Jedro

Kriteriji gospodarske zbornice o določitvi plače direktorjev ne predstavljajo formalne podlage, pač pa le priporočilo strankam za določitev plače. Zato določba v individualni pogodbi o zaposlitvi, da je toženec upravičen do nižje plače, kot bi mu šla na podlagi kriterijev, ni nična, za toženca pa tudi ne veljajo določbe o minimalni plači, ker gre za poslovodno osebo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 5. točki izreka razveljavi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke D. d.o.o. do tožene stranke J.Z. v višini 4.177,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila (1. točka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke J.Z. do D. d.o.o. v višini 4.177,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje ne obstoji (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka J.Z. dolžna tožeči stranki D. d.o.o. plačati 4.177,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila, vse pod izvršbo (3. točka). Zahtevek tožeče stranke D. d.o.o., da je tožena stranka J.Z. dolžna plačati znesek 14.561,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila pod izvršbo, je zavrnilo (4. točka). Zavrnilo je zahtevek tožene stranke J.Z., da se ugotovi ničnost 9. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 1991 (5. točka). Sklenilo je, da se postopek med strankama za plačilo 6.516,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila ustavi (1. odstavek sklepa). Odločilo je, da je tožeča stranka D. d.o.o. dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.786,35 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po preteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (2. odstavek sklepa).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka sodbe ter 2. odstavek sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče v 5. točki izreka sodbe zavrnilo zahtevek tožene stranke, da se ugotovi ničnost 9. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 1991 in navaja, da toženec ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženec je v vlogi z dne 30. 6. 2010 zatrjeval le, da je določba 9. točke pogodbe o zaposlitvi v delu, ki določa plačo v višini 2,55-kratnika nična ter da je treba to določilo prezreti. Toženec je torej le ugovarjal, da bi moralo sodišče to določbo prezreti, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi, ta ugovor pa predstavlja predhodno vprašanje, ne pa tožbenega zahtevka, o katerem sodišče odloči o izreku sodbe. Tožbeni zahtevek v tem sporu je postavila le tožeča stranka. Glede prekluzije dokazov navaja, da na podlagi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjasniti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z 2. in 5. odstavkom tega člena, se ne upoštevajo. Skladno 286.a členom ZPP lahko sodišče strankam pred in med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja, dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale itd.. Tožeča stranka je v tožbi dne 6. 3. 2008 priložila izračune bruto razlike plače, ki jo je prejemal toženec in ki bi jo po pogodbi o zaposlitvi moral prejeti. Sodišče je tožečo stranko z dopisom z dne 6. 7. 2009 obvestilo, da glede na njen dopis z dne 3. 7. 2009 podaljšuje rok za dopolnitev tožbe s predložitvijo listinske dokumentacije še za 15 dni. Tožeča stranka je vložila vlogo, v kateri je podala pojasnila, listin pa ni vložila. Tožena stranka v nadaljevanju navaja katere listine tožeča stranka v rokih ni predložila in navaja, da je toženec z vlogo z dne 22. 2. 2010 ugovarjal prekluzijo za vse listine in navedel, da tožeča stranka ni pripravila vseh izračunov, ki mu jih je sodišče naložilo s sklepom. Sodišče prve stopnje je upoštevalo listinske dokaze tožeče stranke, čeprav niso bili predloženi ne samo na prvem naroku, temveč tudi zunaj rokov, ki jih je sodišče naložilo tožeči stranki. Po drugi stranki pa je sodišče brez razumnega razloga odstopilo od dokazov izračunov, ki jih je zahtevalo od tožeče stranke, čeprav bi lahko za izvedbo teh dokazov postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala na prvem naroku 28. 10. 2009. Na podlagi 34. člena ZDSS lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Preiskovalno načelo torej ne pomeni, da sodišče nadomešča obveznosti oziroma aktivnosti strank v postopku, saj so za zbiranje procesnega gradiva še vedno primarno odgovorne stranke skladno z razpravnim načelom, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo VDSS opr. št. Pdp 594/2007. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da si je tožena stranka v obdobju od januarja 2003 do avgusta 2004 neupravičeno izplačala znesek plač v višini 25.255,45 EUR, zato zahteva povrnitev izplačanih sredstev. