Jedro

Vsebina upravičenj, zlasti da upravnik lahko izstavlja račune, solastniki pa so se zavezali stroške nakazovati na račun upravnika, kažejo na pravno naravo mandatnega razmerja, torej na obliko indirektnega zastopanja.

Ni res, da bi morala tožnica navesti tudi, kako je obračunala posamezne zneske in kako je določila delež skupnega zneska, ki odpade na toženko. Tožnica bi morala konkretizirati trditveno podlago glede višine vtoževane terjatve z navedbo citiranih okoliščin le, če bi toženka obrazloženo (opredeljeno) ugovarjala, da je izračun stroškov, ki odpadejo na toženko, nepravilen in nepreverljiv.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Vl 77179/2009-2 z dne 8.6.2009 vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 5.542,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2009 do plačila, v II.. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.237,48 EUR EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 632,64 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77179/2009-2 z dne 8.6.2009 razveljavi še v 1. in 3. odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.036,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretni zadevi se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 5.6.2009 in se po razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 8.6.2009 v delu, s katerim je dovoljena izvršba, nadaljeval kot pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27.12.2010 (list. št. 87) tožnico pozvalo, naj v roku 8 dni predlog za izvršbo oziroma tožbo popravi tako, da med drugim navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnico je opozorilo, da v kolikor teh pomanjkljivosti ne bo odpravila, bo tožbo zavrglo. Tožnica je tožbeni zahtevek v postavljenem roku dopolnila, pri čemer pa je sodišče prve stopnje kljub temu ocenilo, da tožba ni sposobna za obravnavanje in jo je v skladu s 4. odstavkom 108. člena ZPP zavrglo (sklep XII Pg 1942/2010 z dne 22.8.2011). Pritožbeno sodišče je nato odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju s sklepom I Cpg 1242/2011 z dne 17.11.2011 razveljavilo, saj je ocenilo, da je bila tožba popolna, sodišče prve stopnje pa je za odločitev o zavrženju tožbe napačno uporabilo kriterije za presojo sklepčnosti.

6. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje po prejemu druge pripravljalne vloge s strani tožnice in po izvedbi prvega naroka brez izvajanja dokazov postavilo na stališče, da je tožnica podala premalo trditev, da bi njen tožbeni zahtevek lahko obravnavali kot sklepčen.

7. Tožnica je v postopku zatrjevala, da od toženke uveljavlja plačilo storitev upravljanja stavbe na naslovu C. (7 računov na prilogi A3 in list. št. 34-40). V dokaz je predložila Pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij lastnikov v zvezi z upravljanjem poslovnih prostorov (priloga A10, v nadaljevanju Pogodba), ki je izmed skupno 15 solastnikov ni podpisala zgolj toženka. Po 2. odstavku 32. člena SZ-1 se šteje, da je pogodba o medsebojnih razmerjih sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev. Čeprav tožnica res ni trdila, da ima ostalih 14 solastnikov v lasti več kot 75% solastniških deležev (tako pa izhaja iz Pogodbe), pritožbeno sodišče šteje dejstvo, da je tožnica upravnik stavbe na naslovu C., za ugotovljeno že na podlagi 214. člena ZPP. Toženka je namreč že v ugovoru priznala, da je (in ne da je bila) s tožnico v poslovnem razmerju, prav tako pa ni (izrecno) prerekala veljavnosti Pogodbe. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je s strani tožnice predložena Pogodba veljavna tudi za toženko, navajanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala konkretnih navedb o tem, kdo so lastniki stavbe, kolikšen je delež vsakega izmed njih in kateri lastniki so pogodbo podpisali, pa je glede na navedeno nepomembno.

8. Ker je pritožbeno sodišče torej kot nesporno ugotovilo, da dejstva, da je tožnica upravnik objekta na naslovu C., toženka v postopku pravzaprav sploh ni prerekala, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati pogojev za morebitno neupravičeno obogatitev oziroma poslovodstvo brez naročila (neposlovna podlaga). Ker je materialnopravna podlaga za presojo tožbenega zahtevka torej podana že v 23. členu SZ-1, tudi pomanjkanje trditev tožnice v smeri, da je dobaviteljem plačala račune zato, da solastnikom stanovanj ne bi nastala škoda ali da ne bi bila zamujena očitna korist, v konkretnem primeru ni relevantno.

