Jedro

Po določilih ZVZZ mora zavod, če ugotovi, da je nastala škoda zahtevati od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Zato pride zavarovana oseba oziroma delodajalec lahko v zamudo šele s potekom roka, ki mu ga določi zavod za plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka).

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v glavničnem delu in deloma v obrestnem delu zahtevka ugodilo (1. točka izreka), v preostalem delu, to je v obrestnem delu glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti od posameznih delnih zneskov glavnice za čas do 7.1.2003, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

Pritožbo zoper to sodbo je vložila le tožeča stranka, tožena stranka pritožbe ni vložila.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilni del izpodbijane sodbe utemeljilo na dejstvu, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti šele po poteku štirinajstdnevnega roka od dneva, ko je tožeča stranka toženi stranki podala zahtevek za plačilo odškodnine.

Tožeča stranka navedeno stališče sodišča prve stopnje izpodbija in zatrjuje, da bi sodišče glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti moralo upoštevati določbo 186. člena ZOR, po katerem odškodninska terjatev zapade z dnem nastanka škode, to je z dnem, ko je tožeča stranka izplačala posamezne stroške. Trdi, da položaj tožeče stranke ni takšen, kot je predviden v 919. členu ZOR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi posebne zakonske ureditve in sicer na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS št. 9/92 - 76/2005), v nadaljevanju ZVZZ, ki ureja pravice zavoda za zdravstveno zavarovanje pri uveljavljanju povrnitve škode v določbah 86. do 94. člen tega zakona. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika se uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so urejena z drugimi zakoni, le glede tistih vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu (primerjaj 23. člen ZOR in 2. odstavek

1. člena OZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima ZVZZ specialne določbe glede uveljavljanja škode tožeče stranke, tudi glede tega, kdaj pride dolžnik v zamudo, ko določa, da mora zavod poslati zahtevek za povrnitev škode in določiti dolžniku rok za izpolnitev (primerjaj 1. odstavek 92. člena ZZVZ). Torej lahko glede na to zakonsko določbo pride do zamude šele, če pozvani v roku, ki mu ga določi zavod tega ne plača. Rok za izpolnitev obveznosti v tem primeru teče od dne, ki ga tožeča stranka določi v zahtevku za plačilo škode (1. odstavek 92. člena ZZVZ). Če v pozivu zavoda ni določen rok za plačilo, je treba izhajati iz narave obveznosti. Glede na naravo obveznosti tožene stranke, ki je zavarovalnica, pa je v takem primeru treba upoštevati, da je zahtevek zoper toženo stranko (zavarovalnico) naperjen zato, ker je bila zavarovalnica s povzročiteljem škode v zavarovalnem razmerju na podlagi zavarovalne pogodbe. Zato je v takem primeru, ker tožeča stranka v tem primeru ob pozivu na plačilo ni določila roka za plačilo obveznosti, treba rok za izpolnitev določiti s smiselno uporabo 1. odstavka 919. člena ZOR.

Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v tem primeru bil rok štirinajstih dni od prejema zahtevka tožeče stranke.

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je obrestni zahtevek tožeče stranke za čas pred

7.1.2003 zavrnilo in je zato pritožba neutemeljena, ko se sklicuje na to, da bi sodišče v tem primeru moralo uporabiti določilo 186. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka), saj materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP).