Jedro

Višina odškodnine zaradi zvina vratne hrbtenice.

Strah za drugega ni pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. točki potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 1.121,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2003 dalje in ji povrniti 569,67 EUR pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo odškodnine v zvezi z zvinom vratne hrbtenice.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka glede zavrnilnega dela iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Meni, da je za vsako vrsto škode določena premajhna odškodnina in da bi morala prejeti vse, kar je zahtevala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer napada sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, prav tako pa tudi ne, v čem naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Pritožba napada le višino odškodnine, to pa pomeni, da se ne strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako poleg razlogov, ki so navedeni v pritožbi, sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (1. in 2. odst. 350. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene kršitve in da je tudi materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi preostanka tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Tem razlogom le še dodaja: Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da gre za zvin vratne hrbtenice pri tožnici, ugotovilo, da so vse bolečine skupaj trajale le dober mesec, nevšečnosti pa so bile minimalne (trikrat pregledi, dvakrat rentgensko slikanje, povijanje z brisačo). Odškodnina v znesku 1.300,00 EUR je torej določena pravilno, višja odškodnina pa tožnici ne gre.

Kar zadeva strah, je sodišče prve stopnje zapisalo izčrpne razloge, pri tem pa velja pripomniti, da strah za drugega (strah glede nerojenega otroka sopotnice) ni pravno priznana škoda. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu, je znesek 300,00 EUR, kolikor je določilo sodišče prve stopnje, popolnoma primeren. Višji znesek ji ne gre.

Kolikor gre za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje upoštevalo celo začasno zmanjšanje, čeprav gre v takem primeru odškodnina le izjemoma (1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Kaj predstavlja 2% zmanjšanje življenjske aktivnosti, na kar se sklicuje pritožba, pa ni jasno, kot tudi ni jasno, kakšne duševne bolečine naj bi zaradi takega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica trpela. Nobenih pomislekov ni zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je odškodnino za to vrsto škode dosodilo v znesku 2.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako v skladu s 1. odst. 179. čl. OZ. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. čl. ZPP.

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo glede na sklep predsednika Vrhovnega sodišča Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 o prenosu pristojnosti za sojenje v določenih Cp zadevah z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.