Jedro

Določba prvega odstavka 182. člena KZ, po kateri se presoja kvalifikatorna okoliščina slabotne osebe, se nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. V vsakem posameznem primeru je treba ugotoviti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se opravi presoja tega zakonskega znaka, načeloma pa ni mogoče izključiti možnosti, da je otrok, ki še ni dosegel starosti 15 let (prej 14 let), tudi slabotna oseba.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 28.2.2006 obsojenega R.Č. spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni eno leto in šest mesecev zapora ter eno leto in osem mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti s priporom od 22.7.1999 od 9.30 ure do 23.7.1999 do 16.30 ure ter od 30.7.1999 od 8.30 ure do 4.1.2000 do 17.00 ure. Oškodovana K.K. in Š.Š. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 7.3.2007 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je kazen zapora za kaznivo dejanje pod točko 1. izreka zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2. izreka pa na dve leti in osem mesecev zapora ter nato zvišalo enotno kazen na štiri leta in osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbi obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino odmerjeno na 500 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena Ustave in kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče kršilo kazenski zakon, ker je uporabilo zakon, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja in ker je dejanje obsojenca pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ-A in ne po prvem odstavku istega člena. Utemeljuje, da trditev sodišča, da je KZ-A, ki še ni veljal v času storitve kaznivega dejanja, milejši, trči ob dejstvo, da pred novelo kot oškodovanci niso prišle v poštev osebe, starejše od 14 let. Zato je kaznivo dejanje po 183. členu KZ-A strožje od kaznivega dejanja po členu 183 KZ RS. Zahteva v nadaljevanju daje razlago zakonskega znaka slabotne osebe s trditvijo, da je sodišče ravnalo napačno, ko je oba oškodovanca štelo za slabotni osebi. Lastnost takšne osebe je opredeljena v 182. členu KZ, v obravnavani zadevi pa niti K.K. niti Š.Š. ni mogoče opredeliti kot slabotni osebi, ker je bilo v dokaznem postopku opredeljeno, da gre za povsem normalna otroka v skladu z njuno starostjo. Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v sodbi glede kaznivega dejanja, storjenega v škodo K.K., navaja nejasne razloge, zakaj je uporabilo poznejši zakon. Pri tem se sklicuje na 25. člen Ustave in na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 452/02-12 z dne 9.9.2004. V zvezi s razlago pojma slabotne osebe pa opozarja na stališče višjega državnega tožilca, ki ga je slednji zavzel v pritožbenem postopku in na sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 19.11.2003 ter poudarja, da bi sodišče moralo razumno obrazložiti, zakaj je odstopilo od uveljavljene (lastne) sodne prakse.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču je ocena, ali gre za stanje, zaradi katerega se oškodovanec ni mogel upirati, odvisna od konkretnih okoliščin, pri katerih je poleg starosti v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, ki vplivajo na oceno, ali sta se bila oškodovanca sposobna upreti ali ne. To vprašanje je dejanske in ne materialnopravne narave, saj gre za oceno o tem, ali je pri oškodovancu šlo za stanje, zaradi katerega se ni bil sposoben upreti ali ne. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče uporabilo zakon, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja, s trditvijo, da je KZ-A strožji zato, ker pred njegovo uveljavitvijo oškodovanci niso mogli biti osebe, starejše od 14 let. KZ-A je za storilca milejši, saj bi v primeru, da ne bila izkazana nesorazmernost med zrelostjo storilca in žrtve, bilo obsojenčevo ravnanje z novelo KZ-A dekriminirano.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki v izjavi glede presoje zakonskega znaka slabotne osebe vztraja pri stališču, obrazloženem v zahtevi. Poudarja, da stališče vrhovnega stališča odstopa od sodne prakse in da zanj tožilec ni navedel razumnih pravnih argumentov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je obsojenec storil spolna dejanja s slabotnima osebama drugega in istega spola, ki še nista bili stari 15 let, pri čemer je obstajalo očitno nesorazmerje med njegovo zrelostjo in zrelostjo žrtev, dejanje pa je storil zaradi spolnih vzdraženj in spolne zadovoljitve. Temu sledi opis konkretnih spolnih dejanj z oškodovanima K.K. in Š.Š. in nato opis, ki vsebuje trditev, da oba otroka zaradi svoje starosti in povezane duševne razvitosti ter dojemanja storilca kot starejše in močnejše osebe ter družinskega prijatelja, nista bila sposobna dojemati pomena dejanja, presojati poseg v njuno spolno in telesno integriteto ter se dejanjem upreti, med starostjo oškodovancev in obsojenca pa je bila velika starostna razlika in s tem povezana očitna razlika v zrelosti, saj sta bila Š. star 6 let in K. stara 8 do 9 let, obsojenec pa odrasel starš in pedagog. Glede na takšen opis je sodišče obsojenčevi dejanji pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ.

Iz razlogov prvostopenjske sodbe, v katerih je povzeta tudi bistvena vsebina mnenja izvedenke klinične psihologije Z.B., je razviden zaključek sodišča, da sta otroka K.K. in Š.Š. bila v času izvršitve kaznivih dejanj slabotni osebi. Sodišče je namreč na podlagi tega dokaza sklepalo, da se otroka obsojenčevim spolnim dejanjem nista bila sposobna upreti in da je obstajalo med zrelostjo obsojenca in obeh otrok očitno nesorazmerje.

Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta bila oškodovanca slabotni osebi. Po razlagi pritožbenega sodišča gre glede na dispozicijo prvega odstavka 182. člena KZ za slabotno osebo tudi v primerih, v katerih storilec pri žrtvi izrabi kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati. V utemeljitvi je nadalje navedeno, da je nizka starost ena od okoliščin, ki je v posameznem primeru lahko upoštevna pri sklepanju, da je podano kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se oškodovanec ne more upirati. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da gre pri obeh oškodovancih za slabotni osebi v smislu opredelitve prvega odstavka 182. člena KZ. Pri tem izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo starost oškodovancev ter ostale okoliščine, za katere ugotavlja, da jih pritožnik ne izpodbija.

Pojem slabotne osebe je vsebinsko opredeljen v določbi prvega odstavka 182. člena KZ. Za slabotne osebe se štejejo osebe z duševno boleznijo, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalostjo in s slabostjo ali pa gre pri njih za kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne morejo upirati. Iz takega zakonskega besedila sledi, da se slabotnost osebe, ki je napadena s spolnimi dejanji, nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. Ugotavljanje obstoja navedenih duševnih bolezni in tudi slabosti (bolezen, starost, telesne hibe ali razni drugi zunanji vplivi), zaradi katerih spolno napadena oseba ni sposobna izraziti svojega nasprotovanja storilčevemu ravnanju, praviloma ni problematično. Nasprotno temu se zastavlja vprašanje, kako razlagati navedeno določbo v delu, v katerem veže slabotnost napadene osebe na "kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati". Slednje velja zlasti za takšne primere, kot je obravnavani, v katerem gre za kumulacijo zakonskih znakov, to je za nedoletnost oškodovancev (starost izpod 14 oziroma 15 let) in hkrati za njuno slabotnost. Z vidika zakonske ureditve določb 183. člena KZ, ki je veljala v času storitve kaznivih dejanj, ni nobenega dvoma, da teh kazenskih določb ni mogoče razlagati tako, da so vsi otroci slabotne osebe, ne pa tudi, da je slabotnost pri njih izključena. Varstveni objekt je pravica do spolne samoodločitve oseb, ki so slabotne in ki zaradi takega stanja (slabotnosti) niso sposobne nuditi odpora. Storilec kaznivega dejanja izkorišča stanje, ki onemogoča upiranje oziroma gre pri tem za takšno izkoriščanje, ki glede na okoliščine njegovega ravnanja omogoča ali olajša storilcu izvršitev spolnih dejanj. Določbe prvega odstavka 182. člena KZ, po katerih se presoja kvalifikatorna okoliščina slabotne osebe, ki še ni stara 15 let, takšna stanja naštevajo le primeroma. Zato je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se opravi presoja tega zakonskega znaka. Načeloma ni mogoče izključiti možnosti, da je otrok, ki še ni dosegel starosti 15 let (prej 14 let), tudi slabotna oseba.

Sodišče je ugotovilo vse za presojo navedenega zakonskega znaka relevantne okoliščine. Pri tem je treba opozoriti predvsem na mnenje izvedenke klinične psihologije Z.B., ki je pojasnila, da sta oba oškodovanca bila glede na njun kognitivni razvoj sposobna razumeti, da so se jima dogodile stvari, ki ne spadajo v vsakdanjo izkušnjo. V popolnosti pa kot odrasli nista razumela teh posegov, kar velja tudi za otroke njune starosti. Obrazložila je, zakaj se otrok ne more upreti zlorabi s strani starejših in močnejših oseb ter upoštevala okoliščino, da je obsojenec družinski prijatelj. V primeru seksualiziranih situacij pa otrok otrpne, otrdi in ni zmožen ničesar narediti. Temu pritrjuje tudi mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. M.Ž., ki je ugotovila, da se otroka nista bila sposobna upreti, prav tako nista bila sposobna obsojenčevega ravnanja kakorkoli prekiniti, ustaviti ali preokreniti in da je bila njuna nezmožnost upirati se glede na dane okoliščine popolna. V takem položaju je ob že prikazanem opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja, sodišče utemeljeno sklepalo, da je podan v obravnavani zadevi zakonski znak slabotne osebe. Zato je sodišče obsojenčevi dejanji pravilno pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj je dejanje storjeno v škodo K.K. pravno opredelilo po noveliranem kazenskem zakoniku (spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika - Ur. l. RS, št. 23 z dne 8.4.1999 /KZ-A, ki je začel veljati 23.4.1999). Izhajalo je iz tega, da je novelirana določba prvega odstavka 183. člena KZ-A bila dopolnjena z besedilom, da obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve in da je glede na starost oškodovane K.K. sprememba, ki se nanaša na to okoliščino, irelevantna. Prva sprememba je namreč zahtevala ugotavljanje očitne nesorazmernosti med zrelostjo storilca in žrtve in v primeru, da takšna nesorazmernost ne bi bila izkazana, obsojenčevo dejanje ne bi bilo kaznivo dejanje. V času storitve kaznivega dejanja je bila K.K. stara 8 do 9 let. Novelirana določba prvega in drugega odstavka 183. člena KZ, ki je starost oškodovanca zvišala od 14 na 15 let, bi bila strožja le v primeru, če bi bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja stara že 14 let (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.3.2003, opr. št. I Ips 56/2003). Ne gre tedaj za popolnost nejasnost razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo uporabo milejšega zakona in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in za kršitev ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenčeve slabe premoženjske razmere, obveznosti do družine in prestajanje daljše zaporne kazni so okoliščine, ki so narekovale oprostitev plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).