Jedro

V zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) je med napakami volje urejena tudi zmota. Pravno upoštevana je, če je bistvena. Zmota je po 1. odstavku 61. člena ZOR bistvena med drugim tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Če gre za priznanje očetovstva, so to okoliščine, zaradi katerih domnevni oče očetovstva ne bi priznal. Bistvo zmote je torej prav v tem, da je tisti, ki je v zmoti, v času sklenitve posla (danega priznanja) prepričan, da njegova volja nima napak. Da jih je vendarle imela, ugotovi šele kasneje. Bodisi tako, da iz novih okoliščin sklepa na obstoj drugih, ki so obstajale že v času nastanka posla (priznanja), pa zanje tedaj ni vedel, ali pa tako, da določene okoliščine, ki so tedaj že obstajale in je zanje vedel, zaradi novih okoliščin dobijo drug pomen.

Po 2. odstavku 61. člena ZOR lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pri sklenitvi pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Če gre za priznanje očetovstva, mora tisti, ki priznanje da, upoštevati vse okoliščine, za katere je ob spočetju vedel, ali pa bi s primerno skrbnostjo, ki se za tako resno izjavo s tako resnimi (statusnimi) posledicami, v normalnih okoliščinah pričakuje. Če jih tisti, ki očetovstvo prizna, ne upošteva, pomeni, da je priznanje dal ne glede na njihov obstoj.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede odločitve o veljavnosti priznanja očetovstva, sodba sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek F.G., s katerim je zahteval ugotovitev, da njegova izjava, s katero je priznal očetovstvo, ni veljavna, ker jo je dal v zmoti in zaradi prevare. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku ml. J.G. za plačilo preživnine in tožbenemu zahtevku S.S. na povrnitev stroškov za preživljanje ml. otroka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo F.G. in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo F.G. Izpodbija odločitev o tožbi, kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, odločitev o nasprotni tožbi pa v celoti. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da je ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje o neobstoju zmote pri priznanju očetovstva protispisna. Pritožbeno sodišče se tudi ni izreklo o trditvi, da odklanjanje krvne in tkivne preizkušnje potrjuje trditev nasprotnega tožnika, da je priznal očetovstvo v zmoti. Razlogi v izpodbijani sodbi glede navedenih dokazov so tudi nejasni. Ni res, da vprašanji zmote in obstoja očetovstva nista povezani. Če nasprotni tožnik ni oče, pomeni, da je bil v zmoti in da ga je v zmoto zapeljala otrokova mati. Ker nasprotni tožnik razen svojega zaslišanja in krvne ter tkivne preiskave drugih dokazov nima, bi sodišči morali dopustiti njihovo izvedbo. Nasprotni tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Nasprotni tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene ugovore nasprotnega tožnika. Pojasnilo mu je zakaj šteje, da zmota ni bila dokazana. Pojasnilo mu je tudi zakaj šteje, da dokaz s tipizacijo tkiv in krvno preizkušnjo ni dokaz, ki ga je treba izvesti v tej pravdi. Očitana kršitev tako ni bila storjena in je zato ta revizijski ugovor neutemeljen.

Ostali ugovori v reviziji, ki jih nasprotni tožnik sicer uveljavlja kot procesne kršitve, pa so po vsebini ugovori zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotni tožnik napada materialnopravno pravilnost presoje o tem, ali je v času priznanja očetovstva bil v zmoti ali ne.

V zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) je med napakami volje urejena tudi zmota. Pravno upoštevna je, če je bistvena. Zmota je po 1. odstavku 61. člena ZOR bistvena med drugim tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Če gre za priznanje očetovstva, so to okoliščine, zaradi katerih domnevni oče očetovstva ne bi priznal. Bistvo zmote je torej prav v tem, da je tisti, ki je v zmoti, v času sklenitve posla (danega priznanja) prepričan, da njegova volja nima napak. Da jih je vendarle imela, ugotovi šele kasneje. Bodisi tako, da iz novih okoliščin sklepa na obstoj drugih, ki so obstajale že v času nastanka posla (priznanja), pa zanje tedaj ni vedel, ali pa tako, da določene okoliščine, ki so tedaj že obstajale in je zanje vedel, zaradi novih okoliščin dobijo drug pomen.

