Jedro

Dogovor, da obratovalnica posluje kot celota, pri čemer se upošteva uspešnost in prizadevnost posameznega družinskega člana in njegovih žena, jasno pove, da so po tem ključu delili ne le dobiček, ampak tudi obveznosti. Ni pomembno, kdo od njih je formalno najel kredit in kdo je formalno kredit vračal, pomembno je, da se je kredit vračal s sredstvi, ki sta jih s svojim delom pridobili obe pravdni stranki v skupni obratovalnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno med trajanjem njune izvenzakonske in zakonske skupnosti solastni delež do 1/3 na poslovnem prostoru v pritličju in v prvem nadstropju stavbe v I., stoječi na parc.št. 156/2, vpisane v vl.št. E 158 k.o. I., pri katerem je vknjižen toženec ter poslovni prostor v izmeri 22 m2, v naravi plesišče v I. nadstropju poslovnega prostora B. O. tako, da je vanj možen vhod iz separejev oz. po notranjem stopnišču in iz pritličja v I. nadstropje poslovnega prostora B. O. in ki je povezan s poslovnim prostorom iz I. nadstropja stavbe v I., stoječi na parc.št. 156/2, ter da znaša solastniški delež tožnice na teh poslovnih prostorih 1/4 in solastniški delež toženca 3/4, kar glede na celotno nepremičnino pomeni, da znaša delež tožnice 1/12 na poslovnem prostoru, ki stoji na parc.št. 156/2 k.o. I. in 1/4 na poslovnem prostoru v I. nadstropju poslovnega prostora B. O.. Zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženja spada stanovanje v izmeri 52,82 m2, v stanovanjski hiši K., stoječi na parc.št. 827, vpisani v vl.št. 309 k.o. K. in da pripada tožnici solastniški delež do 1/2 na tem stanovanju, je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.800.333,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju in za plačilo razlike med prisojenim in zahtevanim zneskom iz naslova prodanega stanovanja in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi in to, da je tožena stranka dolžna priznati, da spadajo v skupno premoženje v času trajanja skupne zakonske zveze pridobljeni predmeti: salamoreznica, fotoaparat, kristalni kozarci, kristalni pladenj, kristalna skleda, servirne sklede - rostfrei komplet AMC posode z dodatki, brisače velike 4 kom, brisače normalne 16 kom, prtički 24 kom, namizni prti 6 kom, rjuhe dvojne 6 kom, rjuhe enojne 4 kom, prti ročno delo - čipka, razne rjuhe, prti, salveti, denar kot darilo 230.000,00 SIT, okrasna skleda rostfrei, kristalna vaza - velika, kristalni pepelnik - velik, komplet pribor za ribo, kristalni kozarci za vino, radio budilka, deka dvojna, dragocen prt čipka - 2 komada, komplet plastične posode. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna plačati znesek 1.434.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, stranski intervenient krije sam svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka oz. tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju jo bo pritožbeno sodišče poimenovalo samo tožena stranka). Glede nepremičnin v I. tožena stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, temu posledično je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je po pogodbi z dne 21.4.2003 postal solastnik do 1/3 poslovnega prostora v I.. V pogodbo je bil dejansko vpisan kot solastnik do 1/3, vendar k temu ni ničesar prispeval, ampak so prispevali le njegovi starši. Navaja, da sta se s tožnico poročila 6.6.1992 in v zakonski zvezi nista imela otrok. Po izpovedbah prič sta živela precej na visoki nogi, saj sta pogosto hodila ven na večerje. Pred tem je tožnica končala srednjo šolo in ni imela nobenih lastnih denarnih sredstev. Tožnici njeni starši niso dajali nobene finančne pomoči, celo nasprotno, iz izpovedi očeta toženca izhaja, da so oni financirali inštrukcije, da je naredila popravne izpite. V nadaljevanju navaja, da