Jedro

Po razvezi pogodbe tožena stranka ni bila dolžna izročiti bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi v višini 10 % končne pogodbene vrednosti in tožeča stranka njene izročitve ne more zahtevati. Ker je na bančno garancijo vezana zadržnina, je zaradi odpadle pravne podlage za izročitev bančne garancije, odpadla sočasno pravna podlaga za plačilo zadržnine po pravilih plačila kot strošek stečajnega postopka, četudi je ta terjatev nastala pred razvezo pogodbe. Terjatve, ki so sicer nastale do razveze pogodbe, pa niso bile predmet izpolnitve, po razvezi podjemne pogodbe ne morejo biti predmet kondikcijske terjatve, zgolj te pa se v presežku nad pobotom smejo plačevati kot strošek postopka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe v delu, ki se nanaša na vtoževana zneska 27.124,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje in 147.957,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, v preostalem delu se pritožba glede izpodbijane II. točke izreka sodbe zavrne in potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi tožene stranke pa se ugodi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 366/2012 z dne 17. 5. 2013 izreklo: „I. Tožena stranka V. d.d. - v stečaju je dolžna v 15. dneh tožeči stranki plačati znesek 255.673,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje, vse po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. II. Tožbeni zahtevek, ki glasi: “Tožena stranka V. d.d. - v stečaju je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 255.673,26 EUR od 8. 6. 2011 do 9. 6. 2011, znesek 381.396,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje, znesek 483.242,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2011 dalje, znesek 27.124,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje in znesek 147.957,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje, vse po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila,” se zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 6.415,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper to sodbo sta po svojem pooblaščencu vložili pravočasno pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija II. In III. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 255.673,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje ter spremeni odločitev o stroških tako, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti vse njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški. Pritožbene navedbe bodo povzete , ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Odgovor opozarja na dejstvo, da je tožena stranka več kot očitno spregledala, da je terjatev tožeče stranke za plačilo 255.673,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po pravilih plačila stroškov stečajnega postopka v postopku na prvi stopnji večkrat pripoznala in sicer v odgovoru na tožbo, v vlogi z dne 8. 6. 2011 in v vlogi z dne 11. 3. 2013. Tako se z dokazovanjem nespornih dejstev sodišču prve stopnje ni bilo potrebno. Poleg tega pa so pritožbene navedbe tudi nedovoljena pritožbena novota in tudi ugovora pobota tožena stranka ni nikoli uveljavljala zneskom iz vnovčene bančne garancije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

