Jedro

Priznanih dejstev (z izjemo, ki jo določa 1. odstavek 214. člena ZPP) ni potrebno, niti dopustno dokazovati. Takšna dejstva je sodišče dolžno vključiti tudi v podlago sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki 2/I izreka znesek 18.306,77 EUR zniža za 2.039,16 EUR, to je na znesek 16.267,61 EUR in se v tem delu, to je za glavnico v višini 2.039,16 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 16.1.2009 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 289,27 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe (točka 2/I) je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 18.306,77 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2/II izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka 2/III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje glede horizontalne (talne) hidroizolacije (postavka III/13). Opozarja, da sta tako tožena stranka kot D. J. izpovedala, da je horizontalna hidroizolacija v kleti sicer narejena, vendar je ni izvedla tožeča stranka, temveč delavci tožene stranke. D. J. je še pojasnil, da je tožeča stranka naredila tri strani kleti, to je vertikalno hidroizolacijo. Bistveno vprašanje torej ni, ali klet ima horizontalno hidroizolacijo ali ne, temveč kdo jo je naredil. Dokazno breme v zvezi s tem je bilo na tožeči stranki. Meni, da je bila postavka III/13 neupravičeno zaračunana. Nadalje se ne strinja z ugotovitvami sodišča v zvezi z že poravnanim delom terjatve. Opozarja na navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi iz katerih izhaja, da je bilo skupaj plačano 50.075,20 EUR oziroma pravilno 50.909,70 EUR, kar je tožeča stranka tudi upoštevala pri obračunu storitev. To jasno izhaja iz računa št. 19/2008 z dne 20. 12. 2008. Tožeča stranka pri obračunu ni upoštevala le zneska v višini 1.864.452,00 SIT oziroma 7.780,22 EUR oziroma dejansko 7.339,94 EUR (kompenzacije med družbo Z in H), saj je bila 6. 6. 2006 po navedbah tožeče stranke izvedena le verižna medsebojna kompenzacija v višini 4.909,51 EUR, preostanek dolga v višini 2.430,43 EUR pa je tožeča stranka poplačala neposredno upniku Z. Sodišče je tako povsem nekritično povzelo navedbo tožeče stranke, da je tožeča stranka plačala le 52.505,63 EUR, kar pa ne drži. Na to je tožena stranka opozorila že v točki 2 svoje pripravljalne vloge z dne 1. 10. 2009. Tožena stranka je tožeči stranki dejansko plačala skupaj 55.819,21 EUR. Sodišče prihaja s tem, ko šteje ugovor tožene stranke, da je bil del dolga v višini 4.909,51 EUR poravnan s kompenzacijo, nato pa tega ne upošteva, samo s seboj v nasprotje. Med strankama nikoli ni bilo sporno, da se vsa plačila, ki jih je tožeča stranka prejela s strani tožene stranke, nanašajo na plačilo storitev po vtoževanem računu. Sodišče za nasprotni zaključek ni imelo nobene podlage v navedbah strank. Drugačen zaključek je za toženo stranko tudi popolno presenečenje. Meni, da je s tem podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka bi bila tožeči stranki tako dolžna plačati kvečjemu 10.520,08 EUR oziroma 13.390,79 EUR. Tožena stranka sicer vztraja, da je tožeči stranki plačala 58.689,92 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke med drugim zahtevala tudi plačilo za izdelavo hidroizolacije tal s hladnim premazom in varjenim izotektom V4, na površini 120 m2, po ceni 3.200,00 SIT za m2. Pritožnica je tej postavki, to je postavki III/13 obračuna, ugovarjala. Trdila je, da to delo ni bilo nikoli opravljeno. Poleg zaslišanja toženke ter prič DJ in ML, je pritožnica, da bi se sodišče prepričalo, da v kleti ni bila narejena hidroizolacija tal, predlagala tudi ogled. Trditve, da je hidroizolacija bila narejena, vendar pa jo je v celoti izvedla toženka sama, tako pritožnica v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni dala.

