Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz stečajnega spisa pravilno sklepalo, da tožeča stranka za to tožbo nima pravnega interesa v smislu drugega odstavka 187. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev obstoja terjatve za četrti in peti obrok v skupnem znesku 36,442.000,00 SIT s pripadki, ne pa tudi plačila šestega in sedmega obroka. Iz napotitvenega sklepa stečajnega senata izhaja, da je bila tožeča stranka napotena na pravdo le za neplačane obroke najemnine, ne pa za pogodbeno dogovorjeno odškodnino v višini 7,421.183,25 SIT s pripadki.

Prodaja na obroke je urejena v 6. odseku sedmega oddelka prodajne pogodbe (primeri prodaje s posebnimi dogovori). Drugi odstavek 542. člena ZOR določa, da se določbe tega odseka o prodaji na obroke uporabljajo le, če je kupec posameznik. Ker je tožena stranka pravna oseba, zato ni mogoča uporaba pravil o prodaji na obroke v smislu prvega odstavka 550. člena ZOR.

Napačna pravna opredelitev sodišča prve stopnje za nadaljnjo odločitev niti ne bo bistvena. Učinki razdrte pogodbe, ki je nesporno bila razdrta med pravdnima strankama, so namreč urejeni tudi v splošnih določbah ZOR, to je v 132. členu ZOR.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi I.1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se prvi odstavek II.1. točke izreka spremeni tako, da se tožbo tožeče stranke po nasprotni tožbi na ugotovitev ničnosti določila 8. člena leasing pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 5.10.1992, ki določa: pogodbeno določeno odškodnino v višini 10 % pogodbene cene iz 2. člena te pogodbe z a v r ž e .

V I.2. točki izreka in v II.2. točki izreka ter v III. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I.1. točki izreka tožbo tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 7,421.183,25 SIT s pripadki, ki se je nanašala na pogodbeno dogovorjeno odškodnino zavrglo. V točki I.2. izreka pa je, ker je ugotovilo, da je prišlo do predpravdnega pobotanja po samem zakonu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev terjatve v višini 36,442.000,00 SIT s pripadki. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi, na ugotovitev ničnosti določila 8. člena leasing pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 5.10.1992 v delu, ki je določal, da znaša pogodbeno določena odškodnina v višini 10 % pogodbene cene iz 2. člena te pogodbe, je ugodilo (točka II.1. izreka). V skladu s tožbenim zahtevkom tožeče stranke po nasprotni tožbi pa je naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi še plačilo zneska 17,291.594,00 SIT s pripadki, ki predstavlja vrnitev prejetih obrokov tožeče stranke toženi stranki po razdrtju leasing pogodbe med pravdnima strankama.

Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 1,284.038,80 SIT s pripadki, v roku 15 dni.

Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper I. točko ter prvi odstavek 1. točke, 2. točko II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke zoper I.1. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

Zaradi jasnosti bo sodišče druge stopnje v razlogih te odločbe uporabljalo tako glede tožbe kot nasprotne tožbe za tožečo stranko (po nasprotni tožbi toženo stranko) izraz tožeča stranka, za toženo stranka (po nasprotni tožbi tožečo stranko) pa tožena stranka.

Pritožbena trditev, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila svojo terjatev v višini 7,421.183,25 SIT, ki se je nanašala na pogodbeno dogovorjeno odškodnino, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz stečajnega spisa pravilno sklepalo, da tožeča stranka za to tožbo nima pravnega interesa v smislu drugega odstavka 187. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (dalje ZPPSL). Tožeča stranka je v prijavi terjatve v postopku prisilne poravnave (glej priloge sodišča) prijavila plačilo dveh že zapadlih obrokov po leasing pogodbi in sicer četrtega in petega obroka v višini 36,442.000,00 SIT, v razširitvi prijave terjatve v postopku prisilne poravnave dne 27.2.1996 pa še nezapadla šesti in sedmi obrok v tolarski protivrednosti 17,871.334,00 SIT (137.000,00 USD) in 1,826.267,80 SIT (14.000,00 USD), skupaj 19,697.601,00 SIT. Seštevek neplačanih četrtega do vključno sedmega obroka predstavlja 56,139.601,00 SIT. Točno za ta znesek pa je bila tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku napotena na pravdni postopek po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju, St 17/95-1015 z dne 27.9.1996. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev obstoja terjatve za četrti in peti obrok v skupnem znesku 36,442.000,00 SIT s pripadki, ne pa tudi plačila šestega in sedmega obroka. Iz napotitvenega sklepa stečajnega senata izhaja, da je bila tožeča stranka napotena na pravdo le za neplačane obroke najemnine, ne pa za pogodbeno dogovorjeno odškodnino v višini 7,421.183,25 SIT s pripadki.

Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I.1. točki izreka potrdilo na podlagi 2. točke 380. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke pa je utemeljena v zvezi s prvim odstavkom II.1. izreka odločbe, ki se nanaša na ugotovitev, da je določilo 8. člena leasing pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama nično (vendar iz drugih razlogov). V tem pravdnem postopku je bilo potrebno upoštevati dejstvo, da je tožena stranka v stečajnem postopku. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve na plačilo odškodnine, ki je po stališču tožeče stranke imela podlago ravno v po stališču tožene stranke ničnem 8. členu leasing pogodbe (v prilogi A/1), tožena stranka za ugotovitev ničnosti omenjenega člena leasing pogodbe ni imela pravnega interesa. Ker tožeča stranka ni prijavila pogodbeno dogovorjene odškodnine v stečajnem postopku nad toženo stranko in ker zato ta njena terjatev ni mogla biti ugotovljena v pravdnem postopku, tožeča stranka ne bo mogla biti poplačana iz stečajne mase v tem obsegu. Ker pa se ugotovitev ničnosti 8. člena leasing pogodbe nanaša ravno na ta del ugotovitve obstoja terjatve, pa tožena stranka za to ugotovitev ni izkazala pravnega interesa v smislu drugega odstavka 187. člena ZPP. Tožena stranka namreč ne bi imela nobene pravne koristi od tega, da bi sodišče ugotovilo ničnost 8. člena leasing pogodbe oziroma sploh ne bi imela nobene druge pravne koristi od vložitve takšne tožbe. Zato se sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo potrebno spuščati v utemeljenost zatrjevane ničnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke tudi v tem delu ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP v zvezi s 3. točko 380. člena ZPP spremenilo in tožbo tožene stranke na ugotovitev ničnosti 8. člena leasing pogodbe zavrglo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena tudi glede I.2. točke izreka, II.2. točke izreka in III. točke izreka.

Sodišče prve stopnje je sicer povsem pravilno pravno opredelilo leasing pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama. Zato se glede narave te pogodbe sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge v sodbi sodišča prve stopnje. Pravilno so bile ocenjene določbe pogodbe ter izpovedbe zaslišanih prič P. K., P. D. in M. M. Strinja pa se sodišče druge stopnje s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo, da je uporabnina enaka kot so znašali obroki pri leasing pogodbi. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določbo prvega odstavka 549. člena ZOR, kar pa ni pravilno. Prodaja na obroke je urejena v 6. odseku sedmega oddelka prodajne pogodbe (primeri prodaje s posebnimi dogovori). Drugi odstavek 542. člena ZOR določa, da se določbe tega odseka o prodaji na obroke uporabljajo le, če je kupec posameznik. Ker je tožena stranka pravna oseba, zato ni mogoča uporaba pravil o prodaji na obroke v smislu prvega odstavka 550. člena ZOR. Sicer pa se sodišče druge stopnje strinja s pravno opredelitvijo sodišča prve stopnje glede same vsebine leasing pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ki je zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo le-ta določen čas plačeval zakupnino. Ker sta stranki leasing pogodbe pravni osebi, pa sodišče prve stopnje pri odločitvi v tej zadevi ne bi smelo uporabiti določbe prvega odstavka 549. člena ZOR.

Vendar pa ta napačna pravna opredelitev sodišča prve stopnje za nadaljnjo odločitev niti ne bo bistvena. Učinki razdrte pogodbe, ki je nesporno bila razdrta med pravdnima strankama, so namreč urejeni tudi v splošnih določbah ZOR, to je v 132. členu ZOR. Ker tožena stranka ni plačala četrtega in petega obroka leasing pogodbe, je imela tožeča stranka vso pravico odpovedati zakupno pogodbo v smislu 584. člena ZOR, kot tudi na podlagi drugega odstavka 8. člena leasing pogodbe (v prilogi A1) zahtevati od leasingojemalca (tožene stranke) plačilo obrokov, ki so dospeli v času uporabe opreme pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da je imela tožena stranka, medtem ko je uporabljala opremo, tudi določene koristi od uporabe opreme. Cena opreme po leasing pogodbi je po 2. členu obsegala nabavno vrednost opreme ter stroške financiranja. Tudi priča P. K., ki je bil v času podpisa leasing pogodbe zaposlen pri tožeči stranki, je pojasnil, da je bila cena leasing pogodbe sestavljena iz cene, ki jo je tožeča stranka plačala proizvajalcu opreme, dodana je bila minimalna marža in stroški financiranja, to je cena denarja v štirih ali petih letih (glej list. št. 54). Sodišče prve stopnje je zato napačno najprej pobotalo zneska po četrtem in petem obroku, ki ga je bila dolžna tožena stranka plačati v skladu z 8. členom leasing pogodbe z zahtevkom tožene stranke na vrnitev plačanih treh obrokov (pobotana dva obroka). V primeru, če bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, bi tožena stranka ves čas trajanja leasing pogodbe uporabljala opremo za SMT linijo, prejela vrnjene plačane obroke, za uporabo opreme pa ne bi plačala ničesar. Na podlagi takšnega sklepanja sodišča prve stopnje je bilo dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje zmotno in tudi nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v omenjenem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi prvega odstavka 370. člena ZPP in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati namesto določb o prodaji na obroke določbe, ki jih ureja ZOR pri razdrtju pogodbe v splošnem delu, to je v 132. členu ZOR. Pri tem bo potrebno ugotoviti, koliko je znašala uporabnina za opremo in koliko so znašali drugi stroški, ki so bili sestavni del cene, dogovorjene v leasing pogodbi. Tožeča stranka ima v stečajnem postopku priznano izločitveno pravico na opremi, ki jo je po leasing pogodbi uporabljala tožena stranka (potrditvah pritožnika jo še sedaj uporablja, vendar pa sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ne odgovarja, ker se ne nanašajo na tožbeni zahtevek obeh strank - prvi odstavek 375. člena ZPP). Vendar pa bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati v ponovljenem postopku, da ima jemalec leasinga (tožena stranka) pravico zahtevati, naj tožeča stranka plača v stečajno maso znesek, ki presega najemnino, katero bi jemalec leasinga plačeval zgolj za samo uporabo in izkoriščanje stvari. Zato bo potrebno narediti natančen obračun, koliko je jemalec leasinga (tožena stranka) plačala nad zneskom za rabo stvari (več o tem glej Gospodarske pogodbe, druga knjiga, Gospodarski vestnik Ljubljana 1994, stran 105).

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje v pretežni meri, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (argumentum a contrario tretjega odstavka 166. člena ZPP).