Jedro

Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3. odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen prej veljavnega ZVO, kot tudi novega ZVO-1). Tudi intenziven in trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja, lahko pa ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Dejstvo, da Republika Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami, pač pa je zato treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja. Tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR).

Zato ni ustrezna primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot pa je obravnavana tu).

Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko tako, da obsega vsako psihično neugodje. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor uveljavlja, pravočasno (v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga je mogoče upoštevati tudi, če ga uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. Od pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je namreč rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom tega pride stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne obresti (378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava zamudne obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe dalje, pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne podlage in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi predpisov, ki ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju ne vsebuje več).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se: odškodnina, določena v

1. odstavku sodbe sodišča prve stopnje, zniža na 800.000,00 SIT in se tožbeni zahtevek zavrne tudi v presežku nad 800.000,00 SIT do

5.000.000,00 SIT, pravdni stroški, določeni v 4. točki izreka sodbe, zvišajo na 838.228,00 SIT. V ostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v nespremenjenem obsodilnem delu (torej glede 800.000,00 SIT z obrestmi in glede pravdnih stroškov v

3. točki izreka). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 183.000,00 SIT v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodbe dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 449.412,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodbe, tožeča pa je dolžna toženi plačati

187.071,00 SIT pravdnih stroškov prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodbe. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka glede na čas trajanja posega in njegovo intenziteto. Tožnik že 35 let trpi negativne posledice onesnaževanja s smradom s strani tožene stranke.

Trajanje posega v njegove osebnostne pravice je torej izredno dolgotrajno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je glede na okoliščine konkretnega primera primerna denarna odškodnina za 25 let duševnih bolečin tožnika, ki jih trpi zaradi posega toženkinega delovanja v njegovo osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja 5.000.000,00 SIT. Glede na to da prvostopenjsko sodišče v preostalem delu obrazložitve povzema navedbe tožeče stranke, da posegi trajajo že več kot 35 let, je mogoče, da je sodišče pri zapisu številke 25 napravilo pisno pomoto. Kljub temu pa je to številko treba sprejeti kot ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na čas trajanja posega v tožnikove osebnostne pravice. Zato tožeča stranka to dejansko ugotovitev izpodbija s pritožbo in ponavlja, da je poseg trajal več kot 35 let, kar med strankama ni sporno. Glede na to je treba odmeriti višjo denarno odškodnino, kot je bila tožniku prisojena. Sicer pa bi moralo sodišče v vsakem primeru prisoditi višjo denarno odškodnino, torej ne glede na ugotovitev, ali je poseg trajal 25 ali 35 let. Obe časovni obdobji sta namreč tako dolgi, da predstavljata večji del življenja posameznika. Torej je tožnikovo življenje skoraj v celoti prežeto z neprijetnostmi, ki jih doživlja zaradi smradu, ki prihaja s strani tožene stranke. Že zgolj zaradi trajanja posega je zato potrebno prisoditi višjo odškodnino, kot je bila prisojena tožniku. Tožnikov položaj je mogoče enačiti s položajem trajnega invalida, katerega celotno življenje je zaznamovano z določenimi težavami oziroma nelagodnostmi. Ker prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da predstavlja smrad stres za ljudi in da se posledice odražajo v slabem počutju, večji obolelosti, razdražljivosti in alergijah, bi ob pravilni uporabi materialnega prava morala biti prisojena višja odškodnina.

Pri presoji in določitvi primerne denarne odškodnine, bi se sodišče prve stopnje lahko in moralo opreti na neposredna opažanja izvedenke.

Povedala je, da je na kraju, kjer tožnik živi, prisoten tako intenziven smrad po prašičih, da ne bi zaznala smradu, tudi če bi tožnik imel 100 krav v hlevu, ter da je vonj prašičev specifičen, oster, intenziven, prašiči oziroma njihovi iztrebki oddajajo specifične vonjave zaradi specifičnega načina prehranjevanja, v plinu so amoniak, sulfiti, nitrati. Upoštevati je treba tudi, da gre za

9.000 prašičev. Nadalje je povedala, da se smrad širi iz hlevov preko oken, prisilne ventilacije iz lagun in da sama tu ne bi nikoli živela. Pri odločitvi o primerni odškodnini je treba upoštevati tudi, da je izvedenka pri kriteriju "razvrednotenje okolja" ocenila, da gre za peto stopnjo razvrednotenja okolja. Ta ocena pomeni, da je okolje razvrednoteno za živali, rastline in ljudi, da so razmere nesprejemljive in da obstajajo vplivi na ljudi. Navedena ocena je najvišja možna ocena, kar pomeni, da slabše kot je, ne more biti.

Tožnik se vsakodnevno srečuje s težavami in neprijetnim vonjem.

Vonjave so izrazite v poletnem času, ko je vroče in bi moral tožnik zračiti prostore, pa tega ne more, ker se s tem izpostavlja neznosnemu smradu. Kako hudo je v okolju, kjer živi tožnik, izhaja iz časopisnega članka, objavljenega v časopisu Delo z naslovom "Sanacija brežin mrtvega Stiškega potoka", kjer je zapisano, da so delavci prvi dan sanacije vsi bruhali. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno nasprotuje uporabi pravnih predpisov druge države. Če bi šlo za upoštevanje strokovnih in znanstvenih dognanj, bi bilo to dopustno, nedopustno pa je opiranje sodbe na tuje pravne akte. Sodišče bi moralo pri tem pravo tuje države upoštevati celovito, tudi za opredelitev pojma urbanega oziroma neurbanega okolja v nemškem pravnem redu. Opredelitev okolja je ključna, saj emisije smradu po mnenju izvedenke ne presegajo dopustnih meja, če bi šlo za neurbano okolje. Sodišče pri izdaji sodbe ni upoštevalo prava RS, čeprav ima RS številne predpise, ki urejajo področje emisij in vpliva emisij na okolje. Tožena stranka pritožbi prilaga komentar na rezultate meritev ne kot nov dokaz, temveč zaradi predpisov, citiranih v komentarju. Sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja.

Tožnik ni izrecno opredelil, za katero obdobje uveljavlja odškodnino, zato se toženki ne more očitati, da je ugovor zastaranja dala šele v ponovljenem postopku. Predvsem pa ugovor zastaranja ne pomeni navedbe dejstva oziroma dokaznega predloga v smislu določb ZPP, ki se lahko poda samo na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, ki se lahko poda do konca glavne obravnave. Nepopolna je ugotovitev, da tožnik živi v urbanem okolju.

Izvedenka je res to okolje označila kot urbano, ker ima tožnik samo kake 3 km do Ivančne Gorice. Dejansko pa tožnik živi v kmečkem okolju, med travniki, saj je bila to nekoč kmetija, ki je imela zemljišče vse naokrog. Tožnik nima hiše sredi naselja, najbližje je vasi Stična, ki pa je vendarle vas z nekaj bolj strnjenimi hišami. Če lokacijo tožnikove hiše označimo kot urbano okolje, potem je cela Slovenija urbana, razen hriboviti predeli Julijcev. V smeri (ne)urbanega okolja sodišče ni izvedlo nobenega dokaza. Tudi izvedenki ni bilo naloženo odgovoriti na to vprašanje. V zvezi s tem je povedala svoje osebno, ne pa strokovno podprto mnenje, ki bi temeljijo na natančnih faktorjih, ki definirajo urbano od neurbanega okolja. Ker je od te opredelitve odvisna stopnja preseganja emisij, bi morala tožeča stranka podati ustrezno pravno in strokovno podprt dokazni predlog v tej smeri. Pri zavrnitvi ugovora zastaranja na eni strani ter upoštevanju urbanega okolja na drugi strani bi moralo sodišče upoštevati, da pred 30 leti na tem območju ni bilo nobenih naselij, samo posamezne oddaljene kmetije. Sodišče je namreč tožniku prisodilo odškodnino za preteklih 35 let. Sodišče zmotno ugotavlja, da tožnik živi 50 m od hlevov. Izvedenka je ugotovila, da živi bližje od 1300 m, točne izmere pa ni podala. Treba je upoštevati tudi, da si je izvedenka samo enkrat pogledala farmo oziroma območje emisij in da ni izvedla nobene ankete z zaposlenimi ali v bližini živečimi prebivalci. Dejstvo je, da ti smrada ne čutijo, ker so ga vajeni.