9. Upravnik večstanovanjske stavbe pridobi aktivno legitimacijo na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev. Navedeno narekuje natančno preučitev vsebine pogodbenega razmerja v vsakem konkretnem primeru (VSL sodba I Cpg 578/2011 z dne 13.12.2011).

10. Iz 3. točke 10. člena Pogodbe izhaja, da upravnik med drugim razdeljuje stroške in izterjuje prispevke skladno s pogodbo o upravljanju in določbami drugih aktov ter redno poravnava obveznosti za obratovanje in vzdrževanje poslovne stavbe kot celote ter funkcionalnega zemljišča. Lastniki se upravniku obvezujejo plačati za upravljanje skupnih prostorov, delov, objektov in naprav v poslovni stavbi, delež stroška upravljanja, sorazmerno površini lastništva, ki ga imajo v stavbi (12. člen Pogodbe) in strošek obratovanja skupnih delov in naprav, skupnih funkcionalnih stroškov, stroškov tekočega in investicijskega vzdrževanja, stroškov za čiščenje skupnih prostorov in funkcionalnega zemljišča in individualne stroške, ki odpadejo na poslovne prostore (13. člen Pogodbe). Navedena pogodbena določila po zaključku pritožbenega sodišča kažejo na to, da so v konkretnem primeru solastniki na tožnico prenesli določena materialnopravna upravičenja, iz katerih bi lahko sledilo, da je tožnica upravičena do neplačnikov terjatve uveljavljati v lastnem imenu. Vsebina upravičenj, zlasti da upravnik lahko izstavlja račune, solastniki pa so se zavezali stroške nakazovati na račun upravnika (13. člen Pogodbe), kažejo na pravno naravo mandatnega razmerja, torej na obliko indirektnega zastopanja. Pogodbeno sicer ni izrecno določeno, da v primeru neplačila upravnik sam zalaga lastna sredstva, toda nobenega dvoma ni, da dobavitelji, s katerimi le tožnica vstopa v pogodbeno razmerje, svoje terjatve lahko uveljavijo neposredno do tožnice in sicer ne glede na to, ali so obveznosti solastnikov po izstavljenih računih upravniku poravnane ali ne. To pomeni, da ugovor toženke v postopku, da tožnica ni ponudila dokazov, da je obveznosti do tretjih sploh poravnala, ni relevanten.

11. Sodišče prve stopnje nadalje meni, da bi morala tožnica navesti tudi, kako je obračunala posamezne zneske in kako je določila delež skupnega zneska, ki odpade na toženko, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba pravilno opozarja, da bi morala tožnica konkretizirati trditveno podlago glede višine vtoževane terjatve z navedbo citiranih okoliščin le, če bi toženka obrazloženo (opredeljeno) ugovarjala, da je izračun stroškov, ki odpadejo na toženko, nepravilen in nepreverljiv. Vendar pa toženka ugovorov glede višine terjatve v tej smeri ni podala, saj je zgolj pavšalno navedla, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma da je tožba nesklepčna glede višine zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča je iz posameznih računov, ki zajemajo stroške upravljanja, stroške obratovanja in vzdrževanja stavbe kot celote in stroške zakonitih zamudnih obresti, in iz Pogodbe o upravljanju (priloga A9) razvidno, kolikšna je bila skupna obveznost solastnikov in kolikšen delež je odpadel na posamezno enoto - toženko. Računi so verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo, za resnična, dokler niso izpodbita. Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev je v pravdnem postopku dolžnost nasprotne stranke, torej toženke. Ni naloga sodišča, da verodostojnost računov samoiniciativno preizkuša, pač pa vsebino računov preverja le z vidika njihove „sklepčnosti“, če so očitno nerazumljivi, neskladni ali nelogični (tako tudi VSL sodba I Cpg 578/2011 z dne 13.12.2011 in VSL sodba in sklep I Cp 3192/2011 z dne 11.4.2012).

