Jedro

Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisniki. Takega nasprotja pa toženca niti ne zatrjujeta. Vsebinsko te navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca sta dolžna tožnikoma povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 528,08 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da odstranita kup zemlje in uničita dovozno pot na zemljišču tožnikov.

2. Toženca sta se zoper zgoraj navedeno odločitev sodišča prve stopnje pritožila. Pritožbeno sodišče je njuno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca zoper sodbo pritožbenega sodišča (v delu, ki se nanaša na dolžnost odstranitve zemlje in uničenja poti) vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjujeta kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je v sodbah nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Toženca nista nasula zemlje na zemljišče tožnikov, temveč sta to storila tožnika. V zvezi z ugotavljanjem tega dejstva sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov (predvsem ogleda zemljišča). Poti, ki pelje po zemljišču tožnikov nista zgradila ali razširila toženca, temveč sta jo zgolj utrdila. Sodišče prve stopnje tega dejstva sploh ni ugotavljajo in se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da toženca poti nista imela pravice uporabljati. Tudi glede pravice uporabe poti se ne strinjata z ugotovitvami nižjih sodišč. S prejšnjo lastnico zemljišča tožnikov sta sklenila usten dogovor, s katerim je bila ustanovljena služnost vožnje po tem zemljišču, poleg tega sta služnost priposestvovala.

4. Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Z revizijskimi navedbami, s katerimi toženca povzemata, ocenjujeta in med seboj primerjata izpovedi prič ter strank v zvezi s tem, kdo je na zemljišče tožnikov nasul zemljo, ni mogoče utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je (med drugim) podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisniki. Takega nasprotja pa toženca niti ne zatrjujeta. Vsebinsko te navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Na podlagi takih navedb pa toženca z revizijo ne moreta uspeti, ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Očitka, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda in izvedlo drugih predlaganih dokazov, nista utemeljena. Sodišče je dokazni predlog za ogled utemeljeno zavrnilo, saj toženca nista pojasnila, kako bi pripomogel k razrešitvi vprašanja, kdo je nasul zemljo na zemljišče tožnikov. Poleg tega je določilo izvedenca, ki je izdelal svoje mnenje tudi na podlagi ogleda. Trditev, da sodišče ni izvedlo drugih predlaganih dokazov pa je pavšalna, saj toženca ne navedeta nobenega konkretnega neupoštevanega dokaznega predloga.

9. Nižji sodišči sta svojo odločitev o dolžnosti odstranitve dovozne poti zadovoljivo obrazložili. Pri tem sta izpostavili odločilni ugotovitvi, da toženca nista dokazala dogovora z bivšo lasnico zemljišča tožnikov o ustanovitvi služnosti in da sta iz prej obstoječe zemeljsko-travnate poti napravila makadamsko cesto. Tudi odločitev, da toženca služnosti nista priposestvovala je pravilna. Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je bilo treba uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerih se služnost priposestvuje po poteku dvajsetih letih. Tega pa toženca nista zatrjevala.

10. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Toženca morata tožnikoma po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih taksah. Stroški, ki vsebujejo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, deset odstotno zvišanje zaradi zastopanja dveh strank (in ne treh, kot trdita tožnika), dvajset odstotni DDV na odvetniške storitve, dva odstotka skupne vrednosti storitve za materialne izdatke in plačano sodno takso, znašajo 528,08 EUR. Revizijsko sodišče tožnikoma ni priznalo stroškov za prejem odločbe in poročilo stranki, ker so ti vključeni v nagrado za sestavo odgovora.