Tudi ni medicinsko ugotovljeno, da bi emisije smradu vplivale na zdravstveno stanje zaposlenih in občanov. Sodišče je zmotno presodilo tudi izvedensko mnenje, ki ugotavlja, da emisije ne presegajo dovoljenih meja, predpisanih za neurbana okolja, za urbana okolja pa so preseganja minimalna, okrog 10% časa letno. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni razlagalo - uporabljalo določbe ZOR v smislu komentarja prof.

dr. Cigoja, da je pri presoji poseganja normalnih meja treba upoštevati lokalne pogoje življenja in trajanje takšnih posegov.

Izvedenka je očitno izvajala anketo oziroma ugotavljala stopnjo smradu z osebami, ki dejansko živijo v urbanem okolju in so jim vaške vonjave tuje. Tožnik vse življenje živi na tem območju, na vonjave je navajen in jih gotovo ne zaznava več kot nekaj posebnega in motečega.

Koliko je emisija moteča, bi bolj verodostojno povedale osebe, ki so zaposlene pri toženki ali osebe, ki živijo v bližini. Na toženo stranko doslej še noben prebivalec vasi Stična ni naslovil odškodninskega zahtevka. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino kot za psihične bolečine pri hujšem trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Višina je primerljiva z odškodnino za psihične bolečine zaradi 50% invalidnosti. Tožnik glede vpliva na duševno in telesno zdravje ni predložil nobenega dokaza oziroma zdravniškega izvida.

Povedal je, da ima vrtoglavice, glavobole, da ne more spati, kar sodišče tožniku kar verjame brez kakšne zdravstvene dokumentacije. Ni bilo ugotovljeno, da bi emisije smradu negativno vplivale na zdravstveno stanje. Prisojena odškodnina je zato pretirana. Ob dejstvu, da toženka opravlja dovoljeno dejavnost, pa je odločitev sodišča nesprejemljiva. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista odgovorili. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. O podlagi tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo podlago zahtevka in tudi pritožbeno sodišče se je do tega vprašanja opredelilo že ob odločanju o pritožbah pravdnih strank zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tej zadevi. Zato podlago ponovno pojasnjuje zgolj na kratko, kolikor to terjajo ponovni ugovori tožene stranke, češ da je bilo uporabljeno tuje pravo in ne pravo Republike Slovenije: Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3. odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi

1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ ter 9. člen prej veljavnega Zakona o varstvu okolja - ZVO, kot tudi novega ZVO-1 iz leta 2004). Pravno podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru predstavlja 3. odstavek 156. člena ZOR, po katerem je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je na podlagi 156. in 200. člena ZOR mogoče uveljavljati tudi varstvo pred škodo zaradi prekomernega smradu. Že ob prejšnjem odločanju je pritožbeno sodišče citiralo določila Zakona o varstvu okolja iz leta 1993, ki kot specialen predpis opredeljuje poseg v okolje, emisije, obremenitev okolja in druge pojme in tudi novi ZVO-1 jih opredeljuje podobno. Tako kot ob prvem odločanju pritožbeno sodišče zaključuje, da lahko tudi intenziven in trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja, lahko pa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Tožena stranka zatrjuje, da ima Republika Slovenija številne predpise, ki urejajo področje emisij in vpliva emisij na okolje. To je res in določene od predpisov, ki so razvidni iz komentarja, ki ga je tožena stranka priložila pritožbi, je izvedenka v svojem mnenju tudi citirala, vendar pa je ugotovila, da se noben od teh ne nanaša na emisije in imisije vonjav. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se omenjeni predpisi (in tudi drugi, ki urejajo kakovost zraka) ne nanašajo na emisijo vonjav, pač pa določenih plinov ali snovi v zrak (npr. žveplovega dioksida, dušikovega dioksida, ozona, dima, lebdečih delcev, prahu in prašnih usedlin, organskih in anorganskih spojin, rakotvornih snovi in drugo). Nenazadnje se tudi pritožbi tožene stranke priloženi komentar sklicuje na nemške standarde in ne slovenske predpise, ki so sicer predhodno citirani. Vendar pa dejstvo, da Republika Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Pritožbeno sodišče je že ob prvem odločanju poudarilo, da je zato treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je treba uporabo nemških standardov razumeti v tem smislu in ne kot uporabo tujega prava. Tožena stranka, ki je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje grajala uporabo oziroma primerjavo z nemškimi standardi, kakšnih drugih kriterijev za razrešitev navedenih predhodnih vprašanj, ni ponudila, zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sprejelo izvedensko mnenje, ki se je oslonilo na te standarde. Res je izvedenka navedla, da je imisija vonjav po standardih, na katere se je oprla, prekomerna, če je prekomerna 10 % časa v letu na urbanih območjih in 15 % časa letno na neurbanih področjih. Vendar pa je izvedenka ugotovila, da so v bližnji okolici farme na razdaljah do 150 m (tožnikova hiša pa je le 50 m vzhodno od hlevov) prekomerne imisije med 15-20 % časa (stran 4 mnenja, enako pa je tudi izpovedala ob zaslišanju). To je potrdil A.V., ki je za izvedenko opravil meritve, in njun zaključek o nedopustnem poseganju v okolje na področju, kjer stoji tožnikova hiša, 15-20 % časa na letnem nivoju je sprejelo tudi sodišče prve stopnje (stran 5 sodbe). Neutemeljeno torej pritožba tožene stranke izpodbija tako zaključek o legi tožnikove hiše (izvedenkinim ugotovitvam o tem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, v pritožbi omenjeno izmero 1300 m pa je A.V. podal kot razdaljo v jugovzhodni smeri od hlevov, na kateri je imisija vonjav še v okviru priporočene mejne imisije) kot tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno presodilo izvedensko mnenje, ker naj bi imisije vonjav ne presegale dovoljenih meja za neurbana naselja oziroma minimalno tista za urbana naselja.

