Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev redne BPP 991,42 EUR, čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. Navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik presega cenzus za dodelitev redne BPP, ki znaša 843,78 EUR. Glede na povedano je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev redne BPP.

Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani SuNp 2/2022 z dne 21. 2. 2022. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Toženka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da znaša trenutno dohodkovni cenzus za dodelitev redne BPP 843,78 EUR mesečno na osebo. Toženka na podlagi vpogleda v prošnjo tožnika in uradne evidence FURS ugotavlja, da upoštevni mesečni povprečni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP, to je v obdobju od novembra 2021 do januarja 2022, znaša 991,42 EUR, zato tožnik presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP za dodelitev redne BPP. Toženka je tožnika po skrbnici s pozivom z dne 4. 3. 2022 med drugim pozvala k izpolnitvi obrazca ter k navedbi, ali želi nujno ali izjemno BPP, vendar se tožnik na poziv ni odzval in tako ni zatrjeval ali predložil dokazov za morebiten obstoj okoliščin iz 22. člena ZBPP. Ker je prošnja tožnika neutemeljena, jo je toženka na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na izjavi, podani toženi stranki v postopkih Bpp 3240/2021 z dne 23. 1. 2020 in Bpp 3221/2022 z dne 25. 1. 2022. Navaja, da pred izdajo izpodbijane odločbe toženka ni upoštevala postopkov (III P 18/2020, II P 414/2021, II P 1603/2019 in II P 1609/2019), v katerih je tožnik udeležen. Gre za spore v vrednosti več milijonov EUR, zato bi tožnik za odvetniško zastopanje potreboval več 10.000,00 EUR. Zato meni, da je ZBPP, po katerem se upravičenost do BPP ugotavlja na podlagi dveh zneskov minimalnega dohodka neprimeren. Pojasni, da se je zaradi svojega zdravstvenega stanja in nezakonitih sodb znašel v stanju nevzdržne materialne in zdravstvene ogroženosti. Navaja, da izpolnjuje pogoje za nujno in izjemno BPP ter se ob tem sklicuje na določilo 22. člena ZBPP. Nadalje se sklicuje na dejstvo, da je že od leta 1995 procesno in pravdno nesposoben. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2021, iz katerega je razvidno, da je bila tožniku opravilna sposobnost odvzeta z namenom, da se tožniku v upravnih in sodnih postopkih zagotovi enakopravno in učinkovito zastopanje po skrbniku, ki bi moral biti odvetnik. Pojasni, da želi dokazati, da mu opravilna sposobnost ni bila odvzeta zaradi zaradi prepogostega vlaganja nerazumnih vlog v sodnih postopkih, zato sodišču predlaga, da na glavni obravnavi zasliši tožnika, njegovo skrbnico, višjo sodnico A. A. in psihiatra B. B. ter po tako opravljenem postopku razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) izpodbijano odločbo in ugodi prošnji tožnika oziroma odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovni postopek drugemu organu.

4. Hkrati vlaga predlog za delegacijo pristojnosti Upravnega sodišča RS. Navaja, da mu naslovno sodišče ne zagotavlja javne obravnave, na kateri bi se zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja izvedli predlagani dokazi, saj so vse odločbe izdane po hitrem postopku in brez upoštevanja temeljnih procesnih pravic in splošno znanih dejstev. Tožniku niso zagotovljene pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS, zato tožnik Vrhovno sodišče RS prosi za delegacijo pristojnosti tukajšnjega sodišča. Podrejeno tudi navaja, da mu ni zagotovljena pravica do revizije, s čimer mu je kršen dostop do Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice.

5. Toženka je dostavila upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

**K točki 1:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporno ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani SuNp 2/2022 z dne 21. 2. 2022, ker tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev redne BPP iz 13. člena ZBPP.

8. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

9. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ne glede na navedeno, se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev redne BPP 991,42 EUR, čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. Navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik presega cenzus za dodelitev redne BPP, ki znaša 843,78 EUR. Glede na povedano je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev redne BPP.

11. Tožnik v tožbi tudi navaja, da bi mu morala toženka dodeliti nujno in izjemno BPP, pri čemer iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnik kljub pozivu toženke, ni izjasnil ali želi tudi nujno ali izjemno BPP. Zaradi navedenega toženka tudi po presoji sodišča pravilno ni presojala pogojev za dodelitev nujne in izjemne BPP. Sodišče tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi ne prereka ugotovitev toženke, da presega materialni cenzus za dodelitev redne BPP.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik se sicer sklicuje na kršitev ustavnih pravic, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane, sodišče pa samo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je prvič šele v tožbi podal dokazne predloge za zaslišanje tožnika, njegove skrbnice, psihiatra B. B. in sodnice A. A. ter vpogled v izjavi tožnika z dne 23. 1. 2020 in z dne 25. 1. 2022, kar predstavlja nedopustno tožbeno novoto, ki je skladno s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati, saj tožnik ni utemeljeno pojasnil razlogov, zakaj teh dokaznih predlogov ni podal že v postopku pred upravnim organom.

13. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (da tožnik presega dohodkovni cenzus za dodelitev BPP). Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku1. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.2 Tak je tudi obravnavani primer.

**K točki II:**

14. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 15. V skladu z določbo prve točke prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče RS pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje. Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

16. Po določbi 6. točke 106. člena ZS Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, in ob takem stališču je Vrhovno sodišče RS zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče RS zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 2 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.