Da pa lahko stranka zmoto uveljavlja, mora biti zmota opravičljiva. Po 2. odstavku 61. člena ZOR lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pri sklenitvi pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Če gre za priznanje očetovstva, mora tisti, ki priznanje da, upoštevati vse okoliščine, za katere je ob spočetju vedel, ali pa bi s primerno skrbnostjo, ki se za tako resno izjavo s tako resnimi (statusnimi) posledicami, v normalnih okoliščinah pričakuje. Če jih tisti, ki očetovstvo prizna, ne upošteva, pomeni, da je priznanje dal ne glede na njihov obstoj.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o zmoti oprlo na izpoved nasprotnega tožnika. Nasprotni tožnik pa je povedal, da sta z materjo ml. nasprotnega toženca hodila kot fant in dekle že tri leta pred njegovim rojstvom. Po porodu je mater in otroka pripeljal na svoj dom. Bil je vesel, da se mu je rodil sin in je podpisal priznanje, ne da bi bilo potrebno kakšno pregovarjanje s strani matere. Povedal pa je še, da mu je mati približno tri mesece po priznanju ob neki priliki trikrat rekla, da otrok ni njegov. Zato je začel razmišljati in se je spomnil, da matere v kritičnem času za spočetje ni bilo dva dni iz Ljubljane. Povedala naj bi mu, da je bila v stanovanju nekega sodelavca. Sodišče je na podlagi teh dejstev ugotovilo le to, da iz izpovedi samega nasprotnega tožnika izhaja, da v času, ko je priznal očetovstvo, ni bil v zmoti glede očetovstva. Izrazilo je tudi mnenje, da morajo napake volje obstajati glede očetovstva samega in sicer v času, ko je priznanje dano (str. 3. sodbe prve stopnje). V takšno presojo sodišče druge stopnje ni poseglo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vsa pravno odločilna vprašanja, ki jih narekuje 61. člen ZOR. Sodišče prve stopnje bi o zmoti nasprotnega tožnika lahko materialnopravno pravilno presodilo šele takrat, ko bi ugotovilo, da nasprotni tožnik ni bil dovolj skrben pri oceni vseh okoliščin v zvezi s spočetjem otroka, ali ko bi ugotovilo, da nasprotni tožnik ne govori resnice. Ne enega ne drugega ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje pa se je z razlogi iz prvostopne sodbe v celoti strinjalo in še dodatno ugotovilo, da nasprotni tožnik v pritožbi ni predložil nobenega novega dokaza. Izpovedi nasprotnega tožnika, da mu je mati pozneje rekla, da ni oče, ter dejstva, da je v kritičnem času "pogosto ostajala v Ljubljani", tudi ono tako ni štelo za pravno odločilni okoliščini.

Bistvena okoliščina, zaradi katere je nasprotni tožnik očetovstvo priznal, je bilo prepričanje, da je oče ml. nasprotnega toženca. Prepričan o tem, da je oče, je bil kljub temu, da je že tedaj vedel, da je mati v kritičnem času izostajala od doma. Po njegovih trditvah je v svoje očetovstvo podvomil šele takrat, ko naj bi mu mati rekla, da otrok ni njegov. Le v tem kontekstu nasprotni tožnik povezuje vprašanji ugotovitve očetovstva in zatrjevane zmote. Le v tej povezavi tudi ponuja dokaz s krvno in tkivno preizkušnjo. Nasprotni tožnik torej priznanja ne preklicuje, temveč priznanje izpodbija zaradi zmote.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je vprašanje zmote v primeru, ko je od nje odvisen status določene osebe, potrebno ugotavljati s posebno skrbnostjo. Nekatera dejstva imajo lahko dvojen pomen. Če en partner izostane od doma, je drugi na to lahko pozoren ali pa tudi ne. Če živi s svojim partnerjem v harmonični skupnosti, bo upravičeno verjel v razlago partnerja, ki bo odvračala vsak dvom. Vzdušje medsebojnega zaupanja in odkritosti vpliva tudi na presojo opravičljivosti zmote. Trdnost življenjske skupnosti med partnerjema pa bo tudi merilo za presojo, kaj lahko pomeni izjava matere, da njen partner ni oče otroka. Pa čeprav je bila dana v takšni zvezi, kot to zatrjuje mati (ko naj bi šlo za pestovanje jokajočega otroka).

Sodišči prve in druge stopnje navedenih dejstev nista ugotavljali, ker sta drugače materialnopravno presodili elemente zmote. S tem sta zmotno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP moralo obe sodbi razveljaviti.

V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno preizkusiti trditve tožnika, da je bil glede dejstev o tem, da je oče, v zmoti. Sodišče bo ob upoštevanju določb ZOR o zmoti moralo ponovno oceniti že izvedene dokaze o tem, ali je nasprotni tožnik ob priznanju ravnal s potrebno skrbnostjo, in če je, ali so po priznanju očetovstva nastale takšne okoliščine, ki so lahko povzročile drugačno presojo tistih okoliščin, ki so bile znane ali bi morale biti znane že prej in ki bi, če bi obstajale v času priznanja, lahko vplivale na to, da nasprotni tožnik očetovstva ne bi priznal. Če bo potrebno, bo moralo izvesti tudi nove dokaze. Pri tem ni mogoče že v naprej izključiti možnosti izvedbe dokaza s krvno ali/in tkivno preizkušnjo, pa čeprav bi ta dokaz v tej pravdi lahko dokazoval le zmoto pri izjavi priznanja.

Toženec revizije zoper odločitev o verzijskem in preživninskem zahtevku ni posebej obrazložil. Preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je pokazal, da je bilo pri odločanju materialno pravo pravilno uporabljeno ter da tudi ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Razveljavitev odločitve o veljavnosti priznanja očetovstva pa na dolžnost plačevanja preživnine ne vpliva. Dokler očetovstvo ni izpodbito, je toženec kot domnevni oče preživnino dolžan plačevati.