6. Pritožbeno zatrjevanje, da ni sporno, da je hidroizolacija bila izvedena, pač pa je sporno vprašanje, kdo jo je izvedel, je torej pritožbena novota, ki je pritožnica ne opraviči (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče zato trditve, da je to delo pritožnica izvedla sama (oziroma njeni delavci), ne more upoštevati.

7. Posledično je neutemeljen tudi očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje svojo sodbo lahko opre le na dejstva, ki sta jih pravdni stranki navedli. Izjema velja le, če ugotovi namen nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki (primerjaj 7. člen ZPP). Drži sicer, da sta toženka in priča DJ poleg tega, da je hidroizolacija bila izvedena, izpovedala tudi o tem, da jo je izvedla toženka oziroma njeni delavci, vendar pa izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. Sodišče dejstev, ki jih ugotovi v teku dokaznega postopka, pred tem pa niso bila (pravočasno) zatrjevana, ne sme upoštevati (1). Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo.

8. Zaključek, da je tožeča stranka v celoti upravičena tudi do plačila te postavke, je tako pravilen, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

9. Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je pri izračunu, koliko tožena stranka tožeči stranki še dolguje, zmotno štelo, da je bil z njene strani plačan le znesek 52.505,63 EUR.

10. Tožeča stranka je v zvezi z (že) prejetimi plačili, ki jih je upoštevala pri obračunu storitev in računu št. 19/2008 (priloga A2) navedla, da je prejela: 3.500.000,00 SIT (po računu 11/06), 2.000.000,00 SIT (po računu 14/06), 400.000,00 SIT (po računu 7/06), 6.100.000,00 SIT (s kompenzacijo za parcelo) ter 200.000,00 SIT (v gotovini). Ta plačila naj bi skupaj znašala 50.075,20 EUR. Nadalje je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka tožeči preko kompenzacije med Z in družbo H plačala še 1.176.516,00 SIT oziroma 4.909,51 EUR. Ker tega pri izstavitvi računa ni upoštevala, je za znesek 4.909,51 EUR tožbeni zahtevek umaknila. Skupaj naj bi tako po izračunu tožeče stranke plačila tožene stranke znašala 52.505,63 EUR.

11. Tožena stranka je te navedbe prerekala le delno: opozorila je, da je tožeča stranka plačila, ki jih sicer priznava in naj bi jih upoštevala pri obračunu, napačno seštela. Pravilen seštevek potrditvi tožene stranke tako znaša 55.819,21 EUR in ne 52.505,63 EUR. Poleg tega je trdila, da je sicer tožniku plačala skupaj 58.689,92 EUR, kot je to ugotovljeno s pogodbo št. 08-11/2006. 12. Glede na to, da plačila v zneskih 3.500.000,00 SIT (14.605,24 EUR), 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR), 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR), 6.100.000,00 SIT (25.454,85 EUR), 200.000,00 SIT (834,58 EUR) in 1.176.516,00 SIT (4.909,512 EUR) niso bila prerekana, se štejejo za priznana (214. člen ZPP). Neprerekano je ostalo tudi dejstvo, da vsa ta plačila pomenijo delno plačilo v (končnem) obračunu navedenih del, torej del, ki so bila predmet te pravde. Tožnik jih je (sicer v napačnem seštevku – več o tem v nadaljevanju) pri izstavitvi računa, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, tudi upošteval. 13. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za ugotavljanje, ali se vsa plačila, ki jih je tožnik navedel in upošteval pri svojem obračunu kot delno plačilo, res nanašajo na dela, ki so bila predmet obračuna in računa št. 19/2008 ali ne, ter posledično tudi ne za ugotovitev, da se zneski 3.500.000,00 SIT, 2.000.000,00 SIT in 400.000,00 SIT, ki jih je tožnik sicer prejel, ne nanašajo na storitve, ki so bile obračunane z računom št. 19/2008. Priznanih dejstev namreč ni potrebno, niti dopustno dokazovati (primerjaj prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP) (2). Povedano drugače: sodišče resničnosti dejstev, ki niso bila prerekana in se štejejo za priznana, ne sme preverjati in jih je dolžno vključiti tudi v podlago sodbe. Drugačno ravnanje pomeni zanikanje pravice stranke, da (posredno) razpolaga z zahtevkom (3). Pritožba je v delu, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu dolga tožene stranke upoštevati vsa plačila, ki jih je tožnik navedel, zato utemeljena.