SKUPNO K PRITOŽBAMA PRAVDNIH STRANK Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 1,295.394,36 EUR s pripadki iz več naslovov, vtoževanim terjatvam pa je skupno, da njihova višina, razen ene, ni sporna; - med strankama je sporna pravna narava terjatev v smislu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj tožeča stranka trdi, da gre pri vseh delnih terjatvah za stroške stečajnega postopka oziroma zanje veljajo pravila plačila kot za stroške stečajnega postopka; - tudi za toženo stranko ni sporno, da je terjatev v višini 255.673,26 EUR potrebno plačati kot strošek stečajnega postopka, sporen ji je le način uveljavljanja te terjatve; - med pravdnima strankama je bila 5. 11. 2008 sklenjena Pogodba o izvedbi gradbenih, obrtniških in izolacijskih del z zunanjo ureditvijo in komunalno infrastrukturo z dodatki (za grad K. – kompleks), - nad toženo stranko je 6. 10. 2010 začet stečajni postopek predhodno pa je od 1. 9. 2010 dalje nad njo tekel postopek prisilne poravnave; - stečajna upraviteljica tožene stranke je uresničila pravico do uveljavitve odstopnega upravičenja za prej navedeno pogodbo in sodišče ki vodi stečajni postopek je s sklepom z dne 30. 3. 2011, ki je postal pravnomočen 16. 4. 2011 dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice, tako da je bila skladno z določbo prvega odstavka 268. člena ZFPPIPP Pogodba z dnem pravnomočnosti sklepa, razvezana; - 268. člen ZFPPIPP ureja pravne posledice odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in prvenstveno določa, da se v primeru, če sta stečajni dolžnik in druga pogodbena stranka (v obravnavani zadevi tožeča stranka) svoje obveznosti na podlagi razvezane pogodbe že delno izpolnila, njuna zahtevka za vračilo delne izpolnitve pobotata, če pa zahtevek druge pogodbene stranke zaradi pobota ni v celoti prenehal, terjatve za plačilo razlike ni potrebno prijaviti v stečajnem postopku in ima stranka pravico do plačila razlike po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov postopka; - tožeča stranka trdi in dokazuje, da ima v posledici razveze Pogodbe do tožene stranke več terjatev; - iz naslova pogodbene kazni v znesku 381.396,39 EUR, - iz naslova preplačila del, ker si je tožeča stranka imela pravico zadržati plačilo 10 % od vrednosti izvedenih del do izročitve bančne garancije za odpravo vseh pomanjkljivosti v garancijski dobi in ker tožeča stranka bančne garancije ni izročila, ima terjatev v znesku 483.242,99 EUR; - iz naslova izvedbe proti zamrzovalne zaščite objekta, kar bi morala narediti tožena stranka, ki je imela objekt v posesti ima terjatev v višini 27.124,13 EUR in iz naslova odprave škode na objektu, ki je nastala v času , ko je bil objekt v posesti tožene stranke terjatev v višini 147.957,59 EUR - iz naslova preplačil po pogodbi izvedenih del pa terjatev 255.673,26 EUR; PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno povzelo, da ima tožeča stranka v posledici razveze Pogodbe dve terjatvi in sicer iz naslova pogodbene kazni v višini 381.396,39 EUR ter iz naslova preplačil del, ker ni mogla zadržati plačila 10 % od vrednosti izvedenih del do odprave vseh pomanjkljivosti ter izročitve bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi v višini 483.242,99 EUR, saj je tožeča stranka trdila, da sta ti dve terjatvi nastali že do razveze pogodbe, vendar pa pritožba v zvezi s tem očitkom ne pove, kakšne odločilne posledice ima ta napačni povzetek za presojo v sporni zadevi, tako da se pritožbeno sodišče niti ne more izjasniti o tej pritožbeni navedbi glede njene narave. Ali morda pritožba očita postopkovno kršitev ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče ugotoviti, vsekakor pa pritožbeno sodišče takšno navedbo sodišča prve stopnje razume kot opredelitev zgolj glede vrste terjatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, ne pa kakšno drugačno opredelitev, zlasti pa ne, kot je razumeti iz nadaljnjih pritožbenih navedb, da bi sodišče s tem že opredelilo značaj teh terjatev v smislu 268. člena ZFPPIPP.

Pritožba meni, da se je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno opredelilo do terjatve v znesku 381.396,39 EUR, ki temelji na pogodbeni kazni, ker je utemeljenost tega dela zahtevka presojalo po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), namesto po specialnih določilih ZFPPIPP, ki izključno urejajo posledice uresničitve stečajnega dolžnika od vzajemno neizpolnjene pogodbe. Pri tem pritožba poudarja, da sta sedaj pravdni stranki 21. 4. 2011 podpisali primopredajni zapisnik, v katerem sta ugotovili, da bi dela morala biti končana do 18. 6. 2010 in da je tožeča stranka že pred tem uveljavljala pogodbeno kazen, poleg tega pa se je pogodbena kazen v polnem znesku natekla še v času, ko je tekel postopek prisilne poravnave in ker gre torej za terjatev nastalo pred odstopom od pogodbe, je z odstopom pogodbe nastala vrnitvena obveznost, ki jo mora izpolniti tožena stranka skladno z drugim odstavkom 268. člena ZFPPIPP.

Pritožbeno sodišče meni, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, saj je potrebno pri posledicah razvezane vzajemno neizpolnjene pogodbe izhajati iz tega, kakšne posledice pripisuje drugi odstavek 268. člena ZFPPIPP v takšni situaciji. Določa namreč: “Če sta stečajni dolžnik in druga pogodbena stranka svoje obveznosti na podlagi razvezane pogodbe že delno izpolnili, se njuna medsebojna zahtevka za vračilo delne izpolnitve pobotata.” Posledica razveze pogodbe je, da preneha pravni temelj za izpolnitev pogodbenih obveznosti in če sta do tedaj še pogodbeni stranki karkoli izpolnili, imata kondikcijski terjatvi za vračilo te izpolnitve (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ).

Po razvezi pogodbe sta stranki dolžni vrniti, kar sta prejeli ali v obravnavanem primeru je tožeča stranka kot naročnik bila upravičena do vračila plačil po izstavljenih situacijah, tožena stranka pa do protivrednosti opravljenih del (objekt se seveda ni vračal v naravi) in zgolj tako je razumeti in razlagati kondikcijsko upravičenje obeh strank, nikakor pa ga ni mogoče širiti na terjatve, ki so sicer nastale do razdrtja pogodbe, pa niso še v ničemer izpolnjene. Tistega, kar ni izpolnjeno, ni mogoče vračati.

