Jedro

Zastaranje nepremoženjske škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije - odločba ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3.4.2003

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 81.330,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 06.09.2006 do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje sodišče prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, saj je štelo, da je zahtevek zastaran. V posledici takšne odločitve je tožnici naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo njenih pritožbenih navedb je, da zahtevek še ni zastaral, saj zastaranje ni moglo začeti teči že z objavo odločbe Ustavnega sodišča z dne 03.04.2003, ampak šele z vročitvijo individualne odločbe tožnici z dne 06.03.2004, s katero je država vsaj indirektno priznala, da je status stalnega prebivanja v RS tožnici z izbrisom odvzela nezakonito. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ta odločba bila le ugotovitvenega značaja. Za ugotovitev protipravnosti izbrisa po njenem mnenju namreč ne zadošča ugotovitev Ustavnega sodišča z dne 03.04.2003, ampak je nujno potrebna še individualna odločba, saj je v vsakem konkretnem primeru bilo potrebno ugotavljati, ali ni bil komu takratni status zakonitega prebivanja morda odvzet iz zakonitih razlogov. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da zakonodaja omogoča sodišču, da pri stroškovnih odločitvah v tako izjemnih primerih, kot so odškodninske tožbe nezakonito izbrisanih zoper državo, upošteva tudi odgovornost države za nastale pravdne stroške in tožnici naloži le plačilo lastnih stroškov oziroma jo plačila stroškov oprosti. V kolikor pa tega zakonodaja ne omogoča, pa predlaga, da sodišče o tem spornem vprašanju pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti take zakonske ureditve. Pritožbenega predloga ne podaja, vendar pa iz pritožbe smiselno izhaja, da se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, nanje pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa ni zašlo v uradoma upoštevne procesne kršitve iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pregled zadeve pokaže, da je bila tožnica (ki se je leta 1986 preselila s Kosova v Republiko Slovenijo in je od 16.03.1990 imela v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče), dne 26.02.1992 s strani toženke po uradni dolžnosti izbrisana iz registra stalnega prebivalstva RS, ker v predpisanem roku 6 mesecev, ki ga je določal 40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni zaprosila za slovensko državljanstvo in je zanjo začel veljati Zakon o tujcih - Ztuj. Dne 03.11.1995 je pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v RS, ki ji je bilo podaljševano vse do 20.06.2002, ko je na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji - ZUSDDD pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v RS. S tožbo, vloženo dne 31.01.2007, od toženke zahteva odškodnino za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice - pravice do svobode gibanja in nastanitve iz 32. člena Ustave RS in materialno škodo zaradi nemožnosti pridobitve denarne socialne pomoči, starševskega dodatka, enkratne denarne pomoči za opremo dveh novorojencev ter izgube pravice do certifikata. Svoj zahtevek gradi na odločbi Ustavnega sodišča RS, opr.št. U-I-284/94 z dne 04.02.1999, s katero je bila ugotovljena neskladnost ZTuj z Ustavo RS, ker ta zakon ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena Ztuj (to je oseb, ki za državljanstvo RS v predpisanem roku niso zaprosile) in na odločbi Ustavnega sodišča RS, opr.št. U-I-246/02 z dne 03.04.2003, s katero je bila ugotovljena neskladnost ZUSDDD z Ustavo RS, ker osebam, na katere se ta zakon nanaša, ni omogočil pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tudi za nazaj, to je že od dneva izbrisa (26.02.1992) dalje, Ministrstvu za notranje zadeve RS pa je bilo s to odločbo naloženo, da po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja teh oseb v RS od 26.02.1992 dalje. Takšna dopolnilna odločba (s katero se je ugotovilo, da ima tožnica od 25.02.1992 do 20.06.2002 stalno prebivanje v RS), je bila tožnici izdana dne 06.03.2004. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne in popolne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, soglaša pa tudi z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da zahtevku ni mogoče ugoditi, ker je vtoževana terjatev v skladu s prvim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR do dneva vložitve tožbe, to je do dne 31.01.2007, že zastarala. Pritožbeno sodišče namreč sprejema prvostopenjske zaključke, da je tožnica najkasneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, opr.št. U-I-246/02 z dne 03.04.2003, v Uradnem listu RS, to je dne 16.04.2003, dokončno izvedela oziroma mogla izvedeti tako za zatrjevano škodo kot za storilca. Tega dne je zato začel teči triletni subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 376. člen ZOR oz. prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki prav tako določa triletni zastaralni rok), ki se je iztekel 17.04.2006, kar je pred vložitvijo tožbe. Vsa pritožbena izvajanja v smeri, da terjatev še ni zastarala, ker naj bi zastaranje začelo teči šele od prejema individualne odločbe Ministrstva za notranje zadeve - MNZ z dne 06.03.2004 dalje, s katero se je ugotovilo, da ima tožnica od 25.02.1992 do 20.06.2002 stalno prebivanje v RS, so neutemeljena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločba MNZ le ugotovitvenega, ne pa konstitutivnega značaja, ter da ima 8. točka izreka citirane ustavne odločbe v razmerju do državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji konstitutivni značaj. V tej točki je namreč Ustavno sodišče za te osebe, pod pogojem, če so bile dne 26.02.1992 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so med tem časom že ponovno pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v RS, ustanovilo pravico do priznanja stalnega prebivališča za nazaj (od dneva izbrisa do dneva ponovne pridobitve pravice do stalnega prebivanja). Citirana odločba Ustavnega sodišča RS, ki je to določala, je bila v skladu z 154. členom Ustave RS tudi dne 16.04.2003 objavljena v Uradnem listu RS, št. 36/2003, in je tožnica tako imela možnost, da se z njo seznani, če pa te skrbnosti ni pokazala, pa to ne more iti na škodo toženke (prvi odstavek 18. člena ZOR). V kolikor bi se, oziroma v kolikor se je z njo seznanila, je vedela oziroma je mogla vedeti, da se predmetna odločba Ustavnega sodišča RS, opr.št. U-I-246/02, nanaša tudi na njen primer - saj je sama izpovedala, da je vedela, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivališča in da je pravico do stalnega prebivališča ponovno pridobila leta 2002 (kar je pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02) in je torej vedela ali mogla vedeti, da izponjuje pogoje za izdajo ugotovitvene odločbe MNZ. Deklaratorni (ugotovitveni) značaj odločbe MNZ pa nenazadnje izhaja tudi iz samega izreka individualne odločbe z dne 06.03.2004: "Ugotovljeno je, da ima Aziri Flurije, roj. 08.01.1965 v kraju Djakovica, od 25.02.1992 do 20.06.2002 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje". Tovrstne pritožbene graje zato ostajajo brezuspešne.

Neutemeljeno je tudi grajanje prvostopenjske stroškovne odločitve. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji (v kolikor je bilo njeno premoženjsko stanje res tako slabo, kot navaja v pritožbi) imela možnost uveljavljati brezplačno pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov postopka po Zakonu o brezplačni pravni pomoči - ZBPP in ZPP, vendar tega ni storila. Odločanje o oprostitvi plačila stroškov oziroma o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v pristojnost sodišča druge stopnje ne spada, pač pa o tem odloča sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP in prvi odstavek 31. člena ZBPP); sicer pa se to nanaša le na njene (t.j. tožničine) stroške, ne pa na stroške nasprotne stranke. Glede na to, da je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške, ki so toženki nastali v postopku na prvi stopnji, povsem pravilna in v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Osnovni princip plačila stroškov v pravdnem postopku je, da je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti za pravdo potrebne stroške. V presojo pravilnosti odmere stroškov pa se sodišče druge stopnje ni spuščalo, saj pritožba višine stroškov ni grajala.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ni odločalo, ker niso bili priglašeni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP).

Določila Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.