Jedro

V osnovo za dohodnino se všteva letni znesek bruto OD, zmanjšan za plačane prispevke za socialno varnost. Podatke o višini bruto OD in višini plačanih prispevkov mora v davčni napovedi navesti davčni zavezanec. Če pa davčni zavezanec podatkov o plačanih prispevkih v davčni napovedi ne navede, ker jih od delodajalca ni dobil, jih mora v ugotovitvenem postopku ugotoviti davčni organ tako, da jih zahteva od delodajalca, po potrebi pa tudi od drugih organov, ki so dolžni davčnemu organu na njegovo zahtevo dati podatke, ki so potrebni za odmero dohodnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 18.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 31.10.1992, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1991. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila dohodnina tožnici odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je navedla v napovedi za odmero dohodnine za leto 1991, iz katerih izhaja, da je tožnica v letu 1991 prejela 303.690,00 SIT ter, da normirani stroški znašajo 7.365,00 SIT. Glede na navedeno je prvostopni upravni organ tožnici utemeljeno odmeril dohodnino od osnove 296.325,,00 SIT in od te osnove tožnici pravilno odmeril dohodnino v znesku 74.104,00 SIT ter pravilno odločil, da je tožnica za leto 1991 dolžna plačati dohodnino v znesku 72.447,00 SIT, ki predstavlja razliko med navedenim zneskom in že plačano akontacijo dohodnine. Pritožbeni ugovor, da je pri odmeri dohodnine nepravilno upoštevan znesek 285.280,00 SIT, tožena stranka zavrača, ker je tožnica višino plače v navedenem znesku sama navedla v napovedi za odmero dohodnine.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da ji delodajalec ni poslal podatkov o plačanih davkih in prispevkih, ki jih je po zakonu dolžan obračunati in odvesti, zato napovedi za odmero dohodnine ni izpolnila v skladu z zakonom. Te podatke bi zato moral ugotoviti upravni organ glede na to, da je po določbi 6. člena zakona o dohodnini osnova za dohodnino letni znesek plače,zmanjšan za prispevke za socialno varnost in posebne prispevke, uvedene z zakoni. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je presodilo zakonitost izpodbijane odločbe v okviru tožbenih navedb. V obravnavanem primeru je sporna osnova za odmero dohodnine za leto 1991. Pravna podlaga za odmero dohodnine za leto 1991 je zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 - ZDOH). Kaj predstavlja osnovo za dohodnino, je določeno v 6. členu navedenega zakona. Po prvi alinei 6. člena tega zakona se v osnovo za dohodnino všteva letni znesek bruto osebnega dohodka, zmanjšan za plačane prispevke za socialno varnost. Da bi prvostopni upravni organ tožnici odmeril dohodnino od tako ugotovljene osnove iz predloženih upravnih spisov ne izhaja. Iz tožničine napovedi za odmero dohodnine namreč izhaja, da je njen bruto osebni dohodek pri obrtniku D.F. v letu 1991 znašal 285.280 SIT. Navedeni znesek je prvostopni upravni organ vštel v osnovo za dohodnino, ne da bi ga zmanjšal za plačane prispevke za socialno varnost, kot to določa zakon. Tožnica v napovedi za odmero dohodnine zneska prispevkov za socialno varnost sicer ni vpisala toda v pripombi je navedla, da ji je delodajalec posredoval le letni znesek bruto osebnega dohodka ter povprečni mesečni bruto in neto osebni dohodek, ne pa tudi zneska plačanih prispevkov. Ker pa je, glede na navedeno zakonsko določbo, podatek o višini plačanih prispevkov za socialno varnost bistven za odločitev o stvari, bi moral upravni organ izvesti ugotovitveni postopek in glede na tožničine pripombe, podatek o plačanih prispevkih zahtevati od delodajalca, po potrebi pa tudi od pristojnih organov, ki so po določbi 90. člena zakona o dohodnini, dolžni davčnemu organu na njegovo zahtevo dati podatke, ki so potrebni za odmero in izterjavo dohodnine. Ker prvostopni organ tako ni ravnal, je s tem kršil določbo 7. in 142. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar je prvostopna odločba nezakonita. Pomanjkljivosti v postopku bi morala odpraviti tožena stranka 242. člen ZUP, pa jih ni, zato je nezakonita tudi izpodbijana odločba.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podalagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ji ga je sodišče tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).