Jedro

Tožeča stranka je ugovor zoper (prvi) plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 8. 10. 2014, ki je bil tožničinemu pooblaščenu vročen 15. 10. 2014, vložila dne 12. 12. 2014, to je po poteku 8 - dnevnega roka za vložitev ugovora po 1. odstavku 34.a člen ZST-1, zato je sodišče prve stopnje navedeni ugovor pravilno zavrglo kot prepoznega.

Ker sodna taksa po (drugem) plačilnem nalogu z dne 3. 12. 2014 ni bila plačana, je sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke, vloženo dne 25. 11. 2014, pravilno štelo za umaknjeno (4. odstavek 150.a člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2014 in z dne 12. 1. 2015.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 12. 12. 2014 je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 8. 10. 2014. S sklepom z dne 12. 1. 2015 pa je štelo pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 13. 11. 2014 za umaknjeno.

2. Zoper sklepa pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbi tožeča stranka. V pritožbi zoper sklep z dne 12. 12. 2014 predlaga odpravo izpodbijanega plačilnega naloga. Navaja, da ne soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da je ugovor zoper plačilni nalog zavržen, ker naj bi tožeča stranka plačilni nalog z dne 8. 12. 2014 prejela 15. 10. 2014, ugovor pa naj bi bil vložen šele 12. 12. 2014. Pove, da je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) prejela nalog za plačilo sodne takse za pritožbo 15. 10. 2014 in je nato 22. 10. 2014 sodno takso za pritožbo plačala. Dalje navaja, da je sodišče 10. 12. 2014 posredovalo tožnici nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo ter da je tožeča stranka na to v dopustnem 8-dnevnem roku vložila ugovor zoper izdani plačilni nalog, saj je bila taksa za pritožbo plačana že 22. 10. 2014. Trdi, da ji ni poznano, na kakšni podlagi sodišče za pritožbo odmerja takso dvakrat, po njenem mnenju pa takšno postopanje nima podlage v veljavni zakonodaji.

V pritožbi zoper sklep z dne 12. 1. 2015, ki jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pove, da je tožeča stranka zoper sklep o odmeri stroškov v dopustnem roku podala pritožbo skladno s pravnim poukom. Navaja, da sodišče o pritožbi še ni odločalo, saj bi moralo skladno s svojim pravnim poukom pritožbo odstopiti v reševanje pritožbenemu sodišču. Meni, da če bi se postavili na stališče, da je o pritožbi tožeče stranke že odločila sodnica, bi bil tak pravni pouk na izpodbijanem sklepu, čemur pa glede na nedvoumno vsebino sklepa po njenem mnenju ni mogoče slediti. Nasprotuje razlagi sodišča, da naj bi odločalo o pritožbi, ko naj bi izdalo dopolnjen sklep o stroških, saj za tovrstno postopanje po njenem mnenju v tarifi ni podlage za odmerjanje sodne takse za pritožbo. Trdi, da je na vse kasnejše sklepe in naloge za odmero sodne takse tožeča stranka v rokih podala pritožbo in tudi zoper nalog, po katerem glede na stališče sodišča sodna taksa ni bila plačana. Izpodbija odmerjeno višino stroškov in navaja, da dodatnega sklepa ni mogoče šteti kot odločanja o pritožbi tožeče stranke. Meni, da sodišče s svojim postopanjem, ko zadeve ne odstopi v reševanje pritožbenemu organu ob plačani taksi za pritožbo, krši tožeči stranki pravico do pritožbenega postopka.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 8. 2014 tožbo zavrglo, s sklepom z dne 9. 9. 2014 pa je odločilo o stroških postopka, in sicer je tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 226,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sklep o stroških je tožeča stranka 2. 10. 2014 vložila pritožbo, za to pritožbo pa ji je bil 8. 10. 2014 izdan (prvi) plačilni nalog za plačilo sodne takse po tar. št. 3009 ZST-1 v znesku 16,40 EUR (sklep je bil pooblaščencu tožnice vročen 15. 10. 2014). Sodišče prve stopnje je 13. 11. 2014 zavrnilo pritožbo tožeče stranke z dne 2. 10. 2012 (pravilno: 2014), zoper ta sklep pa je tožnica po pooblaščencu vložila pritožbo 25. 11. 2014. V zvezi s to pritožbo je bil tožeči stranki 3. 12. 2014 izdan (drugi) plačilni nalog za plačilo sodne takse. Dne 12. 12. 2014 je tožeča stranka vložila ugovor zoper (prvi) plačilni nalog z dne 8. 10. 2014, sodišče prve stopnje pa je navedeni ugovor s prvim izpodbijanim sklepom z dne 12. 12. 2014 pravilno zavrglo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka ugovor zoper (prvi) plačilni nalog z dne 8. 10. 2014 vložila šele 12. 12. 2014, kar je glede na datum vročitve plačilnega naloga 15. 10. 2014 prepozno. Ugotovitev, da je ugovor zoper plačilni nalog vložen prepozno, je pravilna, pritožnica pa ji v pritožbi tudi ne nasprotuje. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka 22. 10. 2014 takso za pritožbo po plačilnem nalogu z dne 8. 10. 2014 že plačala.