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožencu v spornem obdobju obračunana plača v višjem znesku, kot bi morala biti po 9. točki pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je v marcu 1991 bila sklenjena kolektivna pogodba stanovanjskega podjetja D. d.o.o.. PKP v 11. členu določa, da se dela in opravila direktorja podjetja razvrščajo skladno s kriteriji za sklepanje pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavce ter delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi G.S.. Posebnega določila o plačilu direktorja PKP sicer ni imela. Tudi 9. točka pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 1991 določa, da sta se direktor in podjetje dogovorila, da se osebni dohodek direktorja, določen na osnovi 11. člena PKP zniža, pri čemer tožena stranka ocenjuje, da bi se morali upoštevati kriteriji za določitev direktorjeve plače. V času sklepanja pogodbe o zaposlitvi sta veljala ZTPDR in ZDR/90. V obdobju, ko tožeča stranka zahteva vračilo izplačanih plač, je že veljal nov ZDR/02. Določba 72. člena ZDR/2002 oziroma njen učinek, se ne razteza za nazaj, ampak velja le za pogodbe o zaposlitvi sklenjene v času veljavnosti te določbe. Na podlagi 49. člena ZDR pripada delavcu za delo osebni dohodek v skladu s splošnim aktom, usklajenim z družbenim dogovorom oziroma s kolektivno pogodbo in zakonom. Tožeča stranka nikoli ni poslovala z izgubo, manjšo donosnostjo ali ob nedoseganju poslovnih rezultatov. Toženec je tudi uveljavljal, da tožeča stranka v spornem obdobju ni bila mala družba, ampak je bila srednja družba. Toženec meni, da določba 9. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 1991 v delu, kjer je določena znižana plača v višini 2,55-kratnika, neveljavna oziroma nična. Na podlagi 86. člen OZ je pogodba, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična. Glede odgovornosti toženca se je postavilo dejansko in pravno vprašanje, ali si je toženec sam obračunaval in izplačeval previsoko plačo, torej njegov vpliv na obračun njegove plače. Priča M.K. je na zaslišanju 28. 10. 2009 izpovedala, da je bila dolžna preverjati ali se tožencu obračuna plača v skladu s pogodbo. Priča J.G. je izpovedala, da ji direktor ni nikoli naročil kako naj izplača njegovo plačo, obračunavala mu je po začetnem stanju. Toženec ni imel vpliva na obračun svoje plače. Glede verodostojnosti listin, ki jih je predložila tožeča stranka, je priča J.G. izpovedala, da je toženec kot direktor vedno podpisal vse plačilne liste, pri čemer je tožeča stranka v spis vložila določene plačilne liste, ki niso bile podpisane s strani direktorja oziroma toženca. Sodišče prve stopnje v bistvu ni dvomilo v nobeno listino tožeče stranke, čeprav je toženec ugovarjal, da predloženi podatki niso podprti. Toženec je zahteval, da tožeča stranka v spis vloži tudi vse plačilne liste ostalih zaposlenih delavcev, sodišče pa se je pri tem zadovoljilo s plačilnimi listami za dva meseca. Toženec kot direktor ni odrejal, kakšne plače se bodo obračunavale in izplačevale v podjetju, tako zanj kot za ostale delavce. Toženec je kot direktor določal vrednost točke (število točk za vsako delovno mesto je bilo navedeno v PKP) ter stimulacijo za vodilne delavce, za ostale delavce pa so stimulacijo določali vodje profitnih centrov. Tožencu je bilo kršeno načelo kontradiktornosti ter onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Glede pobotnega ugovora je toženec v vlogi z dne 30. 6. 2010 v pobot uveljavljal svoje terjatve iz naslova razlike v plači iz naslova minulega dela za leti 1999, 2000, 2001 in 2002 v skupnem znesku 38.478,11 EUR. Tožeča stranka je sodišču dokazovala s plačilnimi listami, da mu je bil dodatek za minulo delo obračunan. Sodišče navede, da so terjatve za obdobje 1999 do 2002 zastarale na podlagi 314. člena OZ, takšno pravno stališče pa je zmotno. Toženec je uveljavljal pobotni ugovor tudi terjatve iz naslova neizplačanih plač v višini 25 % v obdobju za februar 2003 do avgusta 2003 ter od januarja 2004 do junija 2004 višini 18.847,26 EUR. Glede odpravnine je sodišče navedlo, da ni podal trditvene podlage niti pravne osnove, ni predložil nobenih dokazov v zvezi s to terjatvijo, zato ni upravičen do odpravnine. Terjatve toženca, ki jih je uveljavljal v pobot niso zastarale. Tožencu je delovno razmerju res prenehalo zaradi izredne odpovedi, funkcija direktorja pa mu ni prenehala zaradi te odpovedi. Toženec je navedel, da zahteva odpravnino skladno z določili kriterijev za manegerje. Sodišče je posledično navedenemu nepravilno odločilo o stroških postopka. Toženec priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu glede odločitve o odločitvi glede delne ničnosti pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, ko to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter z vpogledom v sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 14/2005 delni redni izpisek iz sodnega registra, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Spg 62/2007, sodbo opr. št. Pd 283/2004, sklep opr. št. Pdp 1014/2007 ter listine iz spisa opr. št. Pd 282/2008, je sodišče ugotovilo, da je neutemeljen pritožbeni ugovor toženca, da pooblaščenka tožeče stranke nima pooblastila zakonitega zastopnika za zastopanje, ki ga je sicer podpisal M.P., pri čemer iz sodnega registra z dne 12. 6. 2009 izhaja, da je kot zakoniti zastopnik naveden M.P. z datumom pooblastila 21. 5. 2005. Torej je imel pooblaščenec tožeče stranke zakonito pooblastilo za zastopanje v predmetni zadevi.

