Jedro

Ker pisna izjava o prenehanju delovnega razmerja, na kateri je tožnikov podpis, ni bila naslovljena na toženo stranko in ni dokazano, da je tožnik takšno izjavo hote izročil toženi stranki, ni šlo za odpoved delovnega razmerja v skladu s 1. točko 1. odstavka 100. člena ZDR (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 9.1.2002 in 28.1.2002, o prenehanju delovnega razmerja in ugotovilo, da tožniku z 31.12.2001 delovno razmerje ni zakonito prenehalo in še traja ter ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti neprekinjene pravice iz delovnega razmera. Ugotovilo je, da pravno upoštevna volja za odpoved delovnega razmerja na strani tožnika ni bila podana, tako da se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na listino s tožnikovim podpisom in zapisano izjavo o odpovedi delovnega razmerja, na kateri je naveden datum 30.11.2002. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da glede na ugotovljene okoliščine ni dokazano, da je hotel tožnik toženi stranki podati pisno izjavo o prenehanju oziroma odpovedi delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in se v njej pavšalno sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi in listinami v spisu, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče. Hkrati je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da s tožnikove strani ni šlo za podajo izjave v smislu določb 1. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), oziroma 1. točke 1. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), to je izjave, da mu delovno razmerje preneha, oziroma da želi prekiniti delovno razmerje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Zanikal je obstoj revizijskih razlogov in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP), tako da je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev dejanskega stanja pred nižjima sodiščema, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe.

Ob ugotovitvah, da je direktor tožene stranke našel listino, ki naj bi predstavljala odpoved delovnega razmerja oziroma izjavo tožnika, da pri tožbeni stranki ne želi več delati, na delovni mizi, ki jo je občasno uporabljal tudi tožnik, da listina ne vsebuje naslovnika in da ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožena stranka navedena na kuverti, v kateri se je listina nahajala ter da direktor tožene stranke s tožnikom ni niti poskušal razčistiti, ali gre za njegovo dejansko izjavo v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja, tožnik pa je podajo takšne izjave toženi stranki vseskozi zanikal, je imelo sodišče podlago za zaključek, da ni dokazana tožnikova volja za podajo izjave, da ne želi več delati pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da predvsem ni dokazano, da bi tožnik toženi stranki takšno izjavo hote izročil. Tak dokazni zaključek, na katerem temeljita sodbi nižjih sodišč, ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč ga je sodišče sprejelo na podlagi določb 8. člena ZPP o prosti oceni dokazov. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Neobrazložena odklonitev sicer fakultativnega predloga za zaslišanje priče s strani sodišča prve stopnje bi lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je tožnik v skladu s 1. in 2. točko 1. odstavka 370. člena ZPP v reviziji ne more več uveljavljati, ker je predhodno ni uveljavljal v pritožbenem postopku.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) delavcu preneha delovno razmerje, če pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje. Gre za nedvoumno pisno izjavo, podano delodajalcu. Ker pisna izjava z dne 30.11.2001, na kateri je sicer tožnikov podpis, ni bila naslovljena na toženo stranko in ni dokazano, da je tožnik takšno izjavo toženki hote izročil, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da ne gre za izjavo oziroma odpoved delovnega razmerja v smislu navedene zakonske določbe. Glede na to tožena stranka ni imela podlage za izdajo spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zato ju je sodišče v skladu z zahtevkom utemeljeno razveljavilo.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče soglaša tudi z nadaljnjim razlogom za razveljavitev spornega dokončnega sklepa. To je, da je tožena stranka o tožnikovem ugovoru odločila v nasprotju z 2. odstavkom 81. člena ZTPDR, ne da bi tožniku omogočila navzočnost ob obravnavi njegovega ugovora.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora (1. odstavek 155. člena ZPP).