Jedro

Nobenega dvoma ni, da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe ustrezen in primeren ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja izločitve udeležencev cestnega prometa iz same udeležbe v cestnem prometu, zaradi zlorabe zaupanja, da bodo pri udeležbi v cestnem prometu z motornimi vozili spoštovali cestno prometna pravila, ki jim je bilo izkazano že z izdajo vozniškega dovoljenja, nato pa ponovno zlorabiti to zaupanje z nespoštovanjem pogojev odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na to, da je storilcu že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilec pa pogojev odložitve ni spoštoval, tudi ni nobenih pomislekov o tem, da je to sorazmeren ukrep glede na vse prekrške, ki jih je obdolženec storil. Tako jezikovna, kot tudi sistemska in namenska (teleološka) razlaga drugega odstavka 202.e člena ZP-1 nakazujejo zgolj na tako uporabo drugega odstavka 202.e člena ZP-1, kot jo je v predmetni zadevi uporabilo sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o preklicu zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe upoštevalo čas storitve prekrška in ne čas pravnomočnosti odločbe, s katero so storilcu bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1), ker je bila z odločitvijo o sankciji prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče (2. točka 154. člena v zvezi s 5. točko 156. člena ter v zvezi z drugim odstavkom 202.e člena ZP-1). Uveljavlja tudi kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter kršitve domneve nedolžnosti (27. člen Ustave), ker je bil napadeni sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan na podlagi sodne odločbe, ki je postala pravnomočna šele po izteku preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje drugi odstavek 202.e člena ZP-1 razlagati ustavno skladno in sicer tako, da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja možen le v primeru, če plačilni nalog, s katerim so storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu, za prekršek storjen v času preizkusne dobe, postane pravnomočen znotraj preizkusne dobe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je storilec v času preizkusne dobe, ki je tekla od 14. 2. 2016 in se je iztekla 14. 2. 2017, dne 11. 3. 2016 storil hujši prekršek, za katerega mu je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje Celje z dne 11. 3. 2016, ki je postal pravnomočen 23. 10. 2017, izrečena stranska sankcija tri kazenske točke v cestnem prometu. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilcu zakonito in utemeljeno preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj tako posledico določa 202.e člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZP-1, ki kot hujši prekršek opredeljuje prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

5. Uvodoma v zvezi s storilčevimi pritožbenimi navedbami, da se je sodišče prve stopnje pri opredelitvi pojma hujšega prekrška napačno sklicevalo na drugi odstavek 23. člena ZP-1, saj je hujši prekršek v cestnem prometu definiran v četrtem odstavku 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno stališče zmotno. Res je, da je hujši prekršek definiran tudi v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, vendar je s 5. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H) ta definicija bila prenesena v ZP-1. 6. Zmotno pa je tudi storilčevo stališče, da bi sodišče ob dolžnosti ustavno skladne razlage drugega odstavka 202.e člena ZP-1 zaradi spoštovanja 22. in 27. člena Ustave RS moralo šteti, da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja možen le v primeru, če odločba, s katero je ugotovljeno, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, postane pravnomočna pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče se dobro zavedata dolžnosti ustavno skladne razlage zakonov, o čemer govorijo tudi tudi odločbe Ustavnega sodišča, ki jih storilec citira v pritožbi (U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014, U-I-204/15 z dne 3. 3. 2016, U-I-52/15 z dne 28. 9. 2016 in U-I-113/14 z dne 16. 3. 2017), kot tudi obveznosti, da mora v skladu s 156. členom Ustave prekiniti postopek, ki ga vodi in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju spozna, da je zakon, ki bi ga moral uporabiti, protiustaven oziroma v neskladju z Ustavo. Vendar pritožbeno sodišče v nasprotju s storilcem meni, da bi 202.e člen ZP-1 ni v nasprotju z Ustavo.

7. Nobenega dvoma ni, da je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe ustrezen in primeren ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja izločitve udeležencev cestnega prometa iz same udeležbe v cestnem prometu, zaradi zlorabe zaupanja, da bodo pri udeležbi v cestnem prometu z motornimi vozili spoštovali cestno prometna pravila, ki jim je bilo izkazano že z izdajo vozniškega dovoljenja, nato pa ponovno zlorabiti to zaupanje z nespoštovanjem pogojev odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Glede na to, da je storilcu že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilec pa pogojev odložitve ni spoštoval, tudi ni nobenih pomislekov o tem, da je to sorazmeren ukrep glede na vse prekrške, ki jih je obdolženec storil. 8. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede obveznosti sodišča, da zakone razlaga ustavno skladno, pri čemer mora sodišče uporabiti oziroma se lahko opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage, med katerimi mora pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z ustavo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tako jezikovna, kot tudi sistemska in namenska (teleološka) razlaga drugega odstavka 202.e člena ZP-1 nakazujejo zgolj na tako uporabo drugega odstavka 202.e člena ZP-1, kot jo je v predmetni zadevi uporabilo sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o preklicu zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe upoštevalo čas storitve prekrška in ne čas pravnomočnosti odločbe, s katero so storilcu bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu.

