Jedro

Tožnici sta formalni sospornici, ki sta v tožbi navedli skupno oceno vrednosti spora (dveh nedenarnih tožbenih zahtevkov). Taka skupna opredelitev pomeni nediferencirano vrednost, ker ni določena za vsak posamezen in samostojen tožbeni zahtevek. Ustaljeno stališče sodne prakse tega sodišča je, da ima navedba take nediferencirane vrednosti spornega predmeta enako posledico kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, torej nedovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora pri podjetju za geodetske storitve naročiti elaborat parcelacije za odmero dveh novih parcel od sedanjih parcelnih številk 302 in 308 k.o. ... (izrek pod točko I) in po opravljeni parcelaciji izpolniti obveznost iz dednega dogovora iz leta 1984 tako, da z vsako tožnico sklene pogodbo o brezplačnem prenosu lastninske pravice na po eni od novonastalih parcel (izrek pod točko II). Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP to vrednost navesti že v tožbi. Če je ne navede ali pa jo navede nepravilno, ima tudi toženec v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP možnost vplivati na navedbo vrednosti spornega predmeta.

Vrednost spornega predmeta se tudi v zvezi s pravico do revizije ugotavlja po določbah 39. in naslednjih členov ZPP. Zakon določa, kdaj se vrednosti seštevajo in kdaj se obravnavajo vsaka zase in samostojno. Tako se na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP pravica do revizije ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, kadar imajo različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev. Pravilo o ločenem obravnavanju vsakega zahtevka proti večim tožencem velja tudi za zahtevke več tožnikov, torej za formalno sosporništvo tako na pasivni kot tudi na aktivni strani.

V obravnavani zadevi sta dve tožnici vložili skupno tožbo, vsaka od njiju pa je zahtevala, da toženec naroči geometrsko odmero za dve parceli in nato z vsako tožnico sklene pogodbo o brezplačnem prenosu lastninske pravice na po eni novonastali parceli. Tožnici sta formalni sospornici v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj se njuna zahtevka ne opirata na isto dejansko podlago, ampak le na istovrstno dejansko in pravno podlago. Odločitev za vložitev tožbe je bila samostojna odločitev vsake posamezne tožnice, vsaka od njiju bi lahko drugače razpolagala s tožbenim zahtevkom, tudi odločitev sodišča bi lahko bila različna. Zato dejstvo, da sta vložili skupaj le eno tožbo, ne vpliva na drugačno ugotavljanje vrednosti spornega predmeta. Ta vrednost se ne sešteva, ampak se upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (primerjaj zadeve II Ips 468/98, II Ips 709/2005, II Ips 346/2006 in mnoge druge).

Tožnici sta v tožbi vrednost spornega predmeta označili z zneskom 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR). Ta skupna opredelitev pomeni nediferencirano vrednost, ker ni določena za vsak posamezen in samostojen tožbeni zahtevek. Ustaljeno stališče sodne prakse tega sodišča je, da ima navedba take nediferencirane vrednosti spornega predmeta enako posledico kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, torej nedovoljenost revizije.

Ob takem stanju ocene vrednosti spornega predmeta in ugotovitvi, da tudi toženec kljub omenjeni možnosti iz tretjega odstavka 44. člena ZPP temu ni ugovarjal, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP toženčevo nedovoljeno revizijo zavrglo in s tem tudi njegove priglašene revizijske stroške.