Jedro

Izvajanje dokazov ni namenjeno dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage, temveč potrjevanju zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je imela vse možnosti, da trditve, da se vtoževani računi nanašajo tudi na zamenjane, prekratke police, ki jih je tožeči stranki vrnila, konkretizira, saj je razpolagala z vsemi podatki o tem, katere police tožeča stranka vtožuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžan povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prvi odstavek izreka) toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 9.628,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti, kot so navedeni v prvem odstavku izreka sodbe, dalje do plačila. Hkrati ji je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 969,96 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (drugi odstavek izreka).

2. Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo blaga (med drugim alu polic), ki ji ga je dobavila in zanj izstavila vtoževane račune ter da je med pravdnima strankama sporno, ali tožeča stranka zahteva tudi plačilo prekratkih polic, ki so ji bile vrnjene. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

6. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da mu ni dalo možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku, s čimer naj bi kršilo eno temeljnih načel poštenega sojenja – načelo kontradiktornosti postopka, ki je povzdignjeno tudi v ustavno zajamčeno kavtelo, določeno v 22. členu Ustave RS (pravica do enakega varstva pravic). Trdi, da je v ospredje spora med pravdnima strankama postavljeno dejansko vprašanje, katero blago je bilo toženi stranki z vtoževanimi računi zaračunano. Tožena stranka naj bi navajala, da ji je sicer tožeča stranka dobavljala blago za objekt "A." v Kranju. in da je medsebojno poslovanje v dobršni meri potekalo korektno, tožena stranka pa je svoje obveznosti poravnavala. Zapletlo se je pri blagu, ki je bilo zaračunano z vtoževanimi računi. Za to blago (konkretno alu police B.) naj bi tožena stranka zatrjevala, da ji ga tožeča stranka ne bi smela zaračunati, saj je bilo reklamirano zaradi napačne dimenzije in tožeči stranki vrnjeno (ter uporabljeno oziroma prodano drugemu kupcu), toženi stranki pa je bilo kasneje dobavljeno blago ustreznih dimenzij. Sporno med pravdnima strankama tako je, ali je bilo reklamirano blago toženi stranki zaračunano ali ne.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgoraj navedeno res trdila v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedla je, da je tožeča stranka dostavila v zgoraj navedeni objekt toženi stranki sprva prekratke police, zaradi česar je bila ta dobava reklamirana, police pa so bile tožeči stranki vrnjene, kasneje pa toženi stranki dobavljene police pravilnih dimenzij, tožeča stranka pa v predmetni pravdi uveljavlja plačilo tako vrnjenih polic, kot tudi kasneje dobavljenih. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je sporna le količina polic, zaračunanih s strani tožeče stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da tožena stranka nikoli tekom postopka ni konkretizirala svojih ugovornih navedb o zaračunavanju reklamiranega blaga. Navedlo je, da je tožeča stranka v spis vložila vse račune z dobavnicami za blago: s šifro, nazivom, mersko enoto, količino, ceno oziroma vrednostjo, tožena stranka pa ni natančno specificirala, v katerem računu so specificirane prekratke police, ki jih je vrnila tožeči stranki, temveč je navedla le, da gre za alu police, koncem naroka pa je to natančneje opisala kot alu police B., vendar še vedno ni navedla, katere police so preveč zaračunane. Tega ni storil niti zaslišani direktor C. C. (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da bi tožena stranka svoje ugovorne navedbe morala natančneje konkretizirati, glede na to, da so v računih in dobavnicah navedene alu police B. različno označene, da jih je več vrst in različnih količin. Ker so bile z vsemi vtoževanimi računi, ki se nanašajo na alu police (nekateri od vtoževanih računov se nanašajo tudi na drugo blago) zaračunane alu police B., ni mogoče slediti pritožniku, da je tožena stranka v zadostni meri specificirala svoj ugovor v povezavi z reklamiranimi policami s tem, ko je navedla, da se reklamacija nanaša na alu police B. 8. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišču prve stopnje predlagal ogled objekta A. ter postavitev izvedenca ustrezne stroke, kjer bi se s štetjem ali z izmero vgrajenih polic pokazalo, ali je njihovo število oziroma izmera skladna z vtoževanimi računi, ter da tožena stranka drugače, kot tako, ni mogla izkazati svojih trditev.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za opravo ogleda na kraju samem in postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotovil sporna dejstva glede količine alu polic, ki so bile vgrajene v objekt A. v K., kot nepotreben zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ker da je dokazne predloge potrebno tudi konkretno utemeljiti z navedbo pravno relevantnih dejstev za končno odločitev sodišča. Izvajanje dokazov namreč ni namenjeno dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage, temveč potrjevanju zatrjevanih dejstev. Tožena stranka je imela vse možnosti, da trditve, da se vtoževani računi nanašajo tudi na zamenjane, prekratke police, ki jih je tožeči stranki vrnila, konkretizira, saj je razpolagala z vsemi podatki o tem, katere police tožeča stranka vtožuje. S podatki o tem, katere police je tožeči stranki vrnila, bi tožena stranka morala razpolagati sama. Navsezadnje bi tudi sama lahko opravila ogled z namenom konkretizacije svojega ugovora. Šele v kolikor bi tožeča stranka prerekala konkretizirane trditve tožene stranke glede polic, ki naj bi bile toženi stranki zaračunane neupravičeno, bi sodišče imelo utemeljen razlog, da opravi ogled ali postavi izvedenca. Očitek sodišču prve stopnje, da je toženi stranki onemogočilo, da bi učinkovito sodelovalo v postopku, ob povedanem ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo, zakaj zgoraj navedenim dokaznim predlogom tožene stranke ni sledilo.

10. Pritožnik nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke v zvezi s predložitvijo dobropisov. Tudi navedeni dokazni predlog je utemeljeno zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage o konkretnih policah, ki naj bi jih tožeča stranka neutemeljeno zaračunala toženi stranki ter zaradi neustreznosti dokaznega predloga. Tožena stranka je namreč predlagala, da sodišče tožečo stranko pozove, da dostavi vse dobropise, ki jih je izstavila toženi stranki v obdobju zadnjih treh let. Tožena stranka je navedeni dokazni predlog podala: 1. ker naj bi obstajalo očitno neskladje med tožbenimi navedbami tožeče stranke v zvezi z reklamacijo določenega blaga s strani tožene stranke ter izpovedbo priče D. D., ki je bil pri tožeči stranki zadolžen za obravnavo reklamacij s strani kupcev in ki naj bi potrdil, da je v sodelovanju s toženo stranko dejansko prišlo do reklamiranja določenega blaga, v zvezi s čimer je bil toženi stranki tudi izstavljen dobropis in 2. ker naj bi bil ravno dobropis dokaz o obstoju reklamacije po eni strani, po drugi strani pa bi bilo s predložitvijo dobropisa možno ugotoviti, ali je bilo blago, ki ga je tožena stranka reklamirala, finančno rešeno z izstavitvijo dobropisa. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z navedenim pojasnilo, da je D. D., ki je na strani tožeče stranke sodeloval z zastopnikom tožene stranke, v zvezi s prekratkimi policami izpovedal, da sta se z direktorjem tožene stranke slišala po telefonu, da so reklamacijo takoj rešili, police zamenjali, da prekratkih polic niso zaračunali, da je bila taka njihova praksa v podjetju ter da je v konkretnem primeru šlo za zamenjavo, za blagovni dobropis. Izpovedal je še, da blagovne dobropise v podjetju dela šef skladišča, finančne dobropise pa dela računovodstvo. Ker torej v danem primeru za vrnjene police niso bili izstavljeni finančni dobropisi, dokazni predlog tožene stranke glede predložitve vseh dobropisov tožeče stranke v obdobju zadnjih treh let, ni bil ustrezen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj predloženi dobropisi ne bi dokazovali, ali je bilo blago, ki ga je tožena stranka reklamirala, finančno rešeno z izstavitvijo dobropisa, kot je to navedla tožena stranka. Tudi za navedeni dokazni predlog pa velja, da tožena stranka z zahtevo po predložitvi dobropisov ne more dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage.

11. Tožeča stranka ni trdila, kot to navaja pritožnik, da tožena stranka nobenega blaga, dobavljenega za objekt A., ni reklamirala. Trdila je, da blaga, katerega plačilo vtožuje v tem sporu, tožena stranka nikoli ni reklamirala. To pa je potrdil tudi zaslišani D. D. Zatrjevano neskladje med trditvami tožeče stranke in njegovo izpovedbo torej ne obstaja.

12. Prav tako ne obstaja neskladje med navedbami tožeče stranke ter izpovedbo D. D. v zvezi z vprašanjem, ali je bil toženi stranki v zvezi z zatrjevano reklamacijo izstavljen dobropis. Zaslišani D. D. je namreč izpovedal, kot že zgoraj navedeno, da je v obravnavanem primeru šlo za blagovni dobropis, da je šlo zgolj za zamenjavo blaga, kar pomeni, da tožeča stranka blaga ni zaračunala. Da bi tožena stranka dokazni predlog glede predložitve dobropisov podala z namenom ugotavljanja verodostojnosti navedb tožeče stranke oziroma z njene strani predlagane priče na eni strani ter verodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, pa tožena stranka ni trdila. Niti navedeno ni odločilno glede na to, da tožena stranka že svojega trditvenega bremena o tem, katere police od vtoževanih naj bi ji tožeča stranka zaračunala neutemeljeno, ni zmogla.

13. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob povedanem niso podane. Sodišče prve stopnje pa je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 373,32 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo pritožbe v višini 300,00 EUR (500 točk po tarifni številki 21), materialne stroške v višini 6,00 EUR in 22 % DDV v višini 67,32 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.