Jedro

Pri tem je bil pravilno uporabljen tudi 43. člen CZ, ki v prvem odstavku določa, da carinski organ ob najdbi nezakonito vnesenega blaga na carinsko območje sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 7. 2. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinskega urada J. z dne 5. 6. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožnici na podlagi 57. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in naslednji) odvzel osebni avtomobil, ker ni izbrala ene od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab, ter odločil, da bo odvzeto vozilo po pravnomočnosti odločbe prodano.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v izvrševanju odločbe Carinskega urada J. z dne 5. 7. 2000, s katero tožnici ni bila dovoljena sprostitev blaga (osebnega avtomobila) v prost promet in ji je bila naložena vrnitev blaga v tujino v 15 dneh po prejemu odločbe, v nasprotnem bi Carinski urad J. postopal v skladu s carinsko zakonodajo. Odločba je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1114/2002 z dne 13. 1. 2005, v kateri je bilo presojeno, da je tožnica carinska dolžnica, zaseženo vozilo pa ima status carinskega blaga. Poseben ugotovitveni postopek o carinskem statusu tožnice tako ni bil potreben, saj je bil ta že pravnomočno ugotovljen. Zaslišanje tožnice v upravnem postopku ni bilo potrebno, saj ne bi pripomoglo k sprostitvi blaga v prost promet, ker ne bi moglo nadomestiti zahtevane homologacijske listine za osebno vozilo.

3. Tožnica zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da revizijsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodba protislovna, saj je v uvodu navedeno, da je bila opravljena glavna obravnava, odločeno pa je bilo na nejavni seji istega dne. Sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa o dokaznih predlogih tožnice. Kršen je bil 33. člen Ustave RS, kot izhaja iz interpretativne odločbe o 43. členu CZ Ustavnega sodišča U-I-90/03-15 z dne 18. 11. 2004 v podobni zadevi. Tožnica je dobroverno kupila sporno carinsko blago od C.J. Carinski organ ni izpeljal ugotovitvenega postopka in ugotovil carinskega dolžnika. Izpodbijana sodba sploh ni obrazložena. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm je tudi revizijski preizkus.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Status tožnice kot carinske zavezanke in osebnega avtomobila kot carinskega blaga izhaja, iz pravnomočne odločbe Carinskega urada J. z dne 5.7.2000, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker tožnica kljub dodatnemu opozorilu ni začela ene od dovoljenih carinskih rab oziroma uporab, ji je carinski organ z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v izvršitev zgoraj navedene odločbe z dne 5. 7. 2000, pravilno odvzel carinsko blago na podlagi 57. člena CZ. Pri tem je bil pravilno uporabljen tudi 43. člen CZ, ki v prvem odstavku določa, da carinski organ ob najdbi nezakonito vnesenega blaga na carinsko območje sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Tožnica je bila namreč z odločbo z dne 5. 7. 2000, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1114/2002, ugotovljena kot carinska zavezanka s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1114/2002, s čimer je bilo zadoščeno interpretativni odločbi Ustavnega sodišča U-I-90/03-15, po kateri se lahko sprejme ukrepe, potrebne za vzpostavitev zakonitega stanja, le proti osebam, ki so bile po zakonu carinske dolžnice.

9. Kot je bilo že pojasnjeno, revizijsko sodišče dejanskega stanja ne presoja, zato so pravno neupoštevne navedbe o tem, da je tožnica dobroverno kupila carinsko blago od C.J. Prva navedba o tem dejstvu v reviziji pa tudi ni utemeljena po 87. členu ZUS-1, saj se ne nanaša na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

10. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi "istega dne na nejavni seji", dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1). Neutemeljena je tudi navedba tožnice, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o njenih dokaznih predlogih. Sodišče prve stopnje je pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva in ostalih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati. V 2. odstavku 51. člena ZUS je namreč določeno, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno, za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Tudi ni utemeljen ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnice ter se do njih v zadostni meri opredelilo.

11. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oz. pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

12. Predlog tožnice, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

13. Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.