Tožeča stranka v pritožbi sicer meni, da stranki, kljub razdrtju pogodbe, še vedno lahko uveljavljata medsebojne zahtevke, ki so nastali med trajanjem pogodbenega razmerja in se pri tem sklicuje ne ureditev iz 333. člena OZ, vendar spregleda, da se ta ureditev nanaša na trajna dolžniška razmerja (ali za določen ali nedoločen čas), kamor pa podjemne pogodbe ali gradbene pogodbe ne moremo uvrstiti, ker je predmet izpolnitve izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo oziroma gradba in podjemnik izpolni svojo obveznost do naročnika, ko naročniku izroči opravljen (končan) posel in njegova obveznost preneha ko opravi to(enkratno) izpolnitveno ravnanje. Sklenitev podjemne pogodbe tako ne povzroči nastanka trajnega obligacijskega razmerja (1). Tako ni mogoče v primeru razveze podjemne pogodbe, ki velja ex tunc, uveljavljati terjatev v smislu šestega odstavka 333. člena OZ.

Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na pravno dejstvo, da je med strankama zaradi razveze pogodbe odpadla pravna podlaga, odpadla tudi pravna podlaga za pogodbeno kazen, ker ima sporazum o pogodbeni kazni pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (249. člen OZ) in pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka terjatve iz naslova pogodbene kazni v znesku 381.396,39 EUR s pripadki nima več in posledično ne more zahtevati njenega plačila po pravilih o plačilu stroškov postopka.

Pritožba po navedenem ne more biti uspešna niti z zahtevkom, ki se nanaša na terjatve iz naslova preplačil na račun zadržnine v znesku 483.242,99 EUR, do katere bi bila tožeča stranka upravičena, če ji tožena stranka ne bi izročila garancije za odpravo napak v času garancijske dobe in ker te garancije tožena stranka zaradi začetka stečaja ne bo izročila, tožeča stranka zahteva plačilo zneska zadržnine kot strošek postopka.

Tisto, kar je tožeča stranka izpolnila toženi stranki, je skladno z drugim odstavkom 268. člena ZFPPIPP prejela vrnjeno in kolikor je v tem znesku tudi zadržnine, ki bi jo smela zadržati od pogodbene vrednosti do izročitve bančne garancije po končanju del, potem ji je to vrnjeno, tisto pa, kar ni prejela ali pa je preveč plačala, pa po razvezi pogodbe ne more zahtevati kot strošek postopka.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno presodilo, da je tožeča stranka po razvezi pogodbe izgubila izpolnitveni zahtevek iz naslova bančne garancije skladno z določbo 111. člena OZ, da sta po razvezi pogodbe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Tako po razvezi pogodbe tožena stranka ni bila dolžna izročiti bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi v višini 10 % končne pogodbene vrednosti in tožeča stranka njene izročitve ne more zahtevati. Ker je na bančno garancijo vezana zadržnina, je zaradi tega, ker je odpadla pravna podlaga za izročitev bančne garancije, odpadla sočasno pravna podlaga za plačilo zadržnine po pravilih plačila kot strošek stečajnega postopka, četudi je ta terjatev nastala pred razvezo pogodbe. Velja pa že povedano, da terjatve, ki so sicer nastale do razveze pogodbe, pa niso bile predmet izpolnitve, po razvezi podjemne pogodbe ne morejo biti predmet kondikcijske terjatve, zgolj te pa se v presežku nad pobotom smejo plačevati kot strošek postopka (četrti odstavek 268. člena ZFPPIPP, veljavnega v času spornega razmerja).

Sodišče prve stopnje je torej v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na terjatev iz pogodbene kazni in zadržnine, povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ter svojo presojo tudi natančno obrazložilo, tako da se mu ni pripetila niti očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba pa je utemeljena v delu, kolikor sodišče prve stopnje, ne da bi natančno ugotovilo dejansko stanje, šteje, da sta vtoževani terjatvi na znesek 27.124,13 EUR in znesek 147.957,59 EUR odškodninski terjatvi, saj je tožeča stranka, kot pravilno opozarja pritožba, ves čas zatrjevala, da ne gre za odškodninsko terjatev, temveč strošek, ki ga je tožeča stranka nosila namesto tožene stranke, ki ni poskrbela za ustrezno zaščito objekta v času, ko ga je še imela v posesti.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaenkrat preuranjeno presodilo, da gre pri prej navedenih terjatvah za odškodninski terjatvi, ki bi ju morala tožeča stranka prijaviti v stečajnem postopku in ker ju ni, je ta terjatev prenehala po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP, zato je v tem delu pritožbi ugodilo.

Ker po povedanem sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejansko stanje glede odločilnih trditev tožeče stranke, je bilo pritožbi ugoditi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe v delu, ki se nanaša na vtoževana zneska 27.124,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje in 147.957,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje in v tem obsegu izpodbijano sodba razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, sicer bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). V posledici ugoditve pritožbi glede glavne stvari, je bilo ugoditi tudi pritožbi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe v zvezi s stroški postopka (3. točka 365. člena ZPP).

V preostalem delu se pritožba glede izpodbijane II. točke izreka sodbe zavrne in potrdi izpodbijana sodba (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v zvezi s trditvami tožeče stranke o vrsti terjatve, ki se nanašajo na preprečitev škode na objektu in nato glede na ugotovljeno dejansko stanje presoditi glede utemeljenost še spornega dela tožbenega zahtevka.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE Pritožba tožene stranke je po stališču pritožbenega sodišča povsem neutemeljena, saj temelji v celoti na pritožbenih novotah in zmotnih stališčih glede dolžnosti sodišča prve stopnje glede upoštevanja navedb (ki jih sicer ni bilo) kot v smislu materialnopravnega pobota ali procesnega pobota.

Pritožba namreč meni, da je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 255.673,26 EUR s pripadki kot strošek postopka, neutemeljena.

Po stališču pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka po unovčenju bančne garancije po začetku stečajnega postopka prejela znesek 567.679,33 EUR upoštevati kot materialno pravni pobotni ugovor ali kot procesni pobotni ugovor in šteti, da je s tem zneskom pobotana terjatev tožeče stranke iz naslova preplačil v višini 255.673,26 EUR.

Kot ugotavlja pritožbeno sodišče tožena stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje takšnih trditev ni podala in so se njene trditve v zvezi z vnovčeno bančno garancijo nanašale zgolj na to, da je tožeča stranka z zneskom bančne garancije morala poplačati pogodbeno kazen (odgovor na tožbo - listna številka 12 spisa), enako v vlogi z dne 6. 12. 2012 (listna številka 41 spisa).

Vse navedbe o tem, kako je prišlo do predpravdnega pobota terjatve 255.673,26 EUR z zneskom iz vnovčene bančne garancije po zakonu samem (obe terjatvi naj bi nastali po začetku stečajnega postopka in se smeta pobotati po 264. členu ZFPPIPP), so pritožbena novota, saj takšnih trditev tožena stranka ni postavila, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo presojati, pritožbeno sodišče pa jih ne sme pritožbeno obravnavati (337. člen ZPP), saj tožena stranka ne pove, zakaj teh trditev ni mogla podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zmotna je trditev tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je tožena stranka v zvezi z zneskom 255.673,26 EUR podala procesni pobotni ugovor, saj sodišče samo ne more brez navedb strank šteti, da je postavljen procesni pobotni ugovor. Za uveljavljanje procesnega pobotnega ugovora po 319. členu ZPP velja enako, kot velja za tožbeni zahtevek sam, da mora biti določno postavljen (prvi odstavek 180. člena ZPP) in da ga mora postaviti stranka sama ter se na njegov obstoj ne more domnevati (2. člen ZPP), pri tem pa je za procesni pobotni ugovor še določeno, da ga mora tožena stranka uveljavljati do konca glavne obravnave (tretji odstavek 337. člena ZPP in šesti odstavek 348. člena ZPP).

Tako je pritožba, kolikor očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in procesne kršitve povsem neutemeljena. Pritožba pa sicer ne izpodbija pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je znesek 255.673,26 EUR dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki kot strošek stečajnega postopka.

Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe pod točko I. zapisalo, da od prisojenega zneska 255.673,26 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od 8. 6. 2011, v II. točki izreka pa jih je od istega zneska zavrnilo do 9. 6. 2011, vendar pa pri tem ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba, ampak za očitno pisno pomoto, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod 14. točko pravilno obrazložilo, da tožeči stranki gredo zakonske zamudne obresti od 9. 6. 2011 dalje. Očitno pisno pomoto pa sodišče prve stopnje lahko kadarkoli samo odpravi (328. člen ZPP), tako da ustrezno popravi napake v številkah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ugodilo pa je pritožbi tožene stranke glede izpodbijane III. točke izreka sodbe v zvezi s stroški postopka, ker je od presoje o utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka odvisna tudi presoja o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP).

PRITOŽBENI STROŠKI Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločitev v tej sporni zadevi (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, stran 730.