Glede na podane pritožbene ugovore glede prekluzije pritožbeno sodišče navaja, da po določbi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjasniti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo tudi določila 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ki v 34. členu ureja preiskovalno načelo v postopkih v individualnih delovnih sporih in določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. ZPP tudi v 285. členu ZPP ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje v okviru navedenega načela materialnega procesnega vodstva vodilo spor in od strank zahtevalo, da podajo vsa potrebna pojasnila, da bi sodišče glede na podane dokazne predloge strank odločilo v predmetni zadevi. Tako po oceni pritožbenega sodišča ne gre za identično situacijo, na katero se sicer sklicuje pritožba in sicer opr. št. Pdp 594/2007. Ob navedenem se pritožbeno sodišče tudi sklicuje na zadevo opr. št. VIII Ips 175/2009, kjer je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodno prakso, navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje ob razčiščevanju določenih spornih vprašanj v ponovljenem postopku (po potrebi tudi v okviru materialnega procesnega vodstva) upoštevati, da je bila konkretno tožnica dolžna upoštevati sprejeta pravila in uveljavljene smernice delodajalca.

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ob navedenem pa je kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nekaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, kot to določa 191. člen OZ. Tožeča stranka v predmetnem sporu uveljavlja povračilo preveč izplačanih plač za obdobje od marca 2003 do konca julija 2004, pri čemer je tožeča stranka po izračunih napravila izračun, tako da je upoštevala tožnikove dejansko prejete plače v višini bruto 79.619,91 EUR oziroma 39.948,23 EUR neto in plačo, ki je tožniku dejansko pripadala na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 1990, v kateri sta se stranki dogovorili, da se direktor (toženec) in podjetje (tožeča stranka) dogovorita, da se osebni dohodek direktorja, določen na osnovi 11. člena kolektivne pogodbe podjetja zmanjša za 15 % in znaša 2,55 doseženega povprečnega bruto osebnega dohodka na delavca podjetja mesečno. Po takšnem izračunu bi tako toženec moral prejeti 64.641,43 EUR bruto plačo oziroma 35.742,47 EUR neto. Navedena pogodba je veljala za celotno sporno obdobje in je bila podpisana dne 30. 5. 1991, pri čemer je veljala tudi kolektivna pogodba stanovanjskega podjetja tožeče stranke z dne 23. 3. 1991, kjer 11. člen kolektivne pogodbe določa, da se pogodbeni stranki dogovorita, da se dela in opravila direktorja podjetja razvrščajo skladno s kriteriji za sklepanja pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavce ter delavce s posebnimi pooblastili in obveznostmi v gospodarstvu G.S.. Sodišče je v postopku na osnovi izpovedi priče D.G. ugotovilo, da je tožeča stranka tožencu izplačevala plačo s količnikom 2,55 povprečne plače v Republiki Sloveniji, za drugo polovico pa upoštevala polovico povprečne plače na zaposlenega v gospodarski družbi, upoštevajoč zadnje podatke o trimesečnih povprečjih teh zneskov.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami v pritožbi, da toženec ni postavil zahtevka za ugotovitev ničnosti 9. točke pogodbe o zaposlitvi, kot je odločalo o tem sodišče prve stopnje in zahtevek toženca zavrnilo, pač pa je toženec dejansko v postopku uveljavljal ugovor ničnost glede 9. točke pogodbe o zaposlitvi, kar bi sodišče moralo odločati v smislu predhodnega vprašanja in ne kot tožbenega zahtevka toženca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo.