14. Njihov seštevek pa, kot je opozorila tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2009 (list. št. 35), ne znaša 52.505,63 EUR, ampak 55.819,21 EUR.

15. Tožena stranka pa v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno vztraja pri trditvi, da znaša skupen znesek plačil 58.689,92 EUR, to je toliko, kot izhaja iz gradbene pogodbe, oziroma trditvi, da je bilo plačano dodatno še 2.870,71 EUR.

16. Kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke, je do te razlike (4) prišlo 1. zaradi dejstva, ker je bil tožeči stranki s strani Z izstavljen račun za 440,28 EUR nižji znesek (namesto prvotnega zneska 1.864.452,00 SIT oziroma 7.780,22 EUR po predračunu, je bil račun izstavljen na znesek 1.758.943,20 SIT oziroma 7.339,94 EUR), in 2. dejstva, da je toženka s kompenzacijo plačala (le) 1.176.516,00 SIT oziroma 4.909,51 EUR, razliko v višini 2.430,43 pa je tožnik moral Z plačati sam (5). Da bi bila ta razlika kljub temu (na drug način) plačana, pa tožena stranka niti ni trdila.

17. Upoštevaje utemeljeno zaračunani znesek v višini 70.819,40 EUR in skupni znesek izpolnjene obveznosti v višini 55.819,21 EUR, znaša razlika, ki jo je tožena stranka dolžna še plačati, 14.993,19 EUR, z upoštevanjem 8,5 % DDV, pa 16.267,61 EUR.

18. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 354. in 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v točki 2/I prisojeni znesek znižalo za 2.039,16 EUR in tožbeni zahtevek v tej višini, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2009 dalje do plačila, zavrnilo. V preostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Sprememba odločitve na stroškovno odločitev ne vpliva. Uspeh tožeče stranke se je sicer zmanjšal, vendar ne v taki meri, da bi to narekovalo drugačno odločitev kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

20. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala del odločitve v višini 7.786,69 EUR. Uspela je delno, v višini 2.039,16 EUR, torej približno v 26 %. Sorazmerno temu uspehu je, upoštevajoč 154. člen ZPP, upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ji je, upoštevajoč vrednost, ki je v pritožbenem postopku sporna, priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 427,20 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 98,38 EUR ter takso za pritožbo v višini 567,00 EUR, skupaj 1.112,58 EUR. 26 % tega zneska znaša 289,27 EUR. To je tudi znesek, ki ga je tožeča stranka dolžna povrniti toženi kot izhaja iz izreka te sodbe.

21. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben. Pritožbene stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, zato tožeča stranka nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj tudi stališče J. Zobca v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 355

(2) Sodišče lahko dokazovanje takšnega dejstva odredi le, če misli, da ga je stranka priznala oziroma ga ni prerekala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (prvi odstavek 214. člena ZPP).

(3) Primerjaj stališče J. Zobca v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 365. (4) med višino zneska vseh plačil po gradbeni pogodbi (58.689,91 EUR) in (pravilnim) seštevkom plačil, ki jih tožnik priznal in pri obračunu upošteval (55.819,21)

(5) Seštevek zneskov 440,28 EUR in 2.430,43 EUR znaša 2.870,71 EUR.