Ugotovljene imisije glede preseganja 15-20 % časa na letnem nivoju namreč presegajo mejne imisije tudi za neurbana območja (ki so 15 % časa letno). Opredelitev okolja kot urbanega ali kot neurbanega torej za odločitev o podlagi zahtevka ni relevantna. Tožena stranka v pritožbi obširneje izpodbija izvedensko mnenje - zlasti izvedenki očita, da si je ogledala farmo le enkrat, da ni izvedla ankete z zaposlenimi delavci na farmi in v bližnji okolici živečimi prebivalci oziroma je ugotavljala stopnjo smradu z osebami, ki dejansko živijo v urbanem okolju. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja in v ta namen je bila izvedenka v ponovljenem postopku tudi zaslišana. Drugih predlogov v smeri dopolnitve izvedenskega mnenja tožena stranka ni podala. Zato sedaj v pritožbi neutemeljeno izpodbija njeno mnenje in podaja predlog, kaj vse bi izvedenka še (morala ali pa lahko) izvedla. Kar pa se tiče navedbe pritožbe, da je izvedenka ugotavljala stopnjo smradu z osebami iz urbanega okolja, ji je treba pojasniti, da je izvedenka s pomočjo A.V. določila stopnjo imisije na različne načine (z metodo matematičnega modeliranja kot tudi z meritvami na terenu) in na vse te načine ugotovila prekomerne imisije vonjav med 15 in 20% časa na letnem nivoju. V zvezi s podlago zahtevka je treba odgovoriti še na toženkin ugovor zastaranja. Tega je tožena stranka prvič podala v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje in ga nato ponovila na prvem naroku v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritrditi je treba toženi stranki, da je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor uveljavlja, pravočasno (v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga je po presoji pritožbenega sodišča mogoče upoštevati tudi, če ga uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. V konkretnem primeru glede na vsebino ugovora zastaranja (sodišče se namreč nanj ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje - 3. odstavek 360. člena ZOR) tožena stranka uveljavlja zastaranje odškodninskega zahtevka, kolikor ta zajema duševne bolečine tožnika v času več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. V pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje je namreč tožena stranka navedla, da je logično predpostavljala, da tožeča stranka uveljavlja odškodnino v okviru triletnega zastaralnega roka (roka iz 1. odstavka 376. člena ZPP). Tudi na naroku v ponovljenem postopku je vztrajala pri tako opredeljenem ugovoru zastaranja - torej ugovoru, da je terjatev odškodnine, ki se nanaša na določeno obdobje pred vložitvijo tožbe, zastarala. Tožeča stranka se do ugovora zastaranja ni opredelila. Pritožbeno sodišče sodi, da je za presojo utemeljenosti tako uveljavljenega ugovora zastaranja, kot je bilo prikazano, potrebna le materialnopravna presoja na podlagi datuma pri sodišču vložene tožbe - ta presoja pa pokaže, da je ugovor tožene stranke utemeljen. Tožeči stranki je zato mogoče priznati le odškodnino za škodo za čas tri leta pred vložitvijo tožbe. O višini tožbenega zahtevka: Že je bilo pojasnjeno, da je po določilu 3. odstavka 156. člena ZPP mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. Da tožena stranka ne opravlja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Pač pa meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede tega, ali tožnik živi v urbanem ali neurbanem okolju. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da ta opredelitev ne vpliva na odločitev o podlagi zahtevka. Strinja pa se s pritožbo tožene stranke, da je od te opredelitve lahko odvisna tudi višina odškodnine, saj je od tega odvisna stopnja preseganja imisije vonjav, ta pa vpliva lahko na ugotovitev obsega škode in s tem na višino odškodnine. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlika tako majhna (5%), da ne more vplivati bistveno ne na eno (obseg škode) ne na drugo (višino odškodnine). To pa pomeni, da opredelitev okolja kot urbanega ali neurbanega ni odločilno dejstvo v tej zadevi in zaradi tega tudi dejansko stanje ni napačno ali nepopolno ugotovljeno (340. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke pa v zvezi s stopnjo prekomernih imisij vonjav poudarja, da izvedenka z vidika razvrednotenja okolja vpliv hlevov farme tožene stranke zaradi moteče imisije vonjav zaradi emisije vonjav ocenjuje kot nedopusten. Vendar pa pritožba prezre, da je istočasno ugotovila, da je vpliv z vidika tveganja in nevarnosti za okolje neznaten, z vidika onesnaženja okolja pa hud. Celovita presoja vplivov in ugotovljena prekomerna stopnja imisij vonjav po presoji pritožbenega sodišča ne narekujeta zaključka o tolikšnem posegu tožene stranke v okolje, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Ker je, kot je bilo obrazloženo, pritožbeno sodišče upoštevalo ugovor zastaranja, so nerelevantne tiste trditve pritožbe tožeče stranke, ki poudarjajo dolgotrajnost posega in zmotno ugotovitev (ali pomen zapis) sodišča prve stopnje glede 25 let trajajočega obdobja duševnih bolečin tožnika, prav tako pa so nerelevantne tiste trditve pritožbe tožene stranke, s katerimi opozarja na spreminjanje okolja v 35 letih in s tem povezano opredelitvijo okolja kot urbanega ali neurbanega.

Tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR). Te duševne bolečine se kažejo v različnih oblikah psihičnega neugodja, ki ga je v svoji izpovedbi opisal tožnik in v razlogih sodbe ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke nima prav, da bi moral tožnik predložiti zdravniški izvid, iz katerega bi bile razvidne posledice oziroma vpliv na tožnikovo duševno in telesno zdravje. Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, namreč v zakonu ni podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko tako, da obsega vsako psihično neugodje (tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips 507/92). Na drugi strani pa je treba v vsakem primeru ugotoviti konkreten obseg škode - stopnjo in trajanje duševnih bolečin. Ta je razviden iz tistih razlogov sodbe prve stopnje, ki sprejemajo tožnikovo izpovedbo o njegovem psihičnem neugodju. Abstraktne ugotovitve izvedenke o tem, kako lahko določene sestavine gnojevke in njen vonj vplivajo na zdravje in počutje ljudi, ki jih povzema sodišče prve stopnje in ki jih izpostavlja tožeča stranka v svoji pritožbi, je zato treba razumeti (le) kot potrditev, da tožnik zatrjevana psihična ugodja res trpi. Pri odmeri višine odškodnine pa je treba upoštevati, da se odškodnina lahko prizna le za škodo, ki presega normalne meje (3. odstavek 156. člena ZOR). Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerij dr. Stojana Cigoja, ki je ob tem zapisal, da "je treba kot normalne oceniti istočasne dalj trajajoče odnošaje v istem kraju oziroma okolju: ne sme biti več imisij, kot se sicer dogajajo v tem predelu". Na te njene pritožbene navedbe je bilo v bistvu odgovorjeno že pri obrazložitvi podlage zahtevka: izvedenka se je pri tem, kaj so normalne meje naslonila na nemške standarde in ugotovila, da so bili prekoračeni tudi upoštevajoč vse značilnosti lokalnih pogojev življenja, kar je zlasti razvidno iz njene izpovedbe, da je vonj prašičev povsem specifičen in v tistem okolju močno prevladujoč ne glede na druge vire emisij (tudi živine iz tožnikovega hleva).

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo previsoko odškodnino.

Kot je bilo že omenjeno, tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezna primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot pa je obravnavana tu). Glede na to in ob upoštevanju ugovora zastaranja v že prikazanem obsegu ter 3. odstavka 156. člena ZOR tako pritožbeno sodišče sodi, da predstavlja pravično denarno odškodnino za tožnikovo škodo, upoštevajoč pri tem vse kriterije iz 200. člena ZOR, 800.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena. Zato ji je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 800.000,00 SIT. V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, saj je ugotovilo, da drugi razlogi, ki jih uveljavljata, niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Odmere stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje pravdni stranki v svojih pritožbah ne izpodbijata. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo le tisti del odločitve o stroških, ki se tiče stroškov glede višine tožbenega zahtevka (odločitev v 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje). Uspeh tožeče stranke po višini je le 5,5%, torej ji od skupno priznanih stroškov (po odmeri sodišča prve stopnje

1.372.587,60 SIT) pripada 75.492,50 SIT, toženi stranki pa od skupno priznanih stroškov (966.900,00 SIT) 94,5% ali 913.721,50 SIT. Po pobotanju je tako tožeča stranka dolžna toženi povrniti 838.228,00 SIT pravdnih stroškov. Glede na uspeh v pritožbenem postopku pa je dolžna tožeča stranka toženi povrniti stroške sestave pritožbe (750 odvetniških točk), 20% DDV in sodno takso za pritožbo (84.000,00 SIT - od vrednosti, s katero je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku), skupno torej 183.000,00 SIT. Od pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) priznalo zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je namreč rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom tega pride stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne obresti (378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava zamudne obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe dalje, pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne podlage in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi predpisov, ki ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju ne vsebuje več).