Ni pa mogoče slediti pritožbenemu ugovoru (predhodno vprašanje), da je določilo pogodbe o zaposlitvi v 9. točki nično, pri čemer naj bi se plača izračunavala pravilno le na osnovi kriterijev. OZ v 86. členu ureja ničnost in določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Navedena pogodba o zaposlitvi pa ni nična, pri čemer tudi ni mogoče šteti, da gre za neodtujljive pravice delavcev, saj je bil toženec direktor, in zanj ne veljajo določila delovnopravne zakonodaje in kolektivne pogodbe o neodtujljivih pravicah oziroma o minimalni plači. Kriteriji gospodarske zbornici o določitvi plače direktorjev ne predstavljajo formalne podlage, pač pa le priporočilo strankam za določitev plače, pri čemer pa je plača lahko višja ali nižja kot je določena po kriterijih. 11. člen kolektivne pogodbe tožeče stranke določa, da se pogodbeni stranki dogovorita, da se dela in opravila direktorja podjetja razvrščajo skladno s „kriteriji za sklepanje pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavcev ter delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu“ G.S., pri čemer pa je poudariti, da so kriteriji le priporočila za sklepanje manegerskih pogodb. V času, za katerega tožeča stranka zahteva vrnitev plač, je veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR/2002), ki v 72. členu ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in določa, da poslovodne osebe lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s posameznimi obveznostmi, med drugim tudi v zvezi s plačilom za delo, kot to določa 4. alinea navedenega člena. Ob navedenem pa je tudi poudariti, da tudi kriteriji določajo možnost zmanjševanja plač manegerjev v primeru poslovanja z izgubo, manjšo donosnostjo ali ob nedoseganju poslovnih rezultatov. Med strankama je veljala pogodba o zaposlitvi, ki določa plačo direktorja v 9. točki. Glede na navedeno je sodišče torej tudi pravilno ugotovilo, da ne obstaja v pobot postavljena terjatev toženca iz plačila naslova minulega dela za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2002, saj je tožeča stranka tožencu tudi sicer izplačevala plačo višjo plačo kot bi mu sicer šla po pogodbi o zaposlitvi in torej njegova terjatev iz naslova minulega dela ne more obstajati. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je priča D.G. pojasnila, da je bilo na navodilu ob specifikaciji plače predloženo tudi navodilo v zvezi s plačo direktorja, ki ga je dne 28. 12. 1999 napisal in podpisal direktor in ki je glede izplačila dajal navodila strokovnim službam.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče odločati po pobotnem ugovoru glede izplačila odpravnine, ki ga je toženec podal na obravnavi 5. 10. 2010, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec navedeno navajal le v okviru navedb in navajal, da je na podlagi kriterijev za manegerje direktor v primeru razrešitve upravičen do odpravnine v višini šestih zadnjih plač, pri čemer pa toženec ni v pobot uveljavljal morebitne terjatve v določeni višini, pač pa le navajal, da gre za odpravnino v višini šestih zadnjih plač, pri čemer je poudariti, da sodišče lahko odloča le o konkretno postavljenem zahtevku, ne pa od navedbah v postopku. Ker toženec ni postavil nikakršnega zahtevka, sodišče o navedenem niti ni moglo odločati, saj sodišče lahko odloča le v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov.

Glede kršitve načela kontradiktornosti pritožbeno sodišče navaja, da je načelo kontradiktornosti eno od temeljnih načel pravdnega postopka, ki se izraža kot dolžnost sodišča, da vsaki od strank da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, po drugi strani pa se kaže v tem, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu, kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navajati vsa dejstva na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To pravilo je v individualnih delovnih sporih korigirano v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1), ki sicer določa preiskovalno načelo in določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje z načinom vodenja postopka po oceni pritožbenega sodišča ni kršilo navedenega načela in je v postopku povsem enakopravno obravnavalo obe stranki v postopku in glede na zahtevnost spora pri tem upoštevalo tudi načelo materialnega procesnega vodstva, ki ga sicer ureja 285. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj pritožbeno sodišče presoja navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka pravilno na podlagi 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, upoštevajoč pri tem uspeh strank v pravdi. Navedba toženca, da sodišče ni priznalo stroškov za sodno takso za odgovor na tožbo v višini 126,28 EUR ne vpliva bistveno na odločitev, saj je šlo za postopek z visokimi vrednostmi in to ne vpliva na višino odmerjenih stroškov, kjer je sodišče sicer odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.786,35 EUR.