12. V tem smislu je tudi očitek toženke, da tožnica ni izkazala, da je storitve dejansko koristila toženka oziroma da so bili računi res izdani za dejansko opravljene storitve, pavšalen in neutemeljen. Toženka bi namreč morala konkretizirano navesti, katera storitev, ki jo tožnica zaračunava z računom, ni bila izvedena. Šele na ta način bi prevalila procesno trditveno in dokazno breme na tožnico, ki bi tako morala izkazati, da je zaračunano storitev dejansko opravila. Obstoj dejstev, dokazovanih z računi, je mogoče zanikati; zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na strani toženke. Toženka je namreč tista, ki bi morala utemeljenost tožbenega zahtevka izpodbiti, pri čemer zgolj s sklicevanjem na dokazno breme ne more biti uspešna.

13. Je pa toženka v postopku konkretno ugovarjala, da ji je tožnica v vtoževanih računih neupravičeno zaračunala zamudne obresti, ki se nanašajo na račune, ki niso predmet te pravde. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz računa št. 4426/226 z dne 6.5.2009 res izhaja, da je tožnica toženki med drugim zaračunala tudi zamudne obresti za račun št. 4344/225 v znesku 3,59 EUR in zamudne obresti za račun št. 4275/224 v znesku 5,54 EUR, nadalje v računu št. 4344/225 z dne 3.4.2009 zamudne obresti za račun št. 4275/224 v znesku 2,26 EUR, v računu št. 3988/220 z dne 5.11.2008 zamudne obresti za račun št. 3934/219 v znesku 3,46 EUR in v računu št. 3934/219 z dne 6.10.2008 zamudne obresti za račun št. 3861/218 v znesku 1,76 EUR. Ker tožnica te trditve toženke ni prerekala niti ni izkazala oziroma skušala izkazati, da je zamudne obresti upravičeno zaračunala, je pritožbeno sodišče v tem delu (za znesek 16,61 EUR) štelo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

14. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za glavnico 5.542,56 EUR (358. člen ZPP), v preostalem delu (za znesek 16,61 EUR) pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Po 2. odstavku 299. člena OZ v primeru, da rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V konkretnem primeru je toženka trdila, da vtoževanih računov ni prejela, tožnica pa nasprotno tej trditvi ni ugovarjala, kot tudi ni na kakršenkoli način dokazala, da je toženki račune poslala. Eden od pogojev, da dolžnik pride v zamudo, je ta, da mu je njegova obveznost znana. V obravnavanem primeru je toženki glede na navedeno njena obveznost plačila postala znana šele, ko je tožnica vložila predlog za izvršbo dne 5.6.2009, torej ko je plačilo teh računov od toženke uveljavljala v sodnem postopku. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tudi v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je začetek teka obresti od glavnice 5.542,56 EUR določilo od 5.6.2009 dalje do plačila (358. člen ZPP).

16. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica ni uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka (16,61 EUR), je toženki naložilo v plačilo celotne stroške pravdnega postopka v višini 1.237,48 EUR (3. odstavek 154. člena ZPP). Tožnici je priznalo nagrado za postopek v znesku 284,70 EUR (tar. št. 3100), sodno takso za redni postopek v znesku 231,00 EUR, nagrado za pritožbo v znesku 284,70 EUR, sodno takso za pritožbo v znesku 8,00 EUR in nagrado za narok v znesku 262,8 EUR (tar. št. 3102), vse skupaj razen sodnih taks povečano za 20% DDV (166,64 EUR). Ni pa ji priznalo kilometrine v višini 11,84 EUR in parkirnine v višini 4,00 EUR, saj slednjih stroškov tožnica ni izkazala. V primeru zamude je toženki naložilo v plačilo še zakonite zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

17. Ker je tožnica s pritožbo (razen v sorazmerno majhnem delu) uspela, ji je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške sestave pritožbe v priglašeni višini 284,70 EUR, sodno takso v višini 267,00 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR, kar ob upoštevanju 20% DDV (60,94 EUR) skupaj znese 632,64 EUR. V primeru zamude je toženki naložilo v plačilo še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.