Jedro

Ugotovljeni dejstveni substrat je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno umestilo v okvir določb OZ, ki urejajo posojilno pogodbo.

Absolutna bistvena kršitev določba pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Že samo razlogovanje pritožbe kaže na to, da pravzaprav izpodbija dokazno oceno.

Materialno procesno vodstvo sodišča je bilo ustrezno, saj je bil toženec na naroku pozvan k podrobnejši konkretizaciji dokaznih predlogov. Opozorilu sodišča ni sledil in je šele na zadnjem naroku pojasnil, da pričino zaslišanje predlaga tudi glede obstoja posojilnega razmerja. Takšno postopanje je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Toženec zatrjevane kršitve ni grajal skladno z določbo 286.b člena ZPP, čeprav je sodišče že na naroku podalo pojasnilo v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.192,50 EUR nadomesti z zneskom 1718 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k vračilu izposojenega zneska 12.522,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do zneska 15.500 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo povračilo 2.192,50 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na napačno dokazno oceno in neutemeljeno zavrnitev njegovega dokaznega predloga za zaslišanje priče S. S. Vztraja, da je od šestih potrdil o prejemu denarja, ki se nahajajo v spisu (A4 do A10), le eno o posojilu. Podaja lastno dokazno oceno potrdil. Pri tem izpostavlja pomembnost zapisa datuma vračila denarja na potrdilu z zneskom 4.500 EUR. S tožničinim sinom sta se „obrtoma“ ukvarjala s posojanjem denarja in le potrdilo za 4.500 EUR predstavlja posojilo. Ni logično, da je le na slednjem zapis, da gre za posojilo, na preostalih pa, da gre za prejem oz. izročitev denarja. To omogoča sklepanje, da le ena listina izkazuje obstoj posojila, preostale pa prejem oz. izročitev določenih vsot denarja. V obravnavani zadevi je šlo za posle posojanja v glavnem pokojnikovega denarja tretjim osebam, za kar je operativno skrbel toženec. On je poskrbel tudi za to, da je bil posojeni denar vrnjen. Dobiček od poslov pa sta si delila na polovico. Pri potrdilu z dne 3. 6. 2014 (A10) je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni res, da se na listini nahaja zapis, da bo toženec denar vrnil do 15. 6. 2014. Izpovedba tožnice in priče P. P. nista verodostojni. P. P. je tožničin nečak in zato ni nepristranska priča. Pritožnik dvomi, da je sin tožnici še za čas svojega življenja pokazal omenjena potrdila. Priča V. V. je le potrdil, da je pokojni tožencu posojal denar, o samih zneskih posojil pa ni vedel ničesar. Zmotno je ocenjena toženčeva izpovedba. Njegovo izjavo, „da je podpisal samo, kadar je denar vzel zase“, je sodišče iztrgalo iz celotnega konteksta izpovedi. Toženec je v svoji izpovedi dosledno ločil med posojilom v višini 4.500 EUR in preostalim denarjem, ki mu ga je izročil pokojni. Sodničinega vprašanja glede posojil ni razumel in ne gre za to, da se je zapletel, ter da je o celotni vsoti posojil enkrat govoril tako, drugič drugače. Ni res, da je njegova izpovedba povsem splošna in neskladna z drugimi izvedenimi dokazi. V zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče S. S. pojasnjuje, da je njeno zaslišanje predlagal že v odgovoru na tožbo; dokazni predlog pa je ustrezno substanciral. Z njenim zaslišanjem je hotel dokazovati oba sklopa svojih navedb: trditve o obsegu posojila med njim in pokojnim ter trditve o gradbenih delih. Sodišče bi se lahko poslužilo načela materialnega procesnega vodstva in načela pomoči prava neuki stranki ter ga povprašalo, kaj namerava dokazovati s predlagano pričo. Z neizvedbo tega dokaza je bilo kršeno določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi odločitev v stroškovnem delu, saj je tožnica uspela le z 80 % svojega zahtevka, zato ji ne bi smeli biti priznani vsi stroški postopka.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici plačati le znesek 522,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 do plačila. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o odmeri stroškov postopka.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu: - tožnica je dedinja po pok. sinu A. A.; - pokojni je tožencu v času od 25. 2. 2014 do 3. 6. 2014 izročil 15.500 EUR gotovine; - pokojni je tožencu naročil adaptacijo stanovanja, v lasti S. S., njegove zunajzakonske partnerice; - toženec je v stanovanju opravil dela, katerih vrednost je znašala 2.977,50 EUR; - toženec posojenih zneskov pokojnemu oz. njegovi pravni naslednici ni vrnil. 6. Izpostavljeni dejstveni substrat je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno umestilo v okvir določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je napravilo logično in življenjsko prepričljivo ter notranje skladno dokazno oceno. Pritožba toženca, ki je v pretežni meri posvečena njenemu izpodbijanju, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene. Prvo sodišče je postopalo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP in se skrbno opredelilo do vsakega dokaza posebej, nato pa tudi do celotnega dokaznega sklopa.

