Jedro

Davčna obveznost nastane s sklenitvijo pogodbe, na katero neizpolnitev pogodbe ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 20.8.1992, s katero ji je bil odmerjen davek na promet nepremičnin in zamudne obresti. Vse pritožbene ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da davčna obveznost nastane s sklenitvijo pogodbe. Zavezanec je dolžan napovedati nastanek davčne obveznosti v 15 dneh, ko je davčna obveznost nastala (8. in 9. člen zakona o davku na promet nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/90). Ker je kupoprodajna pogodba bila sklenjena 3.10.1990, davčna napoved pa vložena šele 8.7.1992, je organ prve stopnje poleg davka utemeljeno obračunal tudi zamudne obresti.

Tožnica v tožbi poudarja, da vztraja pri pritožbenih navedbah, kjer je zatrjevala, da do realizacije pogodbe še ni prišlo, zaradi česar meni, da davčna obveznost ni nastala. Dodatno navaja, da glede kupoprodajne pogodbe teče sodni spor pri temeljnem sodišču. Tožeča stranka vse do obravnave na sodišču ni podpisala pogodbe, katero je dejansko podpisala z dnem vložitve davčne napovedi. Vsega tega upravna organa nista upoštevala in sta ji naložila tudi plačilo zamudnih obresti. Meni, da bi bilo nesmiselno prevzeti obveznost, ki v resnici še ni nastala. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih razlogov.

V obravnavani zadevi gre za odmero davka na promet nepremičnin po zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90 - ZDPN). Sporni davek je bil odmerjen po 2% stopnji od osnove 525.000 SIT, katero predstavlja dogovorjena kupnina. Obenem so tožnici bile zaračunane zamudne obresti. Tožnica višine odmerjenega davka in obresti ne izpodbija. Meni pa, da obveznost še ni nastala, ker ni prišlo do realizacije pogodbe, pri čemer se sklicuje na vloženo tožbo, s katero iztožuje preostanek kupnine in plačilo obresti. Tožena stranka je ta ugovor utemeljeno zavrnila in se pravilno sklicuje na določbo 1. odstavka 8. člena navedenega zakona, po kateri davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba o prodaji nepremičnine. Za nastanek davčne obveznosti torej ni odločilna izpolnitev pogodbe. Zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da pogodba ni bila realizirana. V tožbi sicer tudi zatrjuje, da je dejansko pogodbo podpisala šele ob vložitvi davčne napovedi, ki je bila vložena 8.7.1992. Ta ugovor je tožbena novota in že iz tega razloga ga ni mogoče upoštevati (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Toda ne glede na to, sodišče ugotavlja, da je ta trditev tudi v nasprotju s pritožbenimi navedbami in navedbami v tožbi, vloženi pri temeljnem sodišču, na katero se tožnica sklicuje. V navedeni tožbi namreč izrecno navaja, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 3.10.1990 in na tej podlagi tudi iztožuje preostanek kupnine. Zato tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma v sprejeto dejansko ugotovitev, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 3.10.1990. Upoštevajoč določbo 1. odstavka 8. člena citiranega zakona je tako pravilen materialnopravni zaključek, da je davčna obveznost nastala 3.10.1990. Odmera davka tako ni preuranjena. Davčni zavezanec mora napovedati nastanek davčne obveznosti v 15-ih dneh, ko je obveznost nastala (9. člen navedenega zakona). Tožnica je davčno obveznost napovedala 8.7.1992, kar ni sporno. Ker tožnica ni pravočasno napovedala davčne obveznosti, so ji od poteka roka za vložitev napovedi, to je 19.10.1990 do vložitve napovedi 8.7.1992, bile utemeljeno zaračunane obresti, njihove višine pa tožnica ne izpodbija (14. člen).

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiški predpis (Uradni list RS, št. 1/91-I).