so starši toženca začeli z vodenjem lokala S., in da so v letu 1989 kupili lokal F. bar na tržnici v K. v letu 1993 pa lokal v I. ter kasneje še en lokal na R. v I.. Gre za podjetniško družino, kar je razvidno iz listin v spisu in pričevanj. Lokal B. O. je bil v letu 1993 kupljen za 500.000 DEM. Ta je bil kupljen s prihranki staršev toženca in s krediti v višini 200.000 DEM, najprej po kreditni pogodbi z S. banko, nato pa z B.A. in z A.. Pri vseh teh poslih je kredit prevzel N. O.. Starša toženca N. in M. O. sta zastavila v korist banke svojo družinsko hišo in prevzela nase podjetniško tveganje, da v primeru neuspeha ostanejo brez strehe nad glavo. Te ugotovitve sprejema tudi sodišče, vendar jih uporabi zgolj pri določitvi višine deleža na skupnem premoženju. V tem delu je ugotovitev sodišča napačna in protispisna. Sodišče v celoti sprejema konstrukt tožnice, ki pa nima nobene podlage. Med tožencem in njegovimi starši ni bilo nobene formalne darilne pogodbe, ko se je toženec pojavil kot kupec 1/3 poslovnega prostora. Iz vseh okoliščin pa izhaja, da je šlo za pomoč staršem svojemu sinu, za darilo denarnih sredstev, da je lahko kupil poslovni prostor. Zelo običajna je situacija, da starši pomagajo svojim otrokom in jim prispevajo del kapitala. Razlog pomoči je tudi v tem, da je toženec 45 % invalid, kar je tožnica tudi potrdila, ko je bila zaslišana. Delo v lokalu ga je nesorazmerno izčrpalo, in bil je tudi operiran na srcu. Sodišče prve stopnje je napačno sprejelo stališče tožnice, da s tem, ko je ona delala v lokalu in prejemala plačo, prispevala k nastanku premoženja velike vrednosti. Prispevek tožnice je v tem primeru lahko dejansko teoretičen, saj premoženje v tako kratkem obdobju nastaja in se veča le zaradi podjetniške aktivnosti, tveganja, vlaganja in podobno, nikakor pa ne zaradi dela. Za nastanek premoženja iz dela je potrebno precej daljše obdobje in kot je povedal priča N.O., oče toženca, tudi toženec ni bil vzoren delavec. Lokal, v katerem sta delala, to je lokal S., je imel izgubo, lokal sta neredno odpirala, kar so potrdile tudi druge priče. V lokalu je v letu 1992 nastala zguba v višini 1.950.000,00 SIT. Stranki nista plačevali najemnine, celo sama tožeča stranka je izpovedala, da je bil lokal dva meseca zaprt, ker ni imel nobenih prihodkov. Vzročna zveza, kot jo zatrjuje tožnica, torej naj bi ona s svojim delom prispevala k nastanku premoženja, nima realne podlage. Tožnica ni absolutno ničesar podjetniško tvegala. Prav tako tudi ne toženec, čeprav je bil posredno tangiran z morebitnim uspehom tveganja. Nato, tožena stranka opravi primerjavo ob upoštevanju plače tožnice s kupnino poslovnega prostora in pride do zaključka, da je bil prostor kupljen s sredstvi oz. denarjem, ki se je zbiral pri N. O.. Edino, kar tožnica prav trdi, pa je, da je presežna vrednost, vrednost proizvoda minus kapital, minus delo, se je zbiral pri očetu, ki je naprej investiral. Tožnica ob tem pozablja, da ne ona in ne toženec nista imela nobene pravice do kapitala, razlika je pač zgolj v tem, da je bil toženec v pričakovanju, da bo nekoč kapital podedoval od staršev, vendar tožnica ne more zahtevati delitev pričakovane pravice. Ni sporno, da tožnica ni v ničemer prispevala k odplačevanju kredita, kredit je odplačeval N.O., kar je še en dokaz dejstva, da tožnica ni prispevala ničesar k nakupu lokala. To je najbolj razvidno pri dodatku 22 m2, kjer je toženčev oče v celoti prevzel odplačilo kredita za lokal, ker ga toženec ni mogel plačati in gre torej šteti za darilo očeta tožencu, kar je potrebno odbiti od aktive. Tožnica tudi ni izkazala, da bi imela kakšen subjektivni odnos do premoženja, ki ga zahteva. Nikoli ni sodelovala pri odločitvah in se tako drugače angažirala.