7. Toženec pritožbo gradi na tezi, da mu je bil posojen le znesek v višini 4.500 EUR, preostali zneski pa so služili drugim poslom med njim in pokojnim. Ukvarjala sta se s posojanjem denarja tretjim osebam.

8. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvega sodišča, da toženec svojih zatrjevanj ni uspel izkazati. Že njegova trditvena podlaga je šibka. Do zaključenega prvega naroka t. i. poslovnega sodelovanja s pokojnim niti ni ustrezno konkretiziral. Le posplošeno je navedel, da sta s pokojnim dajala drugim posojila. Za te svoje navedbe - sicer nekonkretizirane - tudi ni predložil nobenih dokazov. Nasprotno pa je tožnica v spis predložila potrdila s toženčevimi podpisi o prejemu zneskov v skupni vrednosti 15.500 EUR. Ta potrdila se nanašajo na obdobje od februarja 2014 do junija 2014. Pritožba poskuša prikazati kvalitativno razliko med posameznimi potrdili. Le eno od potrdil, na katerem je izrecno zapisano, do kdaj bo toženec denar vrnil, naj bi predstavljalo posojilo. Temu pritožbeno sodišče - upoštevajoč vse okoliščine primera ter toženčevo pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago - ne sledi.

9. Sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Že samo razlogovanje pritožbe kaže na to, da pravzaprav izpodbija dokazno oceno. Zapis na potrdilu z dne 3. 6. 2014 - „M. do 15. 6. 2014“- omogoča dokazno oceno, kot jo je sprejelo prvo sodišče. Sicer pa pritožba ponudi le preizpraševanje, kaj vse bi lahko ta zapis pomenil, ne daje pa konkretnega odgovora.

10. Obstoj posojilnega razmerja med tožencem in pokojnim jasno nakazuje toženčeva izpovedba. Ta je neskladna, saj toženec hkrati zatrjuje, da mu je pokojni posodil le okrog 4.000 EUR, na drugi strani pa, da mu je posodil toliko, kolikor je podpisal. Pritožbeno zatrjevanje o tem, da je toženec v svoji izpovedbi dosledno ločil med posojilom v višini 4.500 EUR in preostalim denarjem, je zmotno. Pritožba poskuša neuspešno odpraviti kontradiktornosti v toženčevi izpovedbi. Ob upoštevanju pisnih potrdil, izpovedb prič in odsotnosti toženčeve ustrezne trditvene ter dokazne podlage je zavzemanje za drugačno razumevanje njegove izpovedbe neuspešno. Da je bil toženec dolžnik v odnosu do pokojnega ter da je med njima obstajalo posojilno razmerje, nakazuje že toženčeva izpovedba. Jasno je povedal, da je bil on (toženec) garancija, da bo denar vrnjen. Tudi pritožba potrdi, da je toženec skrbel za vračilo posojenega denarja. Toženec pa v tem postopku vračila denarja, ki ga je prejel od pokojnega, ni izkazal. 11. Pritožba posplošeno odreka verodostojnost izpovedbe tožnici in priči P. P. Obe izpovedbi je sodišče prve stopnje ocenilo in ju umestilo v celoten dokazni sklop. Zgolj dejstvo, da je priča P. P. tožničin nečak, mu verodostojnosti še ne odvzema, toženec pa ugovora ni podrobneje pojasnil. Poleg tega je zaslišanje priče P. P. predlagal v odgovoru na tožbo.

12. V točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče S. S. Iz odgovora na tožbo z dne 27. 2. 2018 smiselno sledi - kot pravilno razloguje prvo sodišče - da je bilo njeno zaslišanje predlagano v zvezi z deli, opravljenimi v njenem stanovanju. Materialno procesno vodstvo sodišča je bilo povsem ustrezno, saj je bil toženec na naroku 15. 5. 2019 pozvan k podrobnejši konkretizaciji dokaznih predlogov. Opozorilu sodišča ni sledil in je šele na zadnjem naroku pojasnil, da pričino zaslišanje predlaga tudi glede obstoja posojilnega razmerja. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje. Toženec zatrjevane kršitve ni grajal skladno z določbo 286.b člena ZPP, čeprav je sodišče že na naroku podalo pojasnilo v zvezi z neizvedbo predlaganega dokaza.

13. Utemeljena pa je pritožba, usmerjena zoper odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela z 80 % svojega zahtevka, zato je v tem razmerju upravičena do povračila pravdnih stroškov. Toženčevi pravdni stroški znašajo 180 EUR (250 točk za narok 18. 9. 2019 in 50 točk urnine). Ob upoštevanju uspeha v pravdi in medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženec dolžan tožnici povrniti 1.718 EUR pravdnih stroškov.

14. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela tožnica z njim, nosi sama (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).