Jedro

Zakon niti primeroma več ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Ta se je že izrekla, da gre pri navedeni določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno.

Ravno v primeru, kot je konkretni, ko delavec zatrjuje, da ga je delodajalec nagnal z dela in da je nato čakal, da ga pozove nazaj na delo, delodajalec pa navaja, da je delavčev odhod z dela razumel kot njegovo odločitev, da pri njem noče več delati, je delavcu treba omogočiti, da na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pojasni razloge za svojo odsotnost z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2013 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga za čas od 31. 5. 2013 prijavi v socialna zavarovanja in v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ter mu za čas do vrnitve na delo obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 783,66 EUR oziroma v znesku minimalne plače, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto nadomestila plač. Tožnikov zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik od 31. 5. 2013 do 7. 6. 2013 ni prihajal na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Presodilo je, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, saj je tožnik s svojimi besedami, da tako ne bo delal, in ravnanjem, ko je dal na mizo kartico telefona, telefon in ključe poslovnih prostorov, jasno in nedvoumno pokazal, da pri toženi stranki ne želi več delati in da ga na delo ne bo več, kar se je nato tudi zgodilo. Ocenilo je, da zaradi porušenega medsebojnega zaupanja od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da s tožnikom delovno razmerje nadaljuje do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ocenilo je, da bi tožnik moral imeti možnost pojasniti razloge za svojo odsotnost z dela. Opozorilo je, da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik dejansko zavrnil delo in da dogodki dne 30. 5. 2013 ne pomenijo, da je tožnik izkazal jasno namero, da se ne bo zagovarjal in da se ne bo vrnil v službo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je med strankama nesporno, da je tožnik 30. 5. 2013, potem ko ga je direktor opozoril, da samovoljnega koriščenja dopustov ne bo več odobril, vrnil ključe garderobne omarice in SIM telefonsko kartico, ter odšel z dela. Ob tem naj bi tožnik povedal, da ga na delo ne bo več in po tem na delo tudi dejansko ni prišel. Tožnik naj bi s tem de facto, torej ne pisno, ampak s konkludentnim ravnanjem, odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V takšnem primeru pogodbo formalno odpove delodajalec na podlagi določbe četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je podana, ker se je sodišče druge stopnje sklicevalo na ravnanje tožnika z dne 28. 5. 2013, čeprav tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi zavrnitve dela 28. 5. 2013 ali 29. 5. 2013. V podobnem primeru je pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 1039/2004 odločilo, da je ravnanje delavca, ki naznani, da ga ne bo na delo, čeprav je vedel, da bi moral delati, razlog, zaradi katerega bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker delodajalec delavca ni vabil na zagovor, čeprav je bilo ugotovljeno, da je vsakršna komunikacija med strankam prekinjena in da jo je prekinil delavec, ki je pred tem napovedal, da ga ne bo na delo, ter je vrnil ključe in druge delodajalčeve stvari, je v nasprotju z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Kasnejše sklicevanje tožnika na kršitev pravice do zagovora je nepošteno in po mnenju tožene stranke pomeni zlorabo pravic v smislu določbe 7. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bili podani, ker se je sodišče druge stopnje nerelevantno sklicevalo na dogajanje 28. 5. 2014, čeprav to ni bilo razlog, zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Vendar pa zgolj zaradi navedenega izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bilo možno preizkusiti, kar je jedro bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni presojalo utemeljenosti odpovednega razloga, temveč je zahtevku ugodilo izključno zaradi kršitve obveznosti delodajalca, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor, glede tega pa so razlogi izpodbijane sodbe povsem jasni in med njimi ni nobenega nasprotja.

8. Tudi sicer je nerazumljiv revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revizija takšna nasprotja niti ne zatrjuje, temveč opozarja le na nerelevantnost dogodkov z dne 28. 5. 2014, kar pa ne pomeni zatrjevane protispisnosti. Drugih oziroma drugačnih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja, zato jih revizijsko sodišče tudi ni ugotavljalo.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da okoliščine, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje, niso takšne, da bi bilo zaradi njih od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Zakon niti primeroma več ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Ta se je že izrekla, da gre pri navedeni določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno.

10. Sodišče prve stopnje je štelo, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ker naj bi 30. 5. 2013 s svojimi besedami, da tako ne bo delal in ravnanjem, ko je dal na mizo telefonsko kartico ter ključe poslovnih prostorov, jasno in nedvoumno pokazal, da pri toženi stranki ne želi več delati in da ga na delo ne bo več, kar se je nato tudi zgodilo. Tudi po presoji revizijskega sodišča navedene okoliščine niso takšne, da bi toženo stranko v resnici odvezale obveznosti, da tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Ravno v primeru, kot je konkretni, ko delavec zatrjuje, da ga je delodajalec nagnal z dela in da je nato čakal, da ga pozove nazaj na delo, delodajalec pa navaja, da je delavčev odhod z dela razumel kot njegovo odločitev, da pri njem noče več delati, je delavcu treba omogočiti, da na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pojasni razloge za svojo odsotnost z dela. V zadevi, ki je po dejanskem stanju zelo podobna obravnavani, je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 323/2016 z dne 4. 4. 2017 zavzelo stališče, da tožnikov nenaden odhod z dela in opustitev obvestila, zakaj je odsoten, vrnitev delovne obleke itd., ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

11. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti. Zato je nerazumljiva revizijska navedba (ki dejansko sicer pomeni povzemanje argumentov sodišča prve stopnje), da tožena stranka tožniku (v odpovedi) ničesar ni očitala, temveč je želela zgolj to, da tožnik opravlja delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku očitala, da ni prišel na delo in da je ni obvestil o razlogih za odsotnost, kar je eden od taksativno naštetih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), obenem pa predstavlja tudi kršitev obveznosti obveščanja, kot je opredeljena v 36. členu ZDR-1. Tožnik bi zato moral imeti možnost, da na zagovoru pojasni tako razloge za izostanek z dela kot razloge zaradi katerih tožene stranke o tem ni obvestil. 12. Prav tako ni možno slediti revizijskim navedbam, da naj bi v primerih, ko delavca ni na delo, o razlogih za odsotnost pa delodajalca ne obvesti, delovno razmerje prenehalo s konkludentnim ravnanjem delavca, kljub temu, da nato izredno odpoved v pisni obliki sestavi delodajalec. Za razlogovanje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi konkludentnih ravnanj delavca v zakonu ni podlage. Nasprotno. Ravnanje, ki ga navaja revizija, je z zakonom izrecno predviden razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Revizija tožniku neutemeljeno očita zlorabo pravic v smislu 7. člena OZ. Ni možno govoriti o zlorabi pravic, če delavec v sodnem sporu, kot razlog za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uveljavlja kršitev z zakonom in konvencijo MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, predpisane obveznosti delodajalca, da delavcu pred odpovedjo omogoči zagovor. Tožnik z uveljavljanjem kršitve navedene obveznosti svojih pravic ni izvrševal v nasprotju z zakonom in tudi ne v nasprotju s temeljnimi načeli OZ (prvi odstavek 7. člena OZ) in tudi ni onemogočal ali oteževal izpolnitve obveznosti tožene stranke (drugi odstavek 7. člena OZ), temveč je bila tožena stranka tista, ki je ravnala v nasprotju z zakonsko obveznostjo, da tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.