9. Temeljni razlagalni argument je praviloma jezikovna razlaga, pri katerem se s pomočjo jezikovnih pravil išče jezikovni smisel pravne norme. Iz samega besedila drugega odstavka 202.e člena ZP-1, ki se glasi: ?Sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.?, jasno in nedvoumno izhaja, da je pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odločilen čas storitve prekrška.

10. Jezikovna razlaga pa pomeni zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage - namenska (teleološka) in sistemska razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote, in tudi ti metodi razlage narekujeta razlago, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje. S sistemskega vidika je tako potrebno upoštevati, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso tudi pri izrekanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v obdobje dveh let, v katerem storilec doseže predpisano število kazenskih točk, šteje obdobje storitve prekrškov. Prav tako pa se pri uporabi določb po izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vozniku začetniku status voznika začetnika presoja po času storitve prekrška in ne po času nastopa pravnomočnosti odločbe, s katero so vozniku začetniku izrečene kazenske točke v cestnem prometu. Nadalje tudi iz določbe prvega odstavka 202.e člena ZP-1, ki določa, da sodišče v primeru, če ugotovi, da storilec v preizkusni dobi ni storil hujšega prekrška in da je izpolnil določene obveznosti, s sklepom odloči, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, tak sklep pa izda najpozneje v 15 dneh po uradni dolžnosti po izteku enega leta od poteka preizkusne dobe (torej ne nemudoma po izteku preizkusne dobe), jasno izhaja, da se storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi na podlagi odločbe o prekršku, ki je bila izdana in/ali je postala pravnomočna v roku do enega leta po izteku preizkusne dobe, če je storilec sam prekršek storil v času preizkusne dobe.

11. Razlagi drugega odstavka 202.e člena ZP-1, kot je zavzelo prvostopenjsko sodišče, pa pritrjuje tudi namenska razlaga. Namen sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je za določen čas onemogočiti udeležbo v prometu tistim osebam, ki so s pogostimi kršitvami pravil cestnega prometa ali s storitvijo najhujših prekrškov zoper varnost cestnega prometa, izkazale, da tega zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ki ga morajo zato tudi vsi opravičevati, niso vredne. Tak namen je Ustavno sodišče v odločbi U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 ocenilo kot ustavno dopusten, ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa kot primeren in ustavno skladen (glej 43. do 45. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Namen odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je omogočiti storilcem, da skozi aktivno udeležbo v rehabilitacijskih programih odpravijo vzroke za najpogostejše kršitve v cestnem prometu in spremenijo svoj odnos do upoštevanja cestnoprometnih predpisov. Iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (ZP-1G), ki je objavljena v Poročevalcu Državnega zbora z dne 27. 9. 2010, izhaja, da je namen instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja doseči, da se odpravijo vzroki za kršitve cestnoprometnih predpisov, pri čemer se storilcem daje možnost, da sodelujejo pri odpravljanju vzrokov za prekrške, hkrati pa se od njih terja sodelovanje oziroma pripravljenost, da odpravijo vzroke za svoje kršitve cestnoprometnih predpisov, predvsem glede odvisnosti od alkohola ali prepovedanih drog, pa tudi prehitre oziroma predrzne ali sicer nevarne vožnje. Bistveni namen je torej prevzgojiti storilce in odpraviti vzroke za kršitve cestnoprometnih predpisov. Če storilec v času preizkusne dobe stori prekršek, za katerega so mu izrečene najmanj 3 kazenske točke, s tem izkaže, da pričakovanje sodišča, da v času preizkusne dobe ne bo storil prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek oziroma, da ne bo več ponavljal prekrškov, ni bilo upravičeno in jim je zato potrebno preklicati odložitev izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in izrečeni ukrep izvršiti. Pri tem pa je tudi potrebno preprečiti storilcem, da bi z zavlačevanjem postopka o prekršku zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe izigrali določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in na ta način, kljub temu, da so storili prekršek v času preizkusne dobe, ki šteje kot hujši prekršek, obdržali veljavno vozniško dovoljenje zgolj zato, ker so dovolj časa zavlačevali s postopkom.

12. Pritožbeno sodišče tako ne more soglašati s storilčevim stališčem, da je taka razlaga drugega odstavka 202.e člena ZP-1 v nasprotju z načelom enakega varstva pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS ter načelom domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Slednje načelo je spoštovano s tem, da sodišče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče šele po tem, ko odločitev o tem postane pravnomočna, načelo enakosti pa je zagotovljeno s tem, da se zakon za vse storilce razlaga enako in se pri presoji oziroma razlagi 202.e člena ZP-1 kot najbolj objektiven kriterij upošteva čas storitve prekrška, na katerega ne more (naknadno) vplivati niti storilec z zavlačevanjem postopka, niti sodišče z nerazumno dolgim postopanjem.

13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer bodo prisilno izterjani, k plačilu pa bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.