Tudi glede stanovanja na K. velja enako kot pri poslovnem prostoru. V izogib ponavljanju se tožena stranka v celoti sklicuje na dosedanje navedbe. Dodatne relevantne okoliščine pa so, da je toženec v stanovanju stanoval od svojega rojstva. Stanovanjsko pravico so imeli starši, ki so stanovanje v vmesnem času dvakrat temeljito prenovili. Sodišče je sicer to dejstvo upoštevalo pri določitvi skupnega premoženja. Toženec je stanovanje odkupil šest mesecev po poroki s tožnico in sicer s sredstvi, ki mu jih je dal njegov oče. Toženec je pridobil stanovanjsko pravico in sicer ker mu je bila prenesena od njegovega očeta. Tudi v tem primeru je bil odločilen prispevek staršev toženca, saj so mu v celoti omogočili prvo pridobitev stanovanjske pravice in nato še odkup stanovanja. Tudi glede premičnin je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pri delitvi premoženja je bil ustni dogovor, sodišče bi moralo vsaj trajne stvari - avto upoštevati kot del skupnega premoženja. Sodišče je tudi kršilo pravico toženca do zaslišanja. Toženec je namreč bil na operaciji srca in preprosto ni mogel izpovedati svojo stran resnice. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov. Tožeča stranka je uspela le v 25 % deležu svojega zahtevka, ki je bil še sprva zelo napihnjen.

Po vloženi pritožbi je pooblaščenec tožene stranke sporočil, da je toženec umrl. Glede na dejstvo, da je imel toženec tekom postopka pooblaščenca, pritožbeno sodišče pritožbenega postopka ni prekinilo. Kot pravdna stranka pa sedaj nastopajo dediči po pokojnem M. O. Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za rešitev tega spora sta določili 51. in 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Ker je zakonska zveza izenačena z izvenzakonsko skupnostjo, se upošteva tudi čas trajanja izvenzakonske skupnosti (12. čl. ZZZDR). Življenjska skupnost torej vzpostavlja interes pridobivanja skupnega premoženja, pri tem pa je konstitutiven element za nastanek skupnega premoženja delo zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev, ki pa ga predstavlja katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja določena vrednost. Vrednost, zakonca oz. izvenzakonskega partnerja pa ustvarjata z dohodkom, ki ga pridobivata v okviru zaposlitve, pa tudi z vsakim drugim delom, ki je namenjeno zadovoljevanju potreb obeh zakoncev in družine, kot na primer pomoč, ki jo daje zakonec drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje določenih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko del in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR). Ob takšnem materialnopravnem izhodišču in ob upoštevanju celovitosti odnosov pravdnih strank v obdobju trajanja njune zakonske in izvenzakonske skupnosti, poslovnih odnosov toženca z njegovim očetom, pri nakupu poslovnih prostorov in stanovanja je tudi po oceni pritožbenega sodišča materialno pravo odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tudi za toženo stranko ni spora o tem, da sta bila oba poslovna prostora - poslovni prostor B.O. in plesišče nad njim kupljena v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Sporno za toženo stranko pa je, da sta bila kupljena s sredstvi pravdnih strank, ki sta jih pridobila z delom v času trajanja njene življenjske skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil poslovni prostor kupljen po pogodbi z dne 21.4.1992, na podlagi te pogodbe je toženec postal solastnik poslovnega prostora do 1/3. Le v primeru, da bi toženec v tem postopku dokazal, da je bil poslovni prostor kupljen s sredstvi, ki predstavljajo njegovo posebno premoženje, bi se ta lahko veljavno uprl, da poslovni prostor v navedenem deležu ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. V pritožbi toženec sicer oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, vendar teh ne more izpodbiti, ker so pritožbene trditve protispisne. Jasna opredelitev odnosov v skupni obratovalnici, v kateri so delovali člani družine O., Gostinstvo O.N. s.p., v katerem sta delovala oba, tako tožnica, kot