Jedro

Tožba, ki je bila vročena osebi, pooblaščeni za sprejem pisanj, je bila pravilno vročena v odgovor, ker zakon ne zahteva, da se pravnim osebam tožba vroča tako, da se vroči zakonitemu zastopniku pravne osebe, ki jo sicer zastopa in predstavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za obdobje od 2007 do 2009 obračuna v izreku navedene bruto zneske (360,26 EUR za leto 2007, 665,00 EUR za leto 2008 in 114,33 EUR za leto 2009) in mu po odvodu dohodnine izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti do plačila (prvi odstavek izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je obresti od priznanega regresa za leto 2007 za čas od 2. 7. 2009 (očitna pisna pomota: pravilno 2007) do 20. 11. 2007 je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 401,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2009 do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da ji tožba ni bila vročena v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Zakoniti zastopnik tožene stranke nikoli ni prejel tožbe. Tožena stranka bi na tožbo odgovorila, če bi jo prejela, saj se s tožbenim zahtevkom ne strinja. Podpis na vročilnici ni direktorjev, prav tako pa nihče od zaposlenih pri toženi stranki ni sprejel sodnega pisanja, zato ni jasno, komu in če sploh je bila tožba vročena. To je razvidno tudi iz laične primerjave podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke in podpisa na vročilnici. Podana je absolutna bistvena kršitev določb ZPP, saj je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku. Prav tako niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati tudi zakonitost same izredne odpovedi, ki jo je podal tožnik. Ta odpoved je bila nezakonita tako postopkovno, kot po sami vsebini, zato tožnik ni upravičen do odpravnine. V tožbenih navedbah sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage, da bi lahko presojalo, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožba v odgovor morala biti vročena zakonitemu zastopniku tožene stranke. Ta sicer res predstavlja in zastopa toženo stranko, vendar pa to ne pomeni, da bi sodišče vsa pisanja moralo vročati njemu. Državnim organom, pravnim osebam (sem spada tudi tožena stranka) in podjetnikom posameznikom se v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZPP vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu. Iz vročilnice je razvidno, da je sprejem tožbe v imenu tožene stranke potrdila oseba, pri katere podpisu (bolje rečeno parafi) je pripis poobl., kar pomeni, da gre za osebo, ki je pooblaščena za sprejem poštnih pošiljk. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi bil za sprejem poštnih pošiljk pri njej pooblaščen izključno direktor, zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da je že iz laične primerjave podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke in podpisa na vročilnici razvidno, da ne gre za isto osebo. Pač pa je iz primerjave podpisov na vročilnicah, s katerimi so bile toženi stranki vročene tožba, zamudna sodba in sklep o stroških postopka razvidno, da jih je vse podpisala ista oseba. Navedeno pomeni, da je bila zamudna sodba, zoper katero se tožena stranka pritožuje in jo je torej nedvomno dobila, vročena isti osebi kot tožba. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.

Tožena stranka tako neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer pa bi bilo bolj pravilno zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka opredeliti kot kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče v nasprotju z določbami ZPP izda zamudno sodbo. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in v kolikor ta pogoj ni izpolnjen, je zamudna sodba izdana v nasprotju z zakonom.

Ni mogoče slediti sklepanju, da nevročitev tožbe dokazuje že to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, saj se s tožbenim zahtevkom ne strinja. Res je, da se po uveljavljenem sistemu afirmativne litiskontestacije šteje, da je tožena stranka priznala navedbe iz tožbe, na katero ni odgovorila, vendar to ne pomeni, da je priznavanje tožbenih navedb, razlog za to, da ni odgovorila na tožbo. Razlog je lahko tudi v nepoznavanju prava, slabi organizaciji pisarniškega poslovanja, malomarnosti in podobno.

Z navedbo, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP izda zamudno sodbo. Tožena stranka uveljavlja, da ni bil izpolnjen v 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP določen pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Vendar pa je zmotno stališče, da bi bilo za sklepčnost tožbe potrebno, da bi tožnik v tožbi dokazoval, da je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in to tako postopkovno, kot tudi po vsebini. Za sklepčnost tožbe zadostuje, da je tožnik v tožbi navedel, da je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj iz tega dejstva sledi vtoževana posledica, to je plačilo odpravnine, kakršna je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Drugi odstavek 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 46/2007) namreč določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (ta določa primere, v katerih delavec lahko poda izredno odpoved iz razlogov na strani delodajalca) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sklepčnosti tistega dela tožbe, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, pa pritožba niti ne izpodbija.

Tožena stranka dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage v tožbenih navedbah, da bi lahko presojalo, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, zakonita. Zgolj zato, ker tožnik ni navedel, iz kakšnih razlogov je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožba ni nesklepčna, kakor je to že razloženo zgoraj. Za sklepčnost zahtevka za plačilo odpravnine zadostuje, da je tožnik navedel, da je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugovore v zvezi z neutemeljenostjo odpovednega razloga bi tožena stranka lahko uveljavljala v odgovoru na tožbo, ne more pa jih uveljavljati v pritožbi zoper zamudno sodbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila izpolnjena tudi preostala pogoja, ki ju za izdajo zamudne sodbe določa prvi odstavek 318. člena ZPP, to je, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Na pravilnost odločitve ne vpliva sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje, da za leto 2007 s kolektivno pogodbo ni bila določena minimalna višina regresa za letni dopust, zaradi česar naj bi bil tožnik upravičen do regresa za letni dopust v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa, kakor to določa ZDR. Tožnik namreč ni vtoževal celotnega regresa, do česar bi imel pravico, temveč le sorazmerni del, ki je nižji od pripadajočega regresa po kolektivni pogodbi. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje sicer moralo uporabiti določbo drugega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in regresa za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), ki določa, da regres za letni dopust v letu 2007 znaša najmanj 148.000,00 SIT (sedaj 617,59 EUR) oziroma v podjetjih z izgubo v preteklem poslovnem letu najmanj 130.000,00 SIT. Oba navedena zneska sta višja od v tistem času veljavne minimalne plače. Glede regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbe Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemki za leti 2008/2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008).

Odpravnino, ki gre tožniku na podlagi citiranega drugega odstavka 112. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo ob upoštevanju drugega odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da delavcu pripada odpravnina v višini ene petine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec zaposlen pri njem od enega do petih let. Iz tožbenih navedb, za katere je po načelu afirmativne litiskontenstacije potrebno šteti, da jih tožena stranka priznava, je razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen eno leto in 8 mesecev in da je njegova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (to je osnova, od katere se odmeri odpravnina) znašala 2.006,59 EUR. Ena petina od tega zneska znaša 401,32 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi utemeljeno dosodilo z zamudnimi obrestmi od prvega dne po dani odpovedi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.