bi preklicala pogojno odložen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, za kar je imela vso možnost, ker je bila nova disciplinska kršitev storjena v času preizkusne dobe. Pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa se lahko prekliče, če delavec stori v času pogojne odložitve hujšo kršitev delovne obveznosti, kot je to določeno v 2. odstavku 90. člena ZDR/90. V takem primeru zakon ne zahteva nobenih hujših posledic, temveč le storitev hujše kršitve delovne obveznosti. Tožena stranka se tega instituta ni poslužila v disciplinskem postopku, zato se na ta dejstva ne more uspešno sklicevati v sodnem postopku. Sodišče v sodnem postopku namreč presoja le zakonitost odločitev delodajalca, pri čemer ne sme odločati v škodo delavca, kot bi bilo v primeru, če bi spremenilo izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v preklic pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v prejšnjem disciplinskem postopku.

Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje, ob ugotovljenih očitanih hujših kršitvah delovne obveznosti, sklepe tožene stranke v celoti razveljavilo, saj za kaj takega ni imelo podlage v materialnih predpisih. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč potem, ko je ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotoviti, kakšen disciplinski ukrep bi lahko na podlagi zakonskih določb tožena stranka zakonito izrekla tožniku in tako spremeniti izpodbijane odločbe tožene stranke.

V ponovljenem postopku naj tako sodišče prve stopnje ob pravilnem zastopanju tožene stranke upošteva zgoraj navedena pravna stališča pritožbenega sodišča in po zakonito izvedenem postopku o zahtevku ponovno odloči.