toženec, jasno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje. Dogovor, da obratovalnica posluje kot celota, pri čemer se upošteva uspešnost in prizadevnost posameznega družinskega člana in njegovih žena, jasno pove, da so po tem ključu delili ne le dobiček, ampak tudi obveznosti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo ni pomembno, kdo od njih je formalno najel kredit in kdo je formalno kredit vračal, pomembno je, da se je kredit vračal s sredstvi, ki sta jih s svojim delom pridobili obe pravdni stranki v skupni obratovalnici. Toženec v tem postopku torej ni dokazal, da bi bil dejanski kupec kdo drug oz. da je šlo za njegovo posebno premoženje. Enako velja tudi za poslovni prostor nad lokalom, to je plesišče nad lokalom, katerega je toženec odkupil celo brez vednosti očeta. Toženec je najel posojilo sam in ga je tudi sam odplačeval. V tem primeru je šlo za situacijo iz 3. točke družinskega dogovora, kjer je bilo določeno, da premoženje, ki ga bosta sinova kupila samostojno iz prihodkov ali iz lastnih najetih posojil, izključno njihova last. Res je, da je kasneje prevzel odplačilo kredita toženčev oče, vendar tudi v tem primeru velja enako, gre za prihodke lokalov, v katerih sta delovali obe pravdni stranki. Vprašanje je samo, kolikšen je bil prispevek k pridobljenem premoženju obeh pravdnih strank, kar bo povedano v nadaljevanju.

Stanovanje v K. je bilo tudi kupljeno v času trajanja zakonske skupnosti. To pritožba na oporeka. Ponovno pa zatrjuje, da je bilo to stanovanje obnovljeno s sredstvi toženčevih staršev. Ravno to je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo in vlaganja toženčevih staršev ni štelo za skupno premoženje. Ta vlaganja je jasno ovrednotilo in ta vlaganja znašajo 42,166% vrednosti nepremičnine, kar pomeni, da skupno premoženje pravdni strank znaša solastniški delež 57,834% vrednosti stanovanja. Ker pa je med postopkom toženec stanovanje prodal, je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo sorazmernega dela kupnine.

V pritožbi tožena stranka vztrajno ponavlja pomemben delež toženčevega očeta pri pridobivanju premoženja, kar je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo pri določitvi deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Ravno zaradi pomembnega prispevka toženčevih staršev je namreč tožničin prispevek k skupnemu premoženju znatno nižji od toženčevega, kajti štelo je, da je prispevek staršev, s katerim sta pomagala izrecno samo svojemu sinu, to je tožencu 50 %. Druga polovica pa je prispevek pravdnih strank, kar dejansko pomeni, da je zato delež toženca na skupnem premoženju 75 %, delež tožnice pa 25 %. Da pa bi bil toženčev delež še višji, v tem postopku temu ni uspelo dokazati.

Povsem pavšalna pa je pritožba toženca, ki se nanaša na premične stvari, to je našteta poročna darila. Tožena stranka v pritožbi ne zanika, da sta si pravdni stranki darila razdelila, trdi le, da ni bilo nobenega dogovora. Če sta si darila razdelila, potem sta dogovor realizirala s konkludentnimi dejanji. Sodišče prve stopnje je namreč jasno ugotovilo, da je bil toženec pri tem, ko je tožnica stvari odpeljala navzoč in ji je celo pomagal pri nakladanju v kombi. Res je, da je sodišče prve stopnje glede premičnih stvari hotelo zaslišati toženca, vendar je bil njegov pooblaščenec pri predložitvi zdravniškega potrdila nedosleden in je dostavil zdravniško potrdilo za drugo obdobje, ne za obdobje, ko se je glavna obravnava vršila, zato sodišče prve stopnje opravičila ni moglo upoštevati. Res pa je, da je tudi iz ostalih dokazov, ki jih je izvedlo, dejansko stanje prepričljivo ugotovilo. Odločitev glede stroškov postopka temelji na določbi 154. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo uspeh v sporu obeh pravdnih strank in stroške postopka porazdelilo skladno z uspehom. Višino stroškov pa je obračunalo po veljavni taksi in odvetniški tarifi ter opravljenimi procesnimi dejanji strank. Zgolj pavšalne so zato trditve v pritožbi, da stroški niso pravilno obračunani. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).