6. Protispisna pa je pritožbena navedba, da je tožeča stranka v dopustnem 8-dnevnem roku vložila ugovor zoper plačilni nalog, ki ga je prejela 10. 12. 2014. V ugovoru z dne 12. 12. 2014 je izrecno navedeno, da se ga vlaga zoper plačilni nalog z dne 8. 10. 2014. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta vložen po izteku 8-dnevnega roka, s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zoper sklep z dne 12. 12. 2014 zavrnilo in ta sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

7. Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep z dne 12. 1. 2015. Ta sklep temelji na ugotovitvi, da sodna taksa po plačilnem nalogu z dne 3. 12. 2014 ni bila plačana, zaradi česar je sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke, vloženo 25. 11. 2014, pravilno štelo za umaknjeno. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica vložila ugovor zoper plačilni nalog z dne 3. 12. 2014, ki ga je njen pooblaščenec prejel 10. 12. 2014. Edini ugovor zoper plačilni nalog v predmetni zadevi je bil vložen 12. 12. 2014, in sicer zoper plačilni nalog z dne 8. 10. 2014. Glede na to, da zoper plačilni nalog z dne 3. 12. 2014 tožeča stranka ni vložila ugovora, je ta postal pravnomočen, zaradi česar se v njegovo vsebino višje sodišče ne more spuščati.

8. Pritožnica uveljavlja, da za pritožbo z dne 25. 11. 2014 v taksni tarifi ni podlage za plačilo sodne takse. Ta pritožbena navedba je neutemeljena, saj je v 3. poglavju taksne tarife z naslovom Posebne takse v tar. št. 3009 določena sodna taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka, za prav takšno pritožbo pa gre v primeru pritožbe z dne 25. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je 9. 9. 2014 po strokovni sodelavki odločilo o stroških postopka, po petem odstavku 53. a člena Zakona o sodiščih – ZS pa je o pritožbi zoper navedeni sklep pravilno odločila sodnica istega sodišča. Drži sicer, da pravni pouk sklepa z dne 9. 9. 2014 navaja, da bo o pritožbi zoper ta sklep odločalo Višje delovno in socialno sodišče, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Pritožba zoper sklep, s katerim sodnik odloči o pritožbi zoper sklep o stroških, ni prosta takse, saj gre za pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, za katero se uporabi tar. št. 3009, sodna taksa pa znaša 40 % takse za postopek na prvi stopnji.

9. Do pritožbene navedbe glede višine stroškov, odmerjenih v sklepu z dne 9. 9. 2014 se višje sodišče ne opredeljuje, saj ta za odločitev o pravilnosti sklepa o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, ni pravno relevantna. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice tožeče stranke do pritožbenega postopka, saj je o pritožbi, za katero je bila plačana sodna taksa, pristojno sodišče že odločilo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožba zoper sklep z dne 12. 1. 2015 ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP tudi to pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 1. 2015.