22. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 72/2006 z dne 5. 4. 2006 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. K 205/2004 z dne 5. 10. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, v katerem je nastopal kot oškodovanec kot tožilec (subsidiarni tožilec).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, drugostopenjskemu sodišču pa, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

3.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Po tretji alineji prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki se je končal z izpodbijano oprostilno sodbo, nastopal kot subsidiarni tožilec.

5.Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Enako je Ustavno sodišče odločilo v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer