Jedro

Pogojevanje vnaprej plačane kupnine za avto ima za posledico obveznost plačila obresti po 26. členu ZBP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 197.928,95 SIT, medtem ko terjatev tožene stranke v enaki višini proti tožeči stranki ne obstoji. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki vtoževani znesek s pripadki plačati. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da ni pogojevala vnaprejšnjega plačila kupnine. Določba 26. člena zakona o blagovnem prometu je uporabljiva le tedaj, če ni šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno. Zamuda pri dobavi vozila ima lahko za posledico le odškodninsko odgovornost, ki pa je tožeča stranka ne zatrjuje. Tudi izračun obresti ni pravilen. Napravljen ni bil končni obračun po dobavi vozila. Ta bi pokazal, da obstoji velika razlika med ceno vozila ob vplačilu in ceno, kakršna je bila ob dobavi avtomobila. S tem v zvezi bi bilo treba opraviti ustrezno pobotanje. Načelo pravičnosti določa upoštevanje interesov obeh pogodbenih strank.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Navedba, da je revizija vložena tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je vsebinsko obrazložena s trditvijo, da niti v sodbi sodišča prve stopnje, niti v izpodbijani sodbi ni potrebnih razlogov o pobotnem ugovoru tožene stranke, niti ob uporabi določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93) ni zavzeto stališče do končnega obračuna ob dobavi vozila. Zato je mogoče sklepati, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa to ne drži. Nižji sodišči sta zavzeli stališče do pobotnega ugovora in o njem odločili, vprašanje končnega obračuna ob dobavi vozila pa je problem materialnega prava oziroma uporabe določb 26. člena zakona o blagovnem prometu, o čemer pa v izpodbijani sodbi obstojijo potrebni razlogi. Zato zatrjevanih procesnih kršitev ni, po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa v pravdi tudi ni bilo.

Obe sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. Zakon o blagovnem prometu v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja in prispeva k enakopravnemu položaju strank (temeljna načela obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR). Pri tem pa nespremenjena cena za kupca predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. Z njegovim denarjem ves ta čas razpolaga prodajalec. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca, temveč so, kot rečeno, le odmena za uporabo kupčevega denarja.

Tako se pokaže, da je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. V tem obsegu je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je vnaprejšnje plačilo kupnine bilo pogoj za dobavo vozila. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).