Jedro

Za oba tožnikova prejemka je matična država, to je ZR Nemčija, podala nesporno mnenje, da gre za pokojnino, za obdavčitev katere je pristojna naša država. Glede na povedano se tožnik akontaciji dohodnine ne more izogniti. Iz podatkov v spisu namreč ne izhaja, da bi šlo pri njegovih prejemkih za prejemke, ki so izvzeti iz obdavčenja v smislu 19. člena ZDoh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku kot davčnemu zavezancu v ponovnem postopku določil akontacijo davka od osebnih prejemkov za pokojnino iz tujine v višini 70,48 EUR na mesec. V izreku tudi ugotavlja, da je bila akontacija davka v celoti plačana po odpravljeni odločbi davčnega organa z dne 27. 6. 2002. V obrazložitvi pojasnjuje, da je davčni zavezanec dne 24. 6. 2002 oddal napoved za odmero davka od osebnih prejemkov, doseženih v tujini, ki jih prejema iz Nemčije. Na osnovi navedenega je bila zavezancu z odločbo z dne 27. 6. 2002 določena akontacija davkov od osebnih prejemkov za pokojnino iz tujine v višini 16.788,00 SIT na mesec. Zavezanec se je zoper navedeno odločbo pravočasno pritožil, pri čemer je bila njegova pritožba zavrnjena. Ker pa se z odločbo organa druge stopnje ni strinjal, je vložil tudi tožbo pri tukajšnjem sodišču. Sodišče ji je ugodilo, drugostopenjsko odločbo odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. Slednji je odločil tako, da je odpravil odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnil le-temu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ prve stopnje moral ugotoviti, ali gre pri prejemku, od katerega je bila zavezancu določena akontacija davka od osebnih prejemkov, za pokojnino iz 2. odstavka 19. člena Pogodbe med SFRJ in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka iz premoženja (Uradni list SFRJ, št. 12/88, v nadaljevanju Pogodba). V kolikor bo ugotovljeno, da ne gre za tak dohodek, temveč za prejemek, za katerega je za obdavčitev pristojna Republika Slovenija, bo moral, upoštevaje določbe nemških predpisov, ugotoviti pravno naravo prejemka oziroma podlago za njegovo izplačevanje, saj bo šele tako lahko z gotovostjo zaključil, ali gre pri napovedanem prejemku po vsebini za katerega od neobdavčenih prejemkov iz 19. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2).

V ponovljenem postopku je organ prve stopnje s strani pristojnega nemškega organa pridobil podatke, iz katerih je razvidno, da ima pravico do obdavčitve pokojnine, ki jo prejema zavezanec, izključno Slovenija. Iz dokumentov prav tako izhaja, da je glede na načrt starostne pokojnine, zavezanec prejemnik, njegov nekdanji delodajalec pa izplačevalec starostne pokojnine v zvezi s preteklo zaposlitvijo v skladu s 1. odstavkom 19. člena Pogodbe, po kateri pravica do obdavčitve prav tako pripada državi rezidentstva. Pravica obdavčitve pokojnine na tovrstna izplačila pokojnine je tudi v novem sporazumu med Nemčijo in Slovenijo, ki je začel veljati 19. 12. 2006, dodeljena državi rezidentstva. Ustrezni členi v novem sporazumu so členi 18, (predhodno člen 19) in člen 21, (predhodno člen 22). Člen 19 2b (predhodno člen 19 2) se še vedno ne uporablja za presojanje, ali je dohodek, ki je prejet iz tujine, pokojnina. Za namene tega zakona se prvenstveno uporabljajo predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji. V ponovljenem postopku odmere akontacije davka od osebnih prejemkov za pokojnino iz tujine je bil dne 30. 9. 2008 izdan zapisnik, v katerem je bil zapisan vse postopek odmere akontacije davka in v postopku ugotovljene ugotovitve. Zavezancu se tako v ponovnem postopku odmerja akontacija davka od osebnih prejemkov za mesec junij 2002. Mesečna osnova pokojnine po 16. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanji ZDoh), povečana s koeficientom povprečne stopnje davkov od osebnih prejemkov, ki se plačuje od plač iz delovnega razmerja, zmanjšana za znesek po 7. členu ZDoh, je odmerjena po stopnjah določenih v 18. členu ZDoh in se zmanjša za obračunano neplačano akontacijo dohodnine in tako znaša 16.889,00 SIT.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-02-25/2008 z dne 14. 10. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi se najprej sklicuje na 3. odstavek 15. člena ZDoh. Ugotavlja, da ni sporno, da je pritožnik rezident Slovenije in da prejema pokojnino iz Nemčije. Sporno pa je, ali ta pokojnina zapade v obdavčitev v Republiki Sloveniji. Pri tem se sklicuje na 19. člen Pogodbe, ki se uporablja na podlagi akta o nasledstvu (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 11/92 in 40/92), ki se uporablja v primerih, ko se presojajo razmerja, ki vključujejo dve državi, to je pokojnina in drugi podobni prejemki, izplačani rezidentu Republike Slovenije na podlagi prejšnje zaposlitve, ki se obdavčijo v tej državi. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku razjasnil tudi sporna vprašanja, in sicer je Generalni davčni urad v zvezi z dokumentacijo, ki jo je v postopku predložil pritožnik, pridobil pojasnila pristojnega nemškega organa. Iz uradnega prevoda je razvidno, da ima Republika Slovenija kot država rezidentka v skladu s 1. odstavkom 19. člena in 1. odstavkom 22. člena Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja, pravico do obdavčitve pokojnine, izplačane s strani Landesversicherungsanstalt (državne agencije za socialno zavarovanje in skupne starostne pokojnine, ki jo prejema pritožnik, v nadaljevanju LVA). LVA je zakonski pokojninski sistem zavarovanja, kateremu je pritožnik skupaj z delodajalcem plačeval obvezne prispevke v času zaposlitve in tako pridobil lastne pokojninske pravice. Pogoji, ki jih določa 2. odstavek 19. člena Sporazuma, tako niso izpolnjeni, zlasti, ker pokojnina ni bila izplačana iz posebnega sklada. V skladu z nemško interpretacijo Sporazuma se izplačila LVA uvrščajo v 1. odstavek 22. člena Sporazuma, kajti izplačana pokojnina nima izvora v preteklem delu, temveč v prostovoljnih plačilih zavezanca. Iz dokumenta nadalje izhaja, da je bil pritožnik tudi prejemnik starostne pokojnine, katere izplačevalec je njegov nekdanjih delodajalec. Delojemalec ni sam plačeval prispevkov za tovrstno pokojnino, kar pomeni, da izplačila predstavljajo starostno pokojnino v zvezi s preteklo zaposlitvijo v skladu s 1. odstavkom 19. člena Sporazuma. V postopku je bilo tako nesporno ugotovljeno, da so dohodki, ki jih zavezanec prejema iz Nemčije, štejejo za pokojnino. S tem pa tudi ne predstavljajo katerega od neobdavčenih prejemkov iz 19. člena ZDoh. Vsebino in pomen originalnih odločb v pokojnini je v postopku pojasnila nemška davčna uprava, zato je pritožnikovo pojasnjevanje razlik med pokojnino in starostno pokojnino za težko invalidne osebe v ZR Nemčiji irelevantno. Za oba prejemka je bilo pojasnjeno, da ju je potrebno šteti kot pokojnino, za katero ima pravico do obdavčitve država rezidentstva, to pa je Republika Slovenija.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Najprej povzema potek prvotnega in ponovljenega postopka od leta 2002 do leta 2009. Njegovi argumenti za sprožitev tega upravnega spora pa so naslednji. Tožena stranka pri obravnavani spora nikdar ne uporablja uradne definicije njegovih prejemkov iz ZR Nemčije, kot so v uradnih prevodih originalnih odločb iz nemščine v slovenščino, definirane. Od LVA prejema starostno pokojnino za težko invalidne osebe, iz podjetja njegove zaposlitve pa prejema starostno preskrbo iz obrata zaposlitve. Namesto slednjih dveh pojmov davčni organ uporablja vedno definicijo njegovih prejemkov, tako ene kot druge, kot da gre za pokojnino. S tem nevtralizira definicijo njegovih prihodkov tako, da jih po zakonu lahko obdavči. Davčni urad Maribor od junija 2002 do novembra 2009 ni izdal niti ene odločbe, v kateri so njegovi prejemki iz ZR Nemčije uradno definirani tako, da od njih plačuje davek v Sloveniji. Gre za eno samo zmešnjavo. Tožnikovi prihodki iz naslova LVA izhajajo iz njegove invalidnosti in je zato potrebno ugotoviti njihovo pravo naravo oziroma podlago za izplačilo. Tudi definicija drugega prihodka, to je starostne preskrbe iz obrata, je napačna. V ZR Nemčiji se izplačuje več vrst pokojnin. Vsaka od njih je točno definirana na osnovi celotne zakonodaje. Če to ne bi bilo pomembno, potem bi ZR Nemčija izdala samo eno vrsto odločb za vse pokojnine. Glede na navedeno tožnik smiselno predlaga, naj se njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na vse tožbene navedbe v zvezi z izdano odločbo odgovorila že v obrazložitvi drugostopne odločbe. Zato v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz obeh izpodbijanih odločb. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se davčni organ v njej sklicuje. Obrazložena je tako v pravnem kot v dejanskem pogledu. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da ima Republika Slovenija pravico do obdavčitve tako pokojnine, izplačane s strani LVA, kot tudi starostne pokojnine, ki jo tožnik prav tako prejema. Za oba prejemka je matična država, to je ZR Nemčija, v postopku podala nesporno mnenje, da gre za pokojnino, za obdavčitev katere je pristojna naša država. Obdavčitev prejemkov je stvar posamezne države, neodvisna od tega, kako si zadevo tolmači posamezni davčni zavezanec, kako jo prevaja oziroma kako jo razume. Tudi po mnenju sodišča se, glede na povedano in ugotovljeno, tožnik akontaciji dohodnine v danem primeru ne more izogniti. Iz podatkov v spisu namreč ne izhaja, da bi šlo pri njegovih prejemkih za take prejemke, ki so izvzeti iz obdavčenja v smislu 19. člena ZDoh. Zgolj z izražanjem nestrinjanja omenjenim pa